Preživetveni vodič po Dolomitih - splaniraj moto furco, ki te bo sezula, ne pa živcirala

Na prelomu junija in julija sva jo letos mahnila v Dolomite za tri dni. Sanje vsakega motorista, biciklista, kakršnega koli športnika? You bet it is. :)
Po kar nekaj smole z vremenom sva našla tridnevno okno, ki je kazalo glede vremena precej stabilno. Spakirava in greva. Adventure is out there! :)

Colle Santa Lucia. Nagradi s svojim razgledom in čudovito kapelco na vrhu. Pozna sva bila in je bil že čisto prazen.

Je res, da se na vsaki furci naučiš nekaj novega. Ne mislim samo tega, da spoznaš nove ljudi, najdeš poti, ki jih v stvari nisi mislil in naletiš na kako čisto nepredvidljivo zadevo. Dejansko je nekaj stvari pri konkretno Dolomitih, ki se jih je pametno držati, ker se je izkazalo, da veljajo prav vedno, ko se napotiš v tale italijanski biserček.

Adventure is out there!

Za vse avanturistične, raziskovalne in potovalne motoristične navdušence je tu nekaj pametnih izhodišč, ki jih malce preštudiraj, preden se sam odpraviš po svojo porcijo Dolomitov.  Morebiti ti bo kakšna tegoba prihranjena in ti bo dano, da jih užiješ v vsej lepoti in idili, ki ti jo ponujajo. :)


#1. Vsaj malo potreniraj ovinke, (preden se odpraviš) - velja za vse začetnike in tiste, ki se ponavadi ne vozijo po ridah ali pa so jim ovinki muka.

Sodiš med tiste, ki pravijo, da greš, ko te prime, ne glede na pripravljenost? Well, good luck with that. To je furca, na katero moraš biti vsaj malce pripravljen. Sploh, če si bolj pri začetni stopnji ali si pa ravno opravil/a izpit. In nimaš še veliko ovinkov pod ritjo. Beri - treniraj zavoje in ozke cestice, pa ti bo življenje bistveno lažje. Ne bo se ti treba ukvarjati s cesto toliko kot ti bo dano občudovati okolico. In verjemi mi, razgledi so tako lepi, da se ti splača investirati v kako urco treninga.

Preverjeno so najboljši razgledi na najbolj zamotanih in ozkih cestah. Meni osebno sta bila najlepša Passo Gavia in Stelvio, sledi Falzarego, na katerega proti prvima dvema vozi skorajda avtocesta, če gledamo na širino ceste. Ampak vsak ima svoj okus. Najdi svoj najljubši prelaz in mi sporoči, kateri je tebi najbolj povšeči :)

Vesela kot radio na vrhu Stelvia. Okoli pa nenormalno lepi razgledi. Sploh ne bi šel človek domov. Dotakneš se neba in si čisti zmagovalec dneva.

#2. Rezerviraj si bivališče, ko si še doma

Booking.com je zakon, kar se tega tiče. Pokazal ti bo tako primerjavo med različnimi penzioni kot tudi ponudil tiste, ki imajo zraven tudi zajtrk, pa še kako restavracijo za povrh. Midva sva bivala v Arabbi (Albergo Pensione Sport), ki ima kar nekaj tovrstnih penzionov, dovolj je že soba z zajtrkom. Tudi najin je bil čisto ok, dobila sva pa dve nočitvi z zajtrkom (za oba) za slabih 140€.  To je v sezoni že zelo OK.

V kolikor se ti ne ljubi brskati po internetu, te bodo Dolomiti najverjetneje udarili po žepu v negativnem smislu. Zato le poglej prej, kje misliš spati. Ni pa take panike, če spiš v sosednjem mestu. Vse je res blizu in ni tako pomembno, ali si res na vznožju Marmolade, ali pa kje v bližini.

Arabba - lušten biserček sredi vsega direndaja v Dolomitih

#3. Vzemi s seboj zadostno količino 5-evrskih bankovcev za bencinske postaje

Ja. Italijanske bencinske postaje. Moj najljubši zatik med zobmi. So samopostrežne in prvič resnično gledaš kot tele v nova vrata, kakšen sistem je to. 

