torek, 05. september 2017

Parkiranje v hotelskih vežah

Včasih smo motoristi res malo preveč paranoični. Prav nič ni bolj pomembno, kot to, da se le ne bo kaj hudega zgodilo našim motorjem. Pa kaj, če je treba brskati za prenočiščem, ki ima varovano parkirišče, ali še bolje – garažo, ali najbolje – kar bunker s skalo pred vrati, po možnosti v bližini policijske postaje in vojašnice z oklepno divizijo.
Grrrrrrrr

Priznam, težava je (bila) kronična. Ob vseh besednih popotnicah, ki sem jih dobil doma, se mi je včasih zazdelo, da za mejo čaka truma z vsemi žavbami namazanih zlikovcev, ki ravno ta trenutek potrebujejo vse dele z mojega motorja. In s takšnimi popotnicami sem se s popolnoma svežim, novim motorjem lepega dne pognal do Ohridskega jezera. 

Madonca, je to bil lep dan. Pri nas je cel teden scalo, v garaži me je motor žalostno gledal – prisežem - še solze sem mu videl v žalostnih žarometih. Pa je prišel dan, ko se je zjutraj čudežno razjasnilo. Ob devetih. Točno se spomnim. Ne bodi len – določi cilj, ki je razumljivo daleč (cel teden stradanja naredi svoje!), spokaj v torbe par stvari, povezni čez motor, slovo od domačih, obisk črpalke in gas. Naravnost do Ohrida. Vmes me je seveda že tema ujela, od Tetova naprej sem se skoraj zastrupil z dimom FAP-ovih kamionov, ki jih vozi že četrta generacija, ampak trma ni popustila. Smo rekli Ohrid – bo Ohrid.

Kaj preveč se nisem sekiral za prenočišče. Nikoli nisem preveč planiral, kje bom spal, pa tudi vnaprej nisem rezerviral - v Ohridu pa se tako ali tako samo postaviš na vidno mesto in pridejo ponudniki prenočišč sami do tebe. Ampak tokrat se mi ni izšlo. Nobenega nikjer. Peljem 2x čez mesto gor in dol, da me ja vidijo, se ustavim in čakam. Nikjer nobenega, ki bi mi ponudil prenočišče. Aha, ura je skoraj polnoč. Ja, nič, pa gremo malo vohljat naokrog. Pridem do hotela, se zmenim za ceno, vse je spet lepše. Kaj pa garaža? Kakšna garaža? Ni garaže. Čakaj malo, tako pa ne gre. Kaj pa vsi zlikovci, ki mi sledijo že od slovenske meje? Pa se nekaj časa pregovarjamo, kaj narediti s strašno zagato, nakar se lastnik samo obrne, odpre vrata recepcije – evo, tukaj ga parkiraj. Verjetno se me je uboga para že tako prenajedel, da se je preprosto odločil, da gre raje spat, kot da se še ukvarja z mano in trumo zlikovcev. Vsi srečni, oni, da sem nehal težit, jaz, da je motor na varnem in – prisežem, da mi je motor pomežiknil. 

Okras v recepciji

Drugič se mi je to zgodilo veliko let kasneje v Bolgariji. S punco sva šla v Romunijo, pa sva naredila še manjši ovinek čez Makedonijo in Bolgarijo. Pa prideva v Sofijo, vsa vesela, da bova še kaj imela od dneva, sonček je prav lepo grel. Ja nič, greva malo do centra, pa bova že potem našla prenočišče.

Fino, oba sva bila prvič v Sofiji, občudujeva kolosalne spomenike, posvečene nepremagljivi Rdeči armadi, slika gor, slika dol. Še opazila nisva, da je kar naenkrat ves promet izginil, ceste so se popolnoma spraznile, na njih pa horda kolesarjev, ki skandirajo. Menda pa ja nimajo kakšne večerne kolesarke dirke po centru mesta. 

Kolesarji na glavni cesti

Nekje v ozadju sva slišala ljudstvo, ki vzklika nekakšne parole. Pa sva šla na kavo v verjetno edini barček, kjer je vsaj nekdo znal angleško in izveva strašno resnico. Polovico mesta so vsak dan zaprli zaradi demonstracij. Kakšno polovico mesta, a nimajo Kongresnega trga, ali kaj? Ja, imajo, ampak demonstracije so neprijavljene, proti aktualni oblasti, ljudje pa se vsak dan brez vnaprejšnjega opozorila zberejo na drugem mestu. Policija zapre pol mesta, ker ne vedo, kje se bodo zbrali. Kako dolