nedelja, 20. maj 2018

Na poligonu torej znamo in smo se naučili. Kaj pa na pravi cesti? Trening "Varno na cesti" na Vranskem z Branetom Leganom

"Poligon je poligon. Cesta je nekaj čisto drugega. Poglejmo, kako močni smo v osnovah." začne uvodni, teoretični del izkušeni inštruktor Brane Legan.



Na sto kilometrov lahko vidiš, da mu izkušenj ne manjka. Iz glave mu kar letijo raznovrstne situacije na cesti in realne reakcije voznikov, ne glede na to, ali so na motociklu, v avtu ali pa na kolesu. Ravno tako v hipu preračunava zavorno pot in prostor, ki si ga moraš rezervirati pri 50, 70, 90 ali več km/h.

"Kje moraš biti v tem trenutku? Pa v tem?" nas sprašuje in kaže na tabli ali na projekciji posnetek iz ceste.
"Kje so potencialne nevarnosti? Kaj pa ta traktor? Kaj je lahko za njim?"

Fotka za fotko raznovrstnih situacij, ki si jih več kot polovico zagotovo že videl. Vse ostale pa še seveda boš.

Poligon na Vranskem. Na njem se podi že skupina novopečenih motoristov. Brane nam pove, da je več kot polovica udeležencev starejšega letnika in da je to značilnost zadnjih nekaj let pri polaganju izpita za motocikel.


Večinoma smo v skupini tisti, ki smo že nekaj kilometrov dali za seboj, pa tudi ceste v različnih razmerah. Kljub temu se kdaj pa kdaj kar popraskaš po glavi in razmisliš, preden mu odgovoriš. Tokrat nas je v skupini pet, poleg naju so še trije reševalci motoristi iz ljubljanskega UKC.

Vsak prometni znak ima svoj namen in pomen

 

S tem se začne poglavje o prometnih znakih. Hitro smo malo pametni in mu ugovarjamo. Slovenija ima pa ja kak znak kje preveč...

Pokaže nam prvo fotko.


"Kaj vidimo? " nas provokativno vpraša. 
"Preveč znakov," se na hitro posmejemo.
 "Tega ni." zažuga Brane.  "Kaj pa, če vam pokažem to?" pokaže drugo fotko.



"Kaj vidimo sedaj? "
Hja, sporočilo je jasno. V prvem primeru bi verjetno pravi odgovor bil "Premalo, ker ne vemo, kaj je na levi" in v drugem je odgovor, da so vsi znaki na mestu in smiselni. Na hitro naštejemo vse, kar se nam lahko zgodi v tej situaciji:
  • na hitro nekdo spelje iz bencinske črpalke na naš pas. 
  • srna leti čez cesto z leve (ali desne)
  • nekdo spelje iz bencinske tam, kjer se iz smeri našega prihajanja črpalka končuje
  • nekdo v trenutku fotkanja na drugem odcepu levo dejansko zavija na naš pas - če smo prehitri, bomo prileteli v njegovo rit 
  • kasneje sledi še ena razvrstitev in še eno križišče
  • veliko črt je, ki potencialno drsijo
  • razjahano vozišče je
  • in še kaj, na kar nismo pomislili
Poanta je, da ne glede na to, koliko smo prepričani, da gledamo, gledamo premalo. Bolje rečeno, opazimo premalo.

Trening na poligonu - zakaj je ABS največji izum zadnjega stoletja


Za dobro urco se prestavimo na poligon z nalogo, da vozimo za Branetom in se, ko se on ustavi, zasilno ustavimo tudi mi. S tem, da ostanemo na isti razdalji.
Po nekaj krogih, ko smo že dobro ogreti, Brane razloži tehniko, ki jo že obvlada in za katero je pogoj, da ima tvoj motor ABS.

"ABS je najboljši izum zadnjih 100 let, kar se tiče motociklov," vneto razlaga, "Ujame motocikel in prepreči zdrs, ko bi motor brez ABS-a že zdavnaj letel po tleh. Ti lahko z ABS-om tudi v ovinek na polno zaviraš, pa te bo še vedno peljalo čez."

Nejeverno ga gledamo, to ni ravno praksa. Eno izmed pravil pri motociklizmu je med drugim tudi, da v ovinku ne zaviraš. Pustimo MotoGP junake, oni tudi tam zvozijo. Za navadne smrtnike ponavadi velja, da ne zaviraj, če ne želiš leteti v ograjo.

Sledi jasno trening vožnje skozi ovinek, kjer je naša naloga, da na polno zaviramo z zadnjo zavoro in se seveda vključi ABS. Val navdušenja preplavi vse udeležene, to je nekaj novega in ne samo to, zelo je uporabno.

"Kaj če te za nepreglednim ovinkom čaka stoječa kolona ali traktor? A?" sprašuje Brane. "Evo, imaš ABS in si rešil situacijo."

Znanje na poligonu je treba znati prenesti na cesto


 Zmenimo se, kako bomo vozili v koloni in se prestavimo na cesto.
"Naredili bomo en krog," pojasni Brane. "Gledate, kar delam jaz, in poizkušate posnemati. Spremljajte cesto in opazujte promet. Vse udeležence! Pazite na to, kaj se na cesti dogaja, kje so uvozi na vozišče, pogledate in predvidevate, kaj počnejo tisti, ki se poizkušajo vključiti v promet, upoštevate omejitve in brez bedarij! Tu nismo zato, da bi kazali, kaj zmoremo in za merjenje moči, ampak smo zato, da se poizkusimo kaj novega naučiti."

Brane, ki razlaga pravila igre. V skupini imamo tri nasmejane fante iz UKC, reševalce motoriste, ki so tu na redni praksi.

Reševalci motoristi so prišli v polni opremi. No, kovčke so imeli prazne, je povedal kasneje en izmed njih. :D

In gremo v lični četici proti Trojanam. Ustavimo se že po nekaj kilometrih na osamljenem izvozu.

"Zdaj pa blokce in pisala ven," zahteva Brane. Malo začudeno se gledamo, ampak ga ubogamo.
"Napišite vse situacije in potencialne nevarnosti, ki ste jih videli do sem."

Grega piše potencialne nevarnosti, ki jih je videl na zadnjih treh kilometrih iz Trojan.


Uf. Ni prav enostavna naloga. Pa se mi je zdelo, da dobro spremljam vse skupaj. Poanta stotič - spremljaj promet in kaj se dogaja, pa bo taka naloga rešena brez težav. Grega namreč še kar ne neha pisati, ko sem jaz že zdavnaj zaključila in se prav pošteno tolčem po glavi, zakaj nisem bila še bolj pozorna.


Po vozišču plavaj, ne bodi statična tarča.


Mesto postanka izkoristimo tudi za pogovor o tem, kje se nahajamo na vozišču, ko vozimo. Veliko motoristov se namreč vozi po sredini.

"Tam je velika verjetnost, da boš naletel na pesek.", nas uči Brane. "Avti, ki vozijo po kolesnicah, odmetavajo pesek in svinjarijo na levo, desno in še v sredino. Torej vozi po kolesnicah! In plavaj, dobesedno plavaj." nakaže z rokami, kasneje pa tudi na vozišču.

"To pomeni, da se premikaj z leve na desno kolesnico na vsake toliko, zato da osvojiš vozišče in da te nasproti vozeča vozila še hitreje lahko zaznajo. To ne pomeni slaloma! Nismo na smučišču!" nas ostro oplazi s pogledom. "Elegantno in počasi prehajaš z leve proti desni. In potem, ko prihaja ovinek, veš kam se postaviš. Desni ovinek, na levo kolesnico. Levi ovinek, na desno kolesnico."

To smo jemali že pri teoriji, ampak je super, ker te Brane nenehno opozarja.  O tem tudi nikoli nisem razmišljala na tak način. Kakšno plavanje, nikoli mi ne bi padlo v glavo. Pa je precej logično, ko pove. Vsakič, ko se ustavimo, je to ena od tematik. In seveda, kje moraš biti, da si bolj viden in da te tudi drugi dobro vidijo.

Ena tvojih najpomembnejših nalog je, da vidiš kar se da daleč in da si viden za druge

 Sledi razlaga, kje je problem, če se v prihajajočem desnem ovinku postaviš na desno kolesnico.
"Ja ne vidiš naprej!" vneto razlaga in nas postavlja na vozišču na levo in na desno kolesnico. Iz leve je jasno pogled veliko daljši in tudi nasproti vozeče vozilo nas bo hitreje videlo.

Brane pri razlagi, kje se moraš postaviti v ovinku, da te nasproti vozeče vozilo bolje vidi. In obratno!

Peljemo se naprej in to testiramo v praksi, resnično je dobro malo "zaplavati" po vozišču, ker se ti zdi, da osvajaš vozišče in si tudi bolj samozavesten glede tega, kdo je tebe opazil, da ne boš zabredel po neumnosti v težave.
Dela imamo kar naenkrat še in še. Lahkotna vožnja proti Izlakam kar naenkrat postane polna opazovanja, predvidevanja, prilagajanja. Polna dela. Takšna, kot bi teoretično tudi morala biti.

Nimamo problema z radarji, ker vozimo po omejitvah

V Izlakah se ustavimo na avtobusni postaji. Pokomentira našo zadnjo vožnjo - tokrat nas je nekaj spustil naprej in opazoval, kaj počnemo (in predvsem, česa vsega nismo počeli, pa bi bilo dobro, da bi). Kje smo se vozili preblizu hiš in na drugi kolesnici, ko bi se lahko; pa kje nas je kdo presenetil, pa nas ne bi, če bi upoštevali njegova navodila od prej.

Zdi se, da ima oči spredaj, zadaj, ob boku, pa še v zraku. Kar je super, ker ti popravi točno tisto, kar pesti tvojo vožnjo. In ne špara nikogar. No, enega problema pa nimamo. Peljali smo namreč mimo radarja in malo kasneje, v centru Izlak, sta dva policista pridno ustavljala tiste, ki so bili prehitri. 

"Nimamo problema, kajne?" se smeje, "Mi smo bili po omejitvah."
Nadaljuje v podobnem slogu: "Fantje in dekleta, sploh v naselju ga ne smete biksat. Res peljite po omejitvah. Smo prej v učilnici videli, kakšna mala razlika je v hitrosti 50 km/h in 70 km/h - to zadnje imaš hitro noter, pa kakšna je razlika, ko poizkušaš rešiti situacijo. Ni zastonj omejitev 50 km/h v naselju," zaključi.

Sproti imamo tudi nekaj pogovorov o nesrečah, ki jih je videl v svoji karieri, in so se zgodile velikokrat iz zelo trivialnega razloga. Svoje izkušnje pridajo tudi reševalci motoristi - ti v svojem vsakdanu vidijo nesreče, ki ti ostanejo v želodcu še dolgo.

Razlaga vsakemu posebej, kje bi lahko še zoptimiziral svojo vožnjo.

Opazuj. Predvidevaj. Bodi viden. Vozi tako, da vidiš druge.

Potegnemo čez Trbovlje in Marijo Reko v dosedaj zastavljenem slogu in se ponovno ustavimo za nekaj minut. Pomembna lekcija na 180 stopinjskih ovinkih je, da resnično ni dobra ideja ovinek speljevati ob notranji črti, če gre v levo in obratno. Zakaj, nam demonstrira praktično - postavi se v pozicijo nasproti vozečega vozila in nam kaže, kje ga vidimo v določeni točki.

Pridno spremljamo razlago pozicije na vozišču.

Brane demonstrira, kje ga (šele) vidimo v določeni točki glede na naše stojišče. In v zadnji stotinki sekunde je težko pravilno reagirati, če nisi pravilno že prej postavljen.

Hitrosti na avtocesti pri nepredvidenih dogodkih zlahka sekajo ude


Nadaljujemo proti Preboldu, Polzeli in se tam vključimo na avtocesto, da potreniramo tudi vožnjo v hitrejših pogojih. 

"Avtocesta je zelo nevarna reč. Ko se nekaj zgodi tu, gredo udi kot za šalo. Pa te samo nekdo malo pritisne v ograjo," resno razlaga Brane.
"Sploh ko prehitevate kak tovornjak, avtobus ali kaj večjega, se mu raje bolj umaknite na levo. Zlahka ti kaj pade dol. Ne bi bilo prvič," nadaljuje razlago.

Preko Tuhinjske doline nas ujame črn oblak. Ustavimo se za nekaj časa in počakamo, da se zlije. Naredimo še krog preko Kamnika, Domžal do Moravč, kjer potreniramo vožnjo po malo bolj ozkih in zaprtih cestah, ki jih imamo v Sloveniji vse polno in zaključimo krog pri Trojanah ter nazadnje na Vranskem. 

Zadnji komentarji, priporočila Braneta, opažanja glede vožnje posameznika, podelitev diplomc in že si podamo roke. 

Nedvomno koristen in izkušenj poln trening, ki bi si ga moral privoščiti čisto vsak motorist. Nikoli sam ne vidiš tega, kar vidi izkušeno oko nekoga, ki se s tem profesionalno ukvarja in Brane Legan odkrito, neposredno in na pravi način vsakemu izmed nas poda zlata vredne nauke. 

Na nas je pa seveda, da se tega držimo in obdržimo naučeno. To je tisti težji del, kajne? ;)

Zaslužena diplomca odličnega programa.

petek, 27. april 2018

Motoristični intervju: Maja Terzić in Gregor Grešovnik

Pred kratkim sva se o tem, kaj nama pomeni motociklizem, kako načrtujeva poti in še marsičem pogovarjala z novinarjem portala pag.si. Tule ga objavljava v celoti. 

Tokrat je novinar, ki še ni sedel na motorju, opravil intervju z izkušenima motorističnima »mačkoma«, ki zelo obvladata svoji bencinski mrcini in se rada podata tudi na daljšo pot, potovanje.



Maja in Gregor, pozdravljena. Za začetek naj se opravičim kakšnemu neumnemu vprašanju. Tokrat bosta namreč imela opravka s človekom, ki se še ni peljal z motorjem. Za začetek, se lahko predstavita bralcem turističnega portala www.pag.si, seveda s poudarkom na motoristično plat vajinega življenja?

Gregor: Z motociklizmom sem se srečal že v zelo mladih letih, ko sta starša bratu kupila prvi motor – Tomos, kajpak. Takrat sem se verjetno prvič zasvojil z bencinskimi hlapi in občutkom, kako se je voziti (in pasti) s to silno zverjo, ki je zmogla skorajda warp speed – 50 km/h brez predelav. Življenjske okoliščine so me kasneje začasno usmerile od uresničitve takratnih sanj, da bi jezdil kakšen močnejši stroj, tako, da sem motociklizem dolgo imel na stranskem tiru. Izpit za motor brez omejitev sem opravil šele dosti kasneje, ko sem si uredil osnovne pogoje za življenje. Saj veste – najprej štalca, pol pa kravca. No, ko je bil izpit je bilo seveda samo še vprašanje dni, kdaj bo tudi kaj konkretnejšega v garaži. In je bilo. Vse od takrat uporabljam motor za to, kar sem že v mladosti začrtal – raziskovanje neznanega. To je na kratko to.

Maja: menda na motorju ni neumnih vprašanj, tako vsaj me je učil Gregor. Torej, jaz sem karierno gledano specialistka na področju digitalnih komunikacij, zaposlena v marketinškem oddelku enega večjih mednarodnih podjetij s sedežem v Ljubljani. Poleg tega se strastno ukvarjam tudi s športom, zadnjih šest let oz. odkar poznam Gregorja, sem tudi motoristka. Prej sem bila prepričana, da so motoristi samomorilci (to je dejansko bil moj citat). Potem se pa s pravo osebo tudi tako ekstremen pogled spremeni. Najprej sem bila nekaj let kot sovoznica, potem pa me je Gregor prepričal, da je solo vožnja še boljša, in sedaj vstopam v svoje četrto samostojno leto vožnje motocikla. Glede tega, kako me je pa prepričal v solo riderstvo, ima pa Gregor na zalogi sedaj že urbano anekdoto, da mu je crknil sedež njegovega motocikla. Pa ni bilo ravno izbire, kajne? ??




Vajina motoristična potovanja in z njimi povezane številne izkušnje najdemo na številnih spletnih kanalih, na facebooku, moto fure in avanture, instagramu (https://www.instagram.com/my_moto_adventures/?hl=en), vajin blog http://motoridesandadventures.blogspot.si/ pa bralce pričaka z naslednjimi lepimi besedami: 

Motociklizem je več kot samo zabava. Je avantura. Je cesta, ki te ne vodi nikamor in povsod v istem hipu. Obiščeš kraje, ki jih sicer ne bi, srečaš nove in zanimive ljudi in je nikoli končana avantura. Je način življenja. Midva ga živiva in v tem neskončno uživava.

Gregor: Ta stavek nekako opiše motociklizem, kot ga vidiva midva. Spisala ga je seveda Maja, jaz ne bi znal tako lepo povzeti tega, kar obožujem pri motociklizmu. V resnici se, ko se podaš na pot motociklizma, soočiš s polno problemi, ki jih prej ni bilo. In s temi najinimi spletnimi kanali želiva nasloviti ravno to. Želiva povedati najine izkušnje in morebiti komu še pomagati na njegovi poti odkrivanja motociklizma.



Maja: Ta odstavek v resnici ubesedi, kar v resnici doživljava in kasneje sporočava skozi svoje izkušnje, potovanja in treninge. Načeloma gre za tri ločene kanale, kjer je pri vsakem komunikacija malce drugačna in nagovarja drugačno publiko, skupna nit pa je deljenje izkušenj, idej za fure, čisto praktični nasveti glede stvari, ki jih ne izveš recimo v šoli vožnje (bolj zaradi tega, ker traja premalo časa in si ciljno usmerjen na izpit), glede nakupa opreme, vzdržnosti kakšne stvari, ki si jo v dobri veri kupil, pa v resnici ni tako odlična kot izgleda na reklami, trasi, ki jo lahko prevoziš v enem dnevu ali potovalnih destinacijah, no pa tudi kakšnemu štosu ali odprti debati, kje se dobro je in spi, in tako naprej. Zelo nama je všeč, da ljudje odprto povedo tudi lastne izkušnje in da je pogovor načeloma konstruktiven.

Predpogoj za popoln izlet je varna vožnja. Preden zajahate svoj dvokolesnik, preverite ustreznost opreme in preberite nasvete za varnost na cesti. Vidva varnosti tudi namenjata veliko pozornosti? Kaj pa za nas avtomobiliste, imata tudi kakšen nasvet, kako naj »pazimo na motorista«?

Gregor: Varna vožnja je stvar izobraževanja, osveščanja in vaje. Čisto tako kot gre pregovor – vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. Zato pred vožnjo ne posvečam dosti pozornosti, da bi si še dodatno prebral kakšno literaturo. To mora biti preprosto vgrajeno v človeka, kot poštevanka. Se pa recimo motoristi bistveno več pogovarjamo o varnosti. Predvsem zaradi tega, ker smo izpostavljeni udeleženci. Za nas je vseeno, ali je bil nekdo drug kriv za nesrečo. Rezultat je pogosto zaključek sezone v povojih ali pa še kaj hujšega.



Pri tem vprašanju pa ne bi delil nasvete zgolj avtomobilistom. Vsi motoristi – ali pa vsaj večina – smo namreč tudi avtomobilisti. Razen tehničnih principov vožnje, glede varnosti med vozili ni razlik. Potrebno je odložiti telefon, opazovati promet okoli vozila, uporabljati ogledala, obvladovati vozilo, biti strpen, nakazovati smer in se zavedati, da nismo sami na cesti. To smo se vse učili že v avtošoli. Koliko se koga prime, je pa drugo vprašanje. Žal se pogosto začnemo spraševati o varnosti šele takrat, ko se nam ali našim bližnjim kaj zgodi. Pa še takrat velikokrat delamo napačne zaključke.

Maja: Moram priznati, da nasvetov za varnost na cesti ravno ne berem, se pa o tem veliko pogovarjava pred, med in po glavni sezoni, tako da je tematika nenehno aktualna. Pa ne le med seboj, tudi z drugimi kolegi motoristi. Vedno je zanimivo slišati izkušnjo nekoga drugega, ker nenehno študiraš, kako bi ti odreagiral in ocenjuješ njegovo reakcijo. Motorist bo tisti namreč, ki bo najverjetneje najbolj skupil v morebitni nesreči. Bereva tudi knjige na to tematiko in gledava filme oz. dokumentarne serije tega področja. Oba seveda skrbiva za varnost, je pa specialist za to absolutno Gregor, ima tudi veliko več let izkušenj. Tako pred vsako vožnjo preveriva stanje gum, tlak v njih in stanje tekočin, skrbiva za zadostno količino olja na verigi, servisi najinih motociklov so redni in s tehničnega vidika sta najina motocikla vedno pripravljena, imata gume v dobrem stanju in potem je na nama, da sama poskrbiva za svojo varnost med vožnjo.



Za avtomobiliste (in vse ostale voznike) bi pa rekla, da naj se ponovno naučijo gledati v ogledala, ravno tako, kot so se strenirali v avto šoli, saj večinoma pozabljajo nanje. To je hkrati en večjih razlogov, zakaj ostane motorist neopažen, poleg drugih motečih faktorjev (uporaba mobitela, iskanje radijskih postaj, preglasna glasba, ipd). Odkar vozim motor, sem postala tudi veliko boljši voznik avtomobila, saj nenehno opazujem, kaj se dogaja zelo daleč pred menoj, za menoj torej v moji neposredni in malo širši okolici. In ta nenehna koncentracija, občutek, da si na preži, nazadnje prispeva k bolj varni vožnji tako motocikla kot navadnega avtomobila.



Večdnevno potovanje z motorjem se verjetno zelo razlikuje od enodnevnega izleta?! Na kaj sta vidva najbolj pozorna, čemu namenjata največ pozornosti (načrtovanju, prtljagi …)?

Gregor: Načrtovanju poti se običajno izogibam, saj bi si s tem pokvaril smisel motociklizma. Običajno začrtava samo približno kam greva, kaj bi bilo lepo videti, vse ostalo pa je prepuščeno dogajanju ob poti. Precej bolj nomadsko torej. Eden od čarov motociklizma je ta neodvisnost, večja povezanost z lokalnim prebivalstvom, večja mobilnost, ipd. Jasno, v zameno za to udobje imaš pa potem precej manj prostora za prtljago. Pa še tisti prostor v veliki meri zasedejo stvari, ki te ščitijo na motorju pred vremenskimi pojavi.
Ampak tudi to nekako avtomatiziraš, tako da, vsaj jaz, ne posvečam dosti časa temu. Pač, prostor je tako omejen, da moraš nekajkrat poskusit in na koncu najdeš recept, ki deluje. Karkoli pozabiš doma, pa se da zmeraj kupiti. Še najbolj načrtujeva datum, kdaj bova sploh šla.



Maja: Gregor je tisti, ki pri nama približno začrta pot, oz. končno destinacijo in morebitne vmesne postanke. Pri enodnevnem izletu niti ne komplicirava in se ustavljava bolj kot ne za gorivo in kakšno osvežilno pijačo vmes. Večdnevni izlet pa vsaj v grobem začrtava po končnem cilju dneva, sva pa pri tem zelo fleksibilna. Kaj veš, katerega novega znanca srečaš na poti ali kaj se zgodi. Iz tega razloga v zadnjem času prakticirava rezervacije prenočišč pozno popoldne, ko sva že približno zaključila z vožnjo, preko aplikacije booking.com in se potem odpeljeva na končno destinacijo, kjer prenočiva.

Kar se pa prtljage tiče, sem že kot dolgoletna tabornica navajena pakirati znosno malo in ekonomično, kar pomeni, da je bil do moto prtljage zgolj miselni preskok. Jasno pa gre za čisto poseben način pakiranja, kjer odpadejo kakšni damski fini pripomočki in se, kar pozabiš doma, ali slučajno potrebuješ, kupi sproti. Pri najini prtljagi sem jaz tista, ki spakira zlato rezervo kave in kakšno začimbo, saj pride v primeru, da si kuhava sama, še kako prav.




Potovanje z motorjem, saj tako se zdi meni – laiku, je postala znano in zelo popularno po motoristični dogodivščini Benko Pulko. Ptujčanka je o tej izkušnji objavila knjigo Po Zemlji okoli Sonca, čez nekaj let še knjigo Pocestnica, v zgodovino pa se je zapisala tudi z najdaljšo žensko vožnjo, tako glede trajanja kot glede prevoženih 190.061 kilometrov. Zdi se mi, da je na cestah vse več motoristov, posledično tudi tistih, ki se odločijo vsaj za nekajdnevno potovanje?

Gregor: Za motociklizem se odloča vedno več ljudi tudi zaradi vedno večje dostopnosti. Lažje se kupi motor, boljši standard imamo, pa tudi, kot ste omenili, je več informacij na voljo. Še nekaj desetletij nazaj je bilo to v domeni ljudi, ki so bili res z dušo pri motociklizmu, danes pa je stvar precej drugačna. Iz subkulture se počasi tudi motociklizem premika v mainstream. Ljudje so tudi bolj povezani, tako da le lažje odločijo za ta korak.
So pa velike razlike med tem, kako kdo izkorišča motociklizem. Nekdo se ukvarja s tem zaradi druženja, drug se ukvarja s tem za skoke na kavo, spet tretji išče kaj drugega. Treba je vedeti, da je motociklizem vsaj tako širok pojem kot avtomobilizem, samo prevozno sredstvo je drugo.



Maja: Mene veseli, da na motociklu srečujem vedno več deklet in to takšnih, ki se ne vozijo samo od kave do kave, ampak dejansko delajo destinacije, kot jih delava midva, prave moto fure in avanture. Torej okoli 15-20.000 km na sezono ali celo več. Ne znam povedati, koliko dobiš, če samo malo pogledaš čez ograjo Slovenije. Izkušenj, novih poznanstev, resničnih prijateljev in krajev, kamor se vedno znova rad vračaš.
Spomnim se, kako eksotično sem se počutila recimo v Grčiji, kjer so me gledali kot sedmo čudo, ko sem vozila skozi mesto. In še nekaj let nazaj tudi v Makedoniji. Motoristov takrat tam ni bilo skoraj nič. Kaj šele deklet. Čisto nepozaben občutek, ki te zadene globoko v srce. Je res, da je to danes zelo v trendu in da si motocikel z malo vija vaje lahko privošči praktično vsak. Zame so ženske, kot je Benka Pulko, navdih, kajti takole okoli sveta si želim nekoč prepotovati z Gregorjem.

Nam nepoznavalcem oz. vsaj meni se, ko mino mene švigne motorist, skorajda utrne solza, ker bi mogoče pa »jaz tudi vozil tako luštno mašino«. Pa vendar motociklizem, predvsem pa potovanje z motorjem, skorajda zagotovo ni mačji kašelj?! Česa se mi, avtomobilisti, ne zavedamo, kje so temne pasti potovanja z motorjem?

Gregor: Kot sem že omenil, so tehnične lastnosti vožnje motocikla drugačne od vožnje z avtomobilom. Za začetek – voziš se le po dveh kolesih, prtljaga je precej bolj skopo odmerjena, izpostavljen si vremenskim vplivom… Pa tudi – dajmo si priznati – motociklizem ni najbolj udobna stvar. Poleti je vroče, pozimi zebe, ni klime, ni strehe. Predstavljajte si, recimo, da stojite pri 40 stopinjah nekje v gneči, s čelado na glavi in zaviti v usnje. Zaradi tega je potrebno precej izkušenj, da obvladamo to prevozno sredstvo in da dovolj poznamo sami sebe koliko zdržimo, preden se iztrošimo.



Opažam recimo, da se veliko ljudi prvič odloči za motociklizem šele v zrelejših letih, ko si lahko privoščijo največjo in najmočnejšo možno kravo, kar se jih da dobiti. Bolje bi bilo, da bi si že prej pridobivali izkušnje na manjših motociklih, pa četudi samo za eno ali dve sezoni. Naučiti se moraš tudi to, kakšna oprema je zate najprimernejša. Tako kot pri oblačilih tudi tukaj ni nekega recepta – pač moraš poskusit, po možnosti na motociklu in se naučiš. Tukaj ne pomaga, da si kupiš tisto, kar drugi najbolj uporabljajo, preprosto moraš najti svoj recept. Na daljši poti imaš veliko težav, če imaš neudobne čevlje, ali poleti obleko, ki ni dovolj zračna, ali še huje – da oblačila ne ustrezajo drži na tvojem motociklu… Pa jasno, zavedati se je potrebno, da je motorist izpostavljen. V primeru padca te ščitijo le oblačila in čelada.

Maja: Preden prideš v stanje tega »užitka« ali solzic sreče, je potrebno zelo trdo delo, ki pa ga marsikateri začetnik ni pripravljen narediti. Jaz imam veliko srečo, da me je streniral Gregor in da sem občutek, kako to mora biti, lahko izkusila kot sovoznica za njegovim hrbtom. In jasno, da je imel skoraj božje potrpljenje z menoj. Kozje steze, po katerih me je gnal prvi dve leti mojega solo riderstva, so bile mestoma dejansko za zjokat. Tako strme, ozke, za začetnika težko prevozne, mestoma skoraj nemogoče. Ampak je bila nujno potrebna šola, ki me je strenirala, da me ni strah se podati kamorkoli z motociklom. Če se voziš samo po ravninah, potem se ne naučiš ničesar. Je čisto isto kot pri katerem koli drugem športu.

Druga plat je ta, da si nenehno izpostavljen zunanjim vplivom. Če ni vetra, ti je vroče, če ti ni vroče, te mrazi ali celo močno zebe. Če vse to odmisliš, je cesta zdelana. Če, če, če… Na motociklu ni toliko amortizerjev, klima je naravna, če si v gneči, vdihavaš tudi izpušne pline. Po 12 urah vožnje si že približno otrpel od enoličnega položaja. Pa še bi lahko naštevala. Ampak je tudi toliko pozitivnih plati, da pač preneseš vse to. In se vrneš po še. In še. In še.

 Seveda pa vidva pri vožnji z motorjem predvsem uživata. Verjetno tudi na motorističnih potovanjih? Zdi se, da so besede: »važna je pot, ne cilj«, napisane prav za motoriste …

Gregor: Pa še kako… K tem besedam ni kaj za dodati.

Maja: V resnici komaj čakam, da se lahko spet usedem na motocikel. Ironično, če pomislim, kako polna naučenih predsodkov sem bila, dokler mi poti ni prekrižal Gregor in me prepričal v čisto nasprotno. Sedaj si dopusta sploh ne predstavljam drugače, kot z motociklom. Tudi, če greva na »navaden dopust«, si pa tam izposodiva vsaj skuter. Izjemno uživam v vonjavah, ki jih je na motociklu polno naokoli, še posebej po sveže pokošeni travi, ali pa v Dalmaciji po morju, vetru, soli. Tega v avtu enostavno ni. Tam je važen cilj. Na motociklu pa lahko v žilah čutiš celotno pot.

Med pripravo na tale intervju sem prelistal splet po dolgem in počez. Naletel sem tudi na te besede: »Pot naj bo načrtovana in naj se nam ne mudi. Priporočljivo je, da daljšo pot načrtujemo po etapah in da se na pot ne odpravimo sami. Prisotnost še kakšnega para je priporočljiva (v primeru nesreče, okvare, bolezni …). Če potujemo sami, obveščajmo svojce o poti. In nikakor ne pozabimo za ustrezna zavarovanja.«

Gregor: Kot sem že prej omenil, je to stvar posameznika. Osebno zelo redko načrtujem v podrobnosti pot. Saj vendar ne grem z letalom, ali vlakom, kjer sem vezan na urnike. Tudi potovanje v solo mi ni nikoli delalo preglavic. Vedno sem spoznal dovolj ljudi na poti. Ljudje načeloma niso zlobni, v težavah so mi do sedaj še vedno pomagali, tudi če so bile jezikovne bariere. Na koncu smo se vse zmenili. Tovrstne izjave, kot ste jo navedli, so mišljene predvsem za zastraševanje, da se več proda. Ampak s tem, po mojem osebnem mnenju, izgubiš čar motociklizma. Konec koncev je voznik na motorju lahko samo en.

Najboljša investicija so, tako kot povsod v življenju, izobraževanja in izkušnje. Nikoli nisem razumel tega, da je nekdo pripravljen odšteti nekaj 1.000€ za motocikel, potem še kakšnega tisočaka za opremo, zmanjka pa mu denarja, da bi se udeležil kakšnega profesionalnega tečaja.

Če kdo misli jemati motociklizem kot nekaj, kar je 100% predvidljivo, varno, bi mogoče moral razmisliti o kakšnem drugem, bolj udobnem, varnejšem načinu potovanja. S tem nočem povedati, da je potrebno biti neodgovoren, le v obzir je potrebno vzeti tudi negativne plati in pošteno razmisliti, če prednosti odtehtajo rizike.

Maja: Rekla bi, da je to odvisno od tega, kaj nekdo išče pri vožnji z motociklom in kakšen tip človeka je. Naju recimo ubija 100% načrtovana pot, zato se tega ne greva. Za daljše poti z motociklom v družbi je pa enak štos kot iti na dopust še z enim ali več pari naenkrat. Kje boš našel tak zborček ljudi (sploh ko si enkrat nad 30 let), ki bo imel podobne preference glede plaže, prostega časa, športa na dopustu, žurov? Tudi pri motociklizmu potuješ s tistimi, ki imajo približno enak tempo kot ti, podobne cilje in se tudi sicer razumeš z njimi.

Če nenehno razmišljaš o nevarnostih na potovanju, je mogoče bolje ostati doma in motocikel niti ni zate. Seveda poskrbiva za ustrezna zavarovanja in načrtujeva po etapah, ampak motociklizem je relativno nepredvidljiv, če se greš tak avanturizem, kot se ga greva midva. Danes pijeva zjutraj kavo v Romuniji, zvečer sva pa že v Ljubljani na pizzi. Kako boš vnaprej svojcem ali prijateljem to sporočil, mi ni najbolj jasno. V zadnjem času družbeni mediji malo olajšajo zadevo, da lahko skorajda vsakdo ve, kje se v danem trenutku nahajaš.



Podatki iz spleta so me podučili, da motorist na svojem potovanju na dan naredi med 250 in 850 kilometri. Večinoma pa je njegovo poprečje tam okrog 600 kilometrov. Zdi se, da si motoristi največ časa vzamete predvsem za vožnjo, manj za ogled lokalnih znamenitosti ali da bi se spoznali z lokalnim prebivalstvom. Kako vidva gledata na motoristični turizem, če ga lahko tako imenujem.
Gregor: Ne bi rekel, da si vzamemo manj časa za ogled lokalnih znamenitosti ali druženje z lokalnim prebivalstvom. Konec koncev tudi sama vedno poudarjava pomembnost tega, da si povezan z lokalnim prebivalstvom. Razlika je bolj v tem, da so naši cilji bolj razpršeni in da nam že sama vožnja predstavlja užitek. Če mi nekdo v petek popoldan reče, če gremo v Sarajevo na čevapčiče z avtom, bi ga verjetno precej bikasto gledal, saj bi me čakalo 10 ali celo več ur prerivanja v prometu. Na motorju bi verjetno še isti trenutek že lezel gor, da ne izgubimo preveč časa. Gre za drug način potovanja.

Maja: Kar se okoli podim z motorjem, sem spoznala več lokalnih ljudi in sklenila novih prijateljstev kot kadarkoli prej. Tako da se ne morem strinjati s tem, da si ne vzamemo časa za ta aspekt potovanj. Nama je to pravzaprav eden izmed glavnih ciljev vsakega potovanja. Pomešaj se med lokalce. Naj ti povedo, kje se dobro je, pije, žura. Kaj je v okolici za pogledat in kaj je tisto, kar zgreši večina turistov. Mogoče, če si malo mlajši, še loviš kilometre in ti je pomembno, da v enem dnevu zmoreš narediti več kot 1000 km. V najinih letih je pa ta izkušnja, ki jo napraviš med samo potjo, neprecenljiva. Na najinem zadnjem potovanju sva si recimo začrtala znamenitosti, ki bi jih kazalo videti (šla sva v Romunijo), točne trase in časovnega plana pa nisva naredila. Kaj veš, kje se boš bolj zadržal. Ampak glavne točke, po katerih sva želela iti, sva pa imela v glavi.

Ker se turistični portal www.pag.si ukvarja predvsem s počitnikovanjem na hrvaškem morju, še nekaj vprašanj iz tega področja … Vidim, da člani naših, slovenskih motoklubov zelo radi obiskujejo kolege na hrvaški obali … Imata tudi vidva te izkušnje, se nasploh udeležujeta »razvpitih« motorističnih moto zborov?