Kako zadeva deluje?
Vse skupaj je narejeno na sistem predplačila (govorim za večino postaj, ki jih najdeš v Dolomitih ali nasploh po Italiji). Vtakneš bankovec recimo za 5€ in lahko tankaš za 5€. Če daš 6€, ti bo ven vrgel dobropis, ki ga lahko izkoristiš na bencinski istega tipa (recimo Eni dobropis lahko izkoristiš na Eni črpalki - kateri koli). Pa jo išči po Italiji oz. Dolomitih. Tako da se ti splača recimo dati noter 15€, pa tankati za 15€. In potem dovolj hitro iti po še. Enostavno :)

Bencinska direktno nad Arabbo

Priznam, da sva na eni bencinski celo našla enega strica, ki je pomagal pri črpanju. Ampak to je redka dobrina, skoraj za fotkat. V resnici so tam bolj ali manj vse kar samopostrežne. Jemljejo pa tako gotovino kot kartice.

#4. Pametno je vzeti kako stvar za pod zob kar s seboj

Če si navajen na naše ali celo bolj južne cene, si še enkrat preberi to trditev, ker absolutno drži. Cene niso prijazne in te bodo dobro udarile po žepu, kar se tiče hrane in pijače. Pizze so nekje po naših standardih oz. pikico čez, kar se cen tiče (10€), so pa čisto spodobne. Pivo je okoli 5€. Seveda imajo tudi market oz. prodajalne, kjer se da kupiti malico, ampak kaj, ko se odpre šele takrat, ko smo motoristi radi že na poti.Vse ostalo bo pa nekje ranga višje umeščenih restavracij pri nas ali recimo po domače - cene ljubljanskega centra.

Pri zajtrku se mi je tudi kar nos povesil. Penzioni načeloma ponujajo zajtrk, ampak je tako boren, da bi z lahkoto zmazala dve porciji. Ne velja za vsak penzion, ampak če si bil malce ekonomski pri rezervaciji in si pazil na ceno, te zna to presenetiti. Torej - kakšna domača salama, kaj, kar zdrži tudi malce višjo temperaturo (oreščki, suho sadje), ne bo za odmet.

Čisto klasična pizza. Presenetila me je, ker je bila čisto spodobna. Pa so mi rekli, da so italijanske obupne.

#5. Praktično vsi najbolj znani prelazi so na dosegu nekaj deset km

Ne sekiraj se, če je tvoje bivališče v drugi dolini, kot si si zamislil. Vse je zelo blizu in v nekaj potezah se lahko iz tvoje doline preseliš na vrh prelaza in si v novem svetu. Ta trditev velja za dnevne aktivnosti. Če si pa recimo nočni tip, se ti splača bivati v Corvari, Cortini d'Ampezzo ali bolj znanem središču, ker so tam tudi nočni klubi in se tudi takrat kaj dogaja. Za dnevne skoke in pohode je pa čisto vseeno, kje si, ker se zlahka zapelješ v drugo mestece.

Zakaj je tudi fino iti v Dolomite? Meni osebno je dogajalo vsakič, ko sva se zapeljala mimo kakega res znanega smučarskega središča. Val Gardena, Cortina, itd ... tam so naši smučarji krojili snežno pravljico, kar videla sem, kako Mateja Svet ali pa Jure Košir, pa tudi Tina Maze in ostali heroji vijugajo po teh lepih krajih. Ti si v Dolomitih najdi svoj dragulj oz. svojo sladko plat, ki te bo dregnila v skrite kotičke. Mislim, da je to raj za vsakega, ki mu je blizu narava, gore, planinarjenje, svež zrak in zares srečne krave, ovce, koze, oslički. Tega je po Dolomitih kolikor ti poželi srce. Pa tudi domače hrane, spominkov, neodkritih poti,.. 

Čisto vsak prelaz me je po svoje prevzel. Grodner Joch, passo Gardena.

#6. Preveri, kaj je s kolesarskimi dirkami

Prvi dan sva midva naletela na največjo dirko, ki se dogaja poleti v Dolomitih. Ironično naključje? Nak. Samo domače naloge nisva naredila in preverila. Vse je na spletu in z nekaj spretnimi potezami ti bo jasno, ali se preko tvojih (na ta dan) načrtovanih prelazov obeta kakšna smela kolona vnetih kolesarjev. V tem primeru ti bo policija zaprla dostop za nekaj ur in ni rešitve. Treba je okoli.

Sori, gospa, še nekaj ur ne boste šli nikamor. Dokler vsi ti kolesarji ne gredo mimo. Ustavila sva se na poti na Giau in Falzarego. In se lahko samo obrnila.

7. Računaj na dež

Nujno vzami s seboj dežjak. Zamisli si, da so Dolomiti približno tako kot pri nas Bohinj. Načeloma velja, da je lahko vsak dan dež. Veš pa ne. Prihrumi izza gora in te veselo namoči. Ne pomeni toliko več prtljage, ti bo pa zagotovil, da boš še kako urico več suh, če ne bo preveč namakalo. Pa še malo te ogreje. V Dolomitih rado malo zahladi, smo le na kar spodobnih višinah. Midva sva jih kar pridno oblačila in slačila.  

Na vrh sva prišla še z dežjakom. Gor naju je pa pričakalo sonce. Noro lepo :)

#8. Trasiraj z mislijo na kakšne pol urice do uro več

Gneča je načeloma vedno v Dolomitih. Kolesar manj ali več, vedno se najde nadebudni trop, ki ti bo ustavljal korak (oz. upočasnil furco). Ne sekiraj se. Zelo disciplinirani so in se (ne tako kot pri nas) rundajo v lepi koloni, poleg tega so pa načeloma zelo uvidevni tudi do motoristov. Zlahka jih prehitiš in hkrati se čudiš, kako hitro drvijo po ovinkih - velja tako za gor kot za dol.

Gneča te zna malo ustaviti in tvoj pogumni plan spremeniti do te mere, da ti bo uspelo narediti le dve tretjini. Nič hudega, se bodo pa tvoje oči napasle na vršacih v bližini.

Klasičen promet na cestah. Mešanica motoristov, kolesarjev, avtodomov, avtov, tovornjakov, tudi kak bager se najde.

#9. Če se da, skoči na Passo Gavia in Stelvio

Dva biserčka, ki jih ne smeš spustiti, če le imaš dva do tri dni. Midva sva potrebovala iz Arabbe cel dan, da sva osvojila ta dva prelaza (no, pa še nekaj jih je bilo vmes, ampak niso bili tako spektakularni).

Če si tam, je to tvoj "bucket list". Kozja steza na Gavio (dobesedno), ampak prekrasen prelaz. Heroj je v mojih očeh čisto vsak kolesar ki pripleza gor. Motorist je seveda s pomočjo nekaj konjev, pa vseeno ni cesta, s katero se da češnje zobati. Stelvio pa podobno. Razgledi pa taki, da nočeš domov.

Pogled na drugo stran. Nočeš domov.

10. Najlepše furce so pred julijem in avgustom ali zatem.

Navezujem se na gnečo, ki je v Dolomitih klasika. Doživela sva že popolnoma prazno cesto, kar se zgodi junija, ko še ni glavna sezona. Enako velja za obdobje zatem. Je pa takrat že možnost, da te preseneti sneg. Na začetku septembra je v visokogorju že zlahka sveže zapadli sneg. Torej, planiraj pred tem, sploh če imaš bolj športni motor.