Gregor: V zadnjem času se veliko druživa s klubom Orange Family, s katerim sem lani naredil lepo pot po Balkanu. Sicer pa se bolj malo udeležujeva moto zborov, pa še tiste po večini obiščeva kar z avtomobilom, saj hodiva na zbore bolj jeseni in pozimi, poleti pa raziskujeva kraje, ki jih še nisva obiskala.

So pa motoristi velika prilika za ponudnike turističnih storitev, kar nenazadnje dokazujejo napisi »Bikers welcome«, ki jih vidimo na vse več gostinskih objektih.
Motoristi smo konec koncev postali velika množica zelo mobilnih ljudi. Res je – bolj kot počitniško nastanitev potrebujemo le prenočišče, zajtrk ali večerjo, se pa dober (in slab) glas izredno hitro širi med nami, smo zelo zvesta publika, veliko damo na mnenje naših kolegov in izvrstno zapolnjujemo sicer mrtve dele sezone, preden se začne glavni turistični naval.


Maja: Meni ni preveč do moto zborov, razen v primeru, da je to recimo končna destinacija lepe dnevne fure. V smislu večernega žura, kjer srečaš kakšne prijatelje in se sprostiš na koncertu. In greš potem drugo jutro naprej. Sicer pa se, kot je Gregor že povedal, najraje v zadnjem času druživa z MK Orange Family iz Ljubljane. Ti pa so skorajda na vsakem moto zboru po celem Balkanu in z veseljem delijo izkušnje ter vtise.

Verjetno lahko podata kakšno turo na hrvaški Jadran, ki je med motorističnimi kolegi še posebej priljubljena? Ugibam, je to mogoče stara dobra jadranska magistrala … In verjetno se gre z motorjem v Dalmacijo takrat, ko tam ni turistov?! Katere temperature so najbolj ugodne za motoristično vožnjo?

Gregor: Stara jadranska magistrala in hrvaška obala na sploh je zelo vabljiva za motoriste iz Slovenije. Za vožnjo je zaradi ugodnega vremena primerna vse od zgodnje pomladi pa do pozne jeseni. Poznam tudi primere, ko si motoristi s kombijem pripeljejo motor na obalo, pa se potem malo »naužijejo« svežega zraka. Kar se tiče temperatur je drugače precej odvisno od opreme, ki jo imaš. Midva imava več kompletov, za poletje in za bolj hladne dni. Pozimi pa se res ne voziva, takrat je čas za kaj drugega.

Maja: V Jadranko sem že od nekdaj zaljubljena, zlasti pa, odkar vozim motocikel. Tako da me vedno znova razveseli vožnja po njej – predvsem pred glavno sezono ali po njej, ko ni veliko prometa. Je pa takrat lahko tam močna burja, ki malo skali veselje. Na otokih z motociklom še nisem bila, bi jih pa z veseljem prevozila. Na otoku Pagu sem recimo preživela vsa poletja v otroštvu in nasploh mi je zgornji del Jadrana še posebej pri srcu.

Kam nasploh se najraje odpravijo slovenski motoristi (recimo, če se si vzamejo dan ali dva časa torej vikend)? Katere so vajine najlepše motoristične poti? Kaj pa po Sloveniji? Kateri slovenski cestni odseki veljajo za čudovito motoristično užitkarjenje?

Gregor: Verjetno gre večina za vikend kar na hrvaško obalo, veliko pa jih, zaradi ugodnejših cen, zavije v Bosno in Hercegovino. Treba je namreč vedeti, da so motoristi precej nezahtevna publika, kar se tiče turističnih storitev in je veliko motoristom težko upravičiti visoko ceno prenočišča, če bo le prespal, pa še to za eno noč.


Midva sva sicer, če greva nekam za vikend, bolj na alpskih cestah, saj sva tudi drugače precejšnja ljubitelja planin. V Sloveniji je veliko lepih cest za motociklizem, naj jih navedem le nekaj:
– Prelaz Jezersko,
– Prelaz Ljubelj,
– Cesta med Kalcami in Idrijo,
– Prelaz Vršič,
– Cesta na Mangart,
– Prelaz Marija Reka,
– Prelaz iz Šoštanja do Črne na Koroškem,
– In še in še.

Nasploh je Slovenija izjemno lepa dežela za motoriste, z razgibanim terenom in krasno naravo.

Maja: Glede na to, kar slišim od moto kolegov, je na Hrvaškem za dvodnevni izlet zelo priljubljena Istra, pa tudi hrvaški otoki. Mogoče skok do Paklenice in nazaj za dva dni. Ali do Splita, Zadra in nazaj. Po Jadranki v eno smer, po notranjosti v drugo smer. Motoristi moramo imeti dinamiko, ne velja, da greš po isti poti dvakrat. Razen, če so užitkarske serpentine.

Za konec, lahko povesta kakšno besedo o vajinih največjih motorističnih užitkih. Rad bi spet – in to buden – sanjal nekaj lepega …

Gregor: Huh, to je izjemno težko vprašanje, lahko bi pisal o tem dneve in dneve. Dajmo raje obrniti, bo lažje – jaz z motociklom živim svoje sanje.

Maja: Ježa v sončni zahod po najbolj fantastičnem dnevu, polnem serpentin, neverjetnih razgledov, fure do dvatisočaka in nazaj po najbolj slikoviti cesti, ki si jo kadarkoli videl. Kopanje v jezeru sredi očakov in rezanje klobase sredi ničesar na improvizirani dilci, ko vate piha veter in hkrati sije sonce. Zvečer gledaš svoje fotke in podoživljaš celo furo, ki si jo naredil v dnevu še enkrat. Svež vonj po travi, ki zaveje spet in spet in topli oblaki poletne vročine, ki te objamejo kot pernica. Noro. Motocikel vzljubiš ali zasovražiš. Ni srednje poti. In če ga vzljubiš, ga za celo življenje.

Popolnoma za konec. Kaj novinar, ki nima pojma o vožnji z motorjem, sploh ni vprašal, pa bi bilo pametno, da o tem vendarle spregovorimo ali pa mogoče še enkrat poudarimo?!

Gregor: Če se odloči kdo za motociklizem, naj pusti strah pred neznanim in pred ljudmi na stranskem tiru. In naj pomaga ostalim, če so v težavah v prometu. Ker smo bolj ranljivi nikoli ne veš, kdaj boš potreboval pomoč drugih…

Maja: Če si želiš resnično odkriti skrivnostne tančice motocikla, se spravi v kondicijo in treniraj, treniraj, treniraj. Nagrada bo prišla. Tudi, če se ne zdi. Bo prišla. In vedno znova ponavljaj naučeno, ker nič ni samoumevno. Samo trenutek, in si na vrhu sveta. Naslednji trenutek, kanček nepozornosti… in že te ni.

nedelja, 11. marec 2018

Torej, narediš izpit. Now what? Kako izbereš pravi motor zase in kako se sploh lotiš zadeve?

Skratka, njemu je "crknil" zadnji sedež, kot se je slikovito izrazil po tem, ko me je tri leta prevažal za seboj. In sem pristala na to, da preizkusim tudi sama solo riding. Naredim izpit in Evropa je moja. No, tako se vsaj reče.