Dolomiti so furca, ki jo mora vsak motorist definitivno doživeti. Enodnevna furca, pa tudi nekajdnevna, vsaka ima svoj čar in pri vsaki ti bo srce zaigralo, kot še nikoli do tega trenutka. Jaz komaj čakam, da se spet napotim nazaj. Pa ti, kdaj greš spet? :D

Kako se spakirati za pot z motorjem in pri tem ne znoreti

Večna tema, ki, vsaj pri prvih nekaj daljših poteh, povzroča sive lase. Kupimo motor, nekaj časa se je zanimivo voziti za urco, dve, sedaj pa bi z motorjem za nekaj dni ali celo tednov na pot. Pripravimo prtljago tako, kot smo navajeni - za vsak dan ene gate in majico, par puloverjev, kakšno srajco za v disko, vetrovko, nekaj čevljev (odprte, zaprte, nepremočljive, za v planine, za na plažo, "ta gmašne"), troje kratkih hlač, dvoje dolgih hlač, še ene pohodne hlače, kozmetika... Vse skupaj seveda pomnožimo z dva, saj je res bolje še s kom potovati. Dodamo še spalke, brisače, šotor, dežjake, saj vendar gremo na avanturo, bomo spali pod milim nebom.

Vse ima svoje omejitve...

Nato vse skupaj položimo nekam in primerjamo kup s prostorom v kufrih na motorju. Hmmmmm... Dobro, pa saj moški ne rabi toliko gat in majc, dajmo nekaj stran. Hmmmmmmmmmm...
- Draga, a ti rabiš tole bundo? Aja, zmrzljiva si?
- Kaj pa tile modrci? Aha, rabiš jih...
- Kaj pa če bi letos vzela ene enodelne kopalke? Aja, nisi seksi v njih...
Pogovor se nadaljuje še nekaj minut, nakar nam kapne v glavo, da je s tem načinom priprave nekaj narobe. Prebrskamo 12.000 forumov. Vsi potujejo z motorji, vsi srečni, v čistih cunjah in nikjer nasveta, kako pregovoriti ženo, da se odpove piksnam trivremenskega tafta. Na koncu vse skupaj spakiramo v avto. Realnost je čisto drugačna, kot je bilo prikazano na prospektih.

Pa se je res treba odpovedati potovanjem z motorjem? Seveda ne. Univerzalnega odgovora, kaj je potrebno nesti s sabo, žal ni. Vsak ima svoje potrebe in želje, kaj bi počel na poti. Vse pa se da  precej poenostaviti, če imamo odgovore na naslednja vprašanja:

•  Kaj pričakujemo na poti (bo mrzlo, bo vroče, gremo v suhe ali dežne pokrajine)?
•  Kaj bomo počeli na poti (se mislimo voziti od plaže do plaže, bomo raziskovali mesta, bomo osvajali vrhove gora)?
• Kje bomo spali (hotel, sobe, kampi, ...)?

Ko imamo odgovore na ta vprašanja, se lahko naredi že prva selekcija oblačil. Recimo, če bo veliko vožnje, potem je tako ali tako najpomembnejši kos garderobe motoristična oprema. Če bomo spali po hotelih, potem ne potrebujemo skladovnice brisač, pa tudi oblačila se da oprati. V vsakem primeru pa lahko vse, kar ste pozabili doma, pa res ne morete brez, tudi kupite.

Pri volumnu oblačil, ki nam ostanejo, lahko še nekaj privarčujemo, če vzamemo s sabo športna oblačila. Imajo veliko prednosti - so lahka, zavzamejo malo prostora, če jih operemo ali pa se kako drugače zmočijo, pa se, za razliko od bombaža, posušijo v uri.

Težko je narediti univerzalni seznam, kaj nesti s sabo. Zato bom raje kar napisal, kaj sem imel s sabo letos na krajšem izletu. Pot je trajala 9 dni v avgustu, 8 držav, vsega skupaj je bilo opravljenih cca 4600 km, spali smo 3x na prostem, 3x v hotelih, 2x pri prijateljih.

Za motor:

• orodje (tisto, kar dobiš zraven motorja),
• sprej za verigo,
• komplet za hitro popravilo pnevmatik.

Za vožnjo (to sem nosil vsak dan):

• poletno, perforirano opremo,
• tekaško "švic majico" z dolgimi rokavi,
• kolesarske dolge hlače (imajo gel na riti, kar naredi dolgotrajno sedenje precej bolj udobno),
• poletne motoristične čevlje,
• poletne rokavice,
• bombažno podkapo.

Zaščita pred vremenom in rezerva:

• windstopper zgornji in spodnji del, ki ga lahko nosim pod opremo,
• dodatne 3 tekaške švic majice z dolgimi rokavi,
• še ene dolge kolesarske hlače (a sem že omenil, da prav fajn očuvajo rit?),
• nepremočljive rokavice,
• dežjak,
• windstopper podkapo,
• 5 parov nogavic.

Za prosti čas:

• dvoje hlač z odstranljivimi hlačnicami (pohodniške hlače),
• goratex pohodne čevlje (ki jih nisem niti enkrat uporabil),
• japonke,
• 5 "švic majic" s kratkimi rokavi, ki jih sicer uporabljam za v planine,
• 1 bombažno majico,
• potovalno brisačo, ki sem jo prikladno izgubil na polovici poti,
• lahek windstopper,
• 5 parov gat.

Za spanje:

• šotor, ki ga sicer nosim na pohode,
• spalko.

S sabo sem vzel še svoje higienske pripomočke in to je bilo to. Prostornina? 30 litrov. Vse je šlo v en softbag (tubasta polivinilasta reč, ki jo privežeš na zadnji sedež). Več kot dovolj prostora za vse, četudi sem vzel s sabo veliko več rezervnih cunj, kot jih vzamem običajno na tako kratke ture. Ker vzamem s sabo povečini športno opremo, jo lahko sproti operem in je do jutra suha. Fotoaparata in podobnih dokumentarnih pripomočkov nisem vzel s sabo, saj smo šli na pot sami fantje in ni preveč dobro dokumentirati vsega 😏. Hrano smo kupovali sproti, vsake 200 km smo tankali in sproti še kaj spili.

Prilagodi prtljago poti

Če greva na izlet s punco, seveda prilagodiva prtljago temu, kaj bova počela. Na srečo sem jo uspel 2 leti nazaj prepričati, da je naredila izpit in sedaj ima svoj motor. Od takrat naprej imava prostora za prtljago toliko, da sploh ne veva, kaj bi še nesla s sabo 😜.

Torej le brez panike. Na motor sicer ne morete vzeti vsega, kar lahko vzamete z avtom. Ob manjšem razmisleku se da čisto lepo preživeti dopust, treba je biti le malo ekonomičen in praktičen. Za vse ostalo imate s sabo denar.

Parkiranje v hotelskih vežah

Včasih smo motoristi res malo preveč paranoični. Prav nič ni bolj pomembno, kot to, da se le ne bo kaj hudega zgodilo našim motorjem. Pa kaj, če je treba brskati za prenočiščem, ki ima varovano parkirišče, ali še bolje – garažo, ali najbolje – kar bunker s skalo pred vrati, po možnosti v bližini policijske postaje in vojašnice z oklepno divizijo.

Grrrrrrrr

Priznam, težava je (bila) kronična. Ob vseh besednih popotnicah, ki sem jih dobil doma, se mi je včasih zazdelo, da za mejo čaka truma z vsemi žavbami namazanih zlikovcev, ki ravno ta trenutek potrebujejo vse dele z mojega motorja. In s takšnimi popotnicami sem se s popolnoma svežim, novim motorjem lepega dne pognal do Ohridskega jezera. 

Madonca, je to bil lep dan. Pri nas je cel teden scalo, v garaži me je motor žalostno gledal – prisežem - še solze sem mu videl v žalostnih žarometih. Pa je prišel dan, ko se je zjutraj čudežno razjasnilo. Ob devetih. Točno se spomnim. Ne bodi len – določi cilj, ki je razumljivo daleč (cel teden stradanja naredi svoje!), spokaj v torbe par stvari, povezni čez motor, slovo od domačih, obisk črpalke in gas. Naravnost do Ohrida. Vmes me je seveda že tema ujela, od Tetova naprej sem se skoraj zastrupil z dimom FAP-ovih kamionov, ki jih vozi že četrta generacija, ampak trma ni popustila. Smo rekli Ohrid – bo Ohrid.