Tole spodaj sem jaz po izpitni vožnji, vesela kot radio. Izpit sem delala na ER6, takrat se mi je ta kobilica zdela visoka kot pol Eifflovega stolpa. Komajda sem s prsti segla do tal. To pa je to, če si visok meter in čevap. K sreči menda vsaj nekaj slovenskih avtošol, kjer lahko opravljaš tudi izpit za motor, dela na manjših motorjih. Moja je bila Retos iz Mengša in zlati Renato Osolnik, ki bi ga priporočila čisto vsem, ki želijo delati izpit. Mimogrede, ko sem videla Renata, ki tudi ni pri košarkaših, kar se višine tiče, je pa cel car za volanom, se mi je vsaj za silo odvalil kamen od srca. Mogoče lahko potem tudi jaz. In seveda sem. 


Po izpitu je bila prva naloga, da najdeva motor zame. Rabljenega, nekje v sprejemljivem proračunu. Super, da govorimo v dvojini, ker se meni ni nič sanjalo o tem in tudi ne bi vedela, kje se sploh lotiti zadeve.. Pridno sem prešpricala (beri preslišala) vse ure razlage, ko mi je kot sovoznici razlagal glede karakteristik svoje Fejze in ostalih motorjev, pa naj bo to glede verige, nivoja napolnjenosti pnevmatik, kako vidiš, da so gume za zamenjat, in tako naprej. Ženska pamet, kaj naj rečem... nisem vedela, da bi mi to res kdaj prav prišlo, ker nisem načrtovala solo ridinga, no pa tudi preveč me ni zanimalo. Če si sovoznica, potem je žal res to prevečkrat tako. Jbg.

Torej, kaj je dober motor za začetnico mojega kalibra (beri višine in potencialnih zmožnosti)?
V igri so bili:
  • še en Kawasaki ER6, tak kot sem ga imela za polaganje izpita. 
  • Suzuki GSR - ker so menda nižji in lepo vodljivi
  • Yamaha FZ6
  • Suzuki SV650
  • Ducati Monster
  • Honda Hornet
Ti so menda vsi pri moji nižini, kar je najpomembnejše, pa tudi veliko motoristk se za začetek odloči za tak tip motorja. 
Grega mi je vse te modele lepo predočil, razložil njihove karakteristike in pokazal na fotkah, pa čisto po žensko razen barve in oblike nisem znala komentirati prav ničesar. Edino, kar sem vedela je bilo, da želim takega, kjer bodo moje noge vsaj približno prišle do tal.

"OK," je nazadnje rekel in se mi namuznil, "Bova šla pa malo pogledat naokoli, da se usedeš na njih in preizkusiš. Kupujeva ti pa 600-ko in dovolj konjev, da boš lahko tudi varno prehitevala, ko boš hotela. 1000-ka je absolutno premočna za katerega koli začetnika."

Neznansko sem mu bila hvaležna. Če bi bila prepuščena sama sebi, tako ne bi prišla prav daleč.
Ne samo, da me večina lastnikov motorjev ne bi jemala resno, tudi ne bi vedela, kaj pogledati, kaj vprašati, kaj testirati. 

In se je vrgel v veliko raziskovanje na Avtonetu in izbral nekaj kandidatov, preklical in se pozanimal predhodno o motorjih. Koliko kilometrov imajo, kako so kaj skrbeli zanje, koliko delov zamenjali,..
No, tokrat sem zelo pazljivo poslušala.

"Glej, najprej je to, da se moraš usesti gor in se moraš počutiti OK. Noge naj bodo kar lepo na tleh, tudi če samo na prstih. Nisi Pedrosa in še dolgo ne boš znala ustaviti motorja tako, da greš samo z eno nogo na tla, pa je še vedno "v vagi". Te bom že naučil, ampak počasi v klanec. Torej, zate pridejo v poštev tile, ki so v osnovi malo nižji. Sedeža ne bova nižala, kaj veš, kdaj ga bomo prodajali ali menjali za kaj z več konji.
Druga stvar je, kako je motor ohranjen. Ima praske? Je bil karamboliran? Kje ga je lastnik garažiral? Kako ga servisira? Na uradnem servisu ali je sam svoj mojster? Koliko delov je že zamenjanih? Koliko kilometrov ima? ... In vedno vprašaj, zakaj prodaja ali menja vozilo!"

In tako naprej in tako nazaj. Vprašanja in nauki se ne nehajo. Z mojega vidika je to tako, kot bi morala naenkrat osvojiti celo raketno znanost. Še sreča, da se je res zavzel za stvar in opravil vrhunsko delo pri tem nakupu.

Preverila sva kar nekaj motociklov, kar je pomenilo, da sva prišla na ogled, Grega se je še enkrat pogovoril z lastnikom in potem, če so odgovori bili vsaj približno ustrezni, tudi odpeljal na testno vožnjo.
Predvsem pri GSR-jih sem potem še nekaj časa v avtu poslušala njegovo jezo, ker naj bi menda bili lastniki GSR zelo nemarni. Stanje vozil, ki sva jih videla (mislim, da je bilo cca 10 GSR-jev), je bilo menda katastrofalno. Eni bolj, eni manj opraskani, eni garažirani kar spredaj pred hišo v snegu, eni čisto zarjaveli in zanemarjeni, ...
Po njegovem je bila vsaj polovica vozil, ki sva jih gledala, močno precenjena, glede na stanje, v katerem so bili. 

Ker sem tri leta gledala, kako lepo skrbi za svojo Yamaho on, kar pomeni redno čiščenje, servisi, menjave gum, olja, in tako naprej, mi je bila njegova jeza razumljiva. In takega motorja, ki ne bi bil vsaj približno sprejemljiv, ni hotel zame.

"Glej, še tega greva pogledat, potem začneva z Yamahami. Dost' imam teh voznikov GSR-jev," je enkrat nejevoljno rekel. In sva šla na zadnji ogled.

Tu sva pa našla srebrnega GSR 600, ki je bil dovolj ohranjen, izredno lepo "poštiman"in na voljo za sprejemljiv denar. Lastnik je bil čisto kisel - motor je prodajal, ker je nujno potreboval denar za hišo in ni imel druge izbire. Še nekaj formalnosti in že smo bili zmenjeni. Samo še prepis in že se je moja nova Suzi peljala domov.

Nekaj dni kasneje, ko smo šli proti Beljaku do Louisa.


Takoj naslednji dan sva že naredila prvi krog :) in za njim še mnogo mnogo več. Konec prve sezone je bilo tako tu že prvih 15.000 km. Kajti ... takoj zatem, ko narediš nakup, je tvoja naslednja naloga seveda čimveč kilometrov.  Kako do njih in kje so najboljše potke za trening, pa kdaj drugič.






sobota, 02. december 2017

Sovoznik ali solo rider? Kako se preleviš iz "haterja" v čistega odvisneža od motorja

Moto sceno sem spoznala najprej kot sovoznica.

"Motor voziš? Ne me ... to so sami samomorilci, ni tako?" ... sem polna predsodkov prvič izustila, ko mi je opisoval svoj najljubši hobi. To je bilo moje splošno (od doma naučeno) prepričanje, kar se tiče motociklizma.

opomba: Kolega Jaka me je opomnil, da naj bi bili po obče znanih podatkih od ljudi, ki ne vozijo motorja, bajkerji tudi kosmati, butasti, nepismeni in za nameček menda še smrdijo. Da moram to nujno vključiti v niz predsodkov o motoristih.
 