Kaj preveč se nisem sekiral za prenočišče. Nikoli nisem preveč planiral, kje bom spal, pa tudi vnaprej nisem rezerviral - v Ohridu pa se tako ali tako samo postaviš na vidno mesto in pridejo ponudniki prenočišč sami do tebe. Ampak tokrat se mi ni izšlo. Nobenega nikjer. Peljem 2x čez mesto gor in dol, da me ja vidijo, se ustavim in čakam. Nikjer nobenega, ki bi mi ponudil prenočišče. Aha, ura je skoraj polnoč. Ja, nič, pa gremo malo vohljat naokrog. Pridem do hotela, se zmenim za ceno, vse je spet lepše. Kaj pa garaža? Kakšna garaža? Ni garaže. Čakaj malo, tako pa ne gre. Kaj pa vsi zlikovci, ki mi sledijo že od slovenske meje? Pa se nekaj časa pregovarjamo, kaj narediti s strašno zagato, nakar se lastnik samo obrne, odpre vrata recepcije – evo, tukaj ga parkiraj. Verjetno se me je uboga para že tako prenajedel, da se je preprosto odločil, da gre raje spat, kot da se še ukvarja z mano in trumo zlikovcev. Vsi srečni, oni, da sem nehal težit, jaz, da je motor na varnem in – prisežem, da mi je motor pomežiknil. 

Okras v recepciji

Drugič se mi je to zgodilo veliko let kasneje v Bolgariji. S punco sva šla v Romunijo, pa sva naredila še manjši ovinek čez Makedonijo in Bolgarijo. Pa prideva v Sofijo, vsa vesela, da bova še kaj imela od dneva, sonček je prav lepo grel. Ja nič, greva malo do centra, pa bova že potem našla prenočišče.

Fino, oba sva bila prvič v Sofiji, občudujeva kolosalne spomenike, posvečene nepremagljivi Rdeči armadi, slika gor, slika dol. Še opazila nisva, da je kar naenkrat ves promet izginil, ceste so se popolnoma spraznile, na njih pa horda kolesarjev, ki skandirajo. Menda pa ja nimajo kakšne večerne kolesarke dirke po centru mesta. 

Kolesarji na glavni cesti

Nekje v ozadju sva slišala ljudstvo, ki vzklika nekakšne parole. Pa sva šla na kavo v verjetno edini barček, kjer je vsaj nekdo znal angleško in izveva strašno resnico. Polovico mesta so vsak dan zaprli zaradi demonstracij. Kakšno polovico mesta, a nimajo Kongresnega trga, ali kaj? Ja, imajo, ampak demonstracije so neprijavljene, proti aktualni oblasti, ljudje pa se vsak dan brez vnaprejšnjega opozorila zberejo na drugem mestu. Policija zapre pol mesta, ker ne vedo, kje se bodo zbrali. Kako dolgo pa že to traja? Cel mesec. Kdaj pa nehajo? Zjutraj. Madona, nimava toliko časa. In se odpraviva iskat prenočišče, vmes zapora tu, obvoz tam, Anglež, ves vesel, da nekdo govori njegov jezik naju je še hotel napojit, ni da ni. Ob enih zjutraj najdeva nekje hotel.

Ok, akcija, na smrt utrujena se zmeniva za ceno,  svet je spet lepši… Kaj pa garaža? Kakšna garaža? Ni garaže. Ne, ne, ne, tako pa ne gre. Pa se spet pregovarjamo, dogovarjamo – pa saj ste že prebrali kako gre. Receptor odpre vrata, odkaže mesto za motor, spet smo vsi srečni. In – prisežem, da mi je motor pomežiknil.

Slavnostni prihod

In tako naju je zjutraj pričakal zajtrk v družbi motorja. Ponovno. Dobro je, samo, da je motor na varnem….

Spanje za tri, Sofija