In Grega? Od srca se mi je nasmejal in me sekundo zatem prijazno vprašal, če bi šla z njim en krog. Tako, za štos.
Ker trdno verjamem, da ne smeš pljuvati po nečem, kar niti preizkusil nisi, se mi je zdelo vredno vsaj enkrat sesti na motor in soditi naknadno. Zgodbe, ki jih je govoril, so zvenele namreč hudo privlačno.

Enemu mini krogcu je sledil drugi, malo daljši, na Jezersko. Pa prvi moto vikend v Bosno. In mnogi enodnevni in večdnevni skoki na mestu sopotnika njegove Fejze. Prvi dopust na motorju čez cel Balkan, Bolgarijo in Romunijo. Skratka, prešla sem iz čistega "hejterja" do totalnega ljubitelja motociklizma.  Veter v laseh, vonj po sveže pokošeni travi, poti, po katerih nikoli ne bi šel z avtomobilom, novi prijatelji, nepoznani kraji,... Ugotovila sem, da mi je motor in preživljanje prostega časa na njem strašansko všeč. Grega se je izkazal za super voznika motorja, vožnja se mi je zdela polna novih doživetij, adrenalina in ja, tudi varna.
 

Prvi pogled na Jadran kot sovoznica - itak sem zaljubljena v Jadransko morje in otoke, tole me je popolnoma sezulo.

Sopotnik je namreč bolj pomemben faktor na motorju, kot se zdi na prvi pogled in lahko močno pripomore k varnosti obeh na motorju, če se zna obnašati. Ena prvih lekcij za sopotnika, poleg tega, kam je potrebno gledati, je zadostna uporaba vseh mišic telesa - razen rok.

"Roke moraš imeti proste! Ne drži se me z rokami, ampak z nogami. Trebušne mišice naj te držijo, da te ne bo premetavalo naprej in nazaj," me je učil. Ne zveni logično? Itak. Poznamo štose, ko se mimo pripelje motorist, bejba za njim se ga pa oklepa, kot da je zadnja preživetvena bilka na tem svetu.
"No, tega pri meni ne bo. Saj imaš mišice na nogah. Uporabljaj jih!" je bil potrpežljiv. In je sčasoma prišlo tudi to.

Proste roke sem lahko uporabljala za mnogo stvari, med drugim sem začela delati cel kup fotk in filmčkov.  In potem delala cele potopise na tematiko tega ali onega izleta.

Klasičen prizor pri mojem fotodokumentiranju. On opazuje promet, jaz pa skozi lečo z njim vred.


Motociklizem ima nekaj pravil, za katere je fino, da ti jih nekdo obelodani. Da ne izpadeš kot srednje težak kmet, ko si na motorju in se voziš naokoli. Tudi, če si sopotnik.

"Vidiš, kako pozdravim motorista? Tudi ti ga moraš pozdraviti. Motoristi se pozdravimo med seboj, ko se vidimo na cesti."


Nekje v Bosni, pred Veliko Kladušo. "Ti ne mahajo? So what! Ti vseeno pomahaj in se ne sekiraj, če ti nekdo ne maha."

In tako naprej, in tako nazaj. Od pakiranja za na furco, do primerne opreme, do opozarjanja na specifike prometa, do reakcij, če je karkoli na cesti. Vpeljal me je čisto v vse fine, pa tudi umazane detajle motociklizma in za njegovim hrbtom sem prepotovala cel (razširjen) Balkan ter milijon skritih kotičkov Slovenije, Avstrije, Italije,...  Tudi motoristov sem srečala precej, z nekaterimi smo se sprijateljili, kot da bi bili družina.
Najina draga prijatelja iz Makedonije, Viktor in Goce. Vedno se rada vračava v to deželo prijaznih ljudi, prekrasnih cest in odlične hrane.


Nekega dne, tri leta kasneje od moje prve izkušnje z motorjem, pa spomladi pride z idejo:
"Ti, kaj pa če bi ti sama položila izpit?"
Jaz, pa izpit? Čakaj ... nekaj je, biti sopotnik, čisto nekaj drugega je pa voziti svoj lastni motor.

"Potem bi lahko hodila vsak s svojim na izlete in na dopuste. Veš, kako bi bilo to fino?!? Mislim, da bo meni kmalu zadnji zic crknil ..

Uf, je navijal za to in me prepariral. Nisem bila čisto navdušena, but then again ... tudi za sopotništvo sprva nisem bila preveč navdušena, potem si pa nisem mogla več predstavljati dopusta brez motorja.

Privolila sem in tri mesece kasneje res položila izpit. Super inštruktor Renato iz Retosa v Mengšu me je streniral, da je šlo gladko in brez problema na izpitu, Grega me je pa takoj vzel v svojo napredno šolo motociklizma in streniral v vožnji na cestah vseh tipov in "plezanju na kozje steze", kot še danes rada pravim ozkim ostrim cesticam, kjer je zaradi višine in vrtoglavosti skorajda potrebno še kure privezati. In seveda poligon, poligon, poligon. Trening furca in poligon. To je bilo na vsakdanjem meniju. Suzuki GSR je bil v ta namene več kot prikladno vozilo zame. Grega mu pravi igračka, ker je tako okreten, meni je pa vseeno predstavljal dober izziv.

Tole je ena od "kozjih steza", italijanski prelaz San Boldo, kjer so ovce  gnali skozi te tunelčke gor na vrh na pašo. Prelaz ni tako poseben, kot so tile tunelčki - z nič prostora za manevriranje in izmeničnim prometom.


Verjetno je največji problem, da se je res potrebno potruditi, če hočeš dobro voziti in nenehno trenirati. Veliko jih hitro odneha, ko ugotovi, da je Moto GP in kolenčkanje znanstvena fantastika, ko delaš svoje prve kilometre z dvokolesnikom in da bo treba še veliko špinače pojest, preden bo tvoj ovinek vsaj spodoben, kaj šele približno podoben liniji, ki jo moraš držati. Enako velja za enakomerno dovajanje plina in spuščanje, kar je eno osnovnih pravil dobre vožnje motocikla. Motor te nauči oz. prisili naučiti finese, ki jih potem s pridom uporabljaš tudi pri vožnji avtomobila.

Osupne te tudi, kako pozoren kar naenkrat postaneš na promet. Kdo je rekel, da motoristi ne gledajo na cesto? Ta nima pojma. Ne samo vozilo pred tabo, nekaj vozil pred tabo moraš videti, pa tudi nekaj vozil zraven. In krožiti nenehno s pogledom, predvidevati, ukrepati,.. veliko bolj si namreč izpostavljen kot voznik. Sopotnik recimo v primerjavi s tem seveda sodeluje, ampak niti slučajno ni nenehno v preži, kaj bo sedaj za prihodnjim ovinkom, koliko linije bi lahko šel lepše in bolj varno, kaj bo, če se pojavi kak avtobus za vogalom - imaš dovolj prostora .. in tako naprej. 

Torej, veliko dela in ne prav veliko užitka na začetku. Za začetnika je jasno najlažje, če se vozi po širokih, ravnih in preglednih cestah. Ampak znanja pa ne pridobivaš.

Biti solo rider je čisto druga izkušnja. Še vedno se rada kdaj pa kdaj vozim za njim na enem motorju, ampak prisežem, da ne bi zamenjala za nič na svetu užitka, s katerim se vozim solo. Oziroma s katerim v dvoje z dvema motocikloma preganjava nove in nove cestice.

Passo Gavia, ena najlepših "kozjih steza" v Evropi. Užitek za voznika in neverjetni pogledi. Z motorjem je tvoj svet res na dlani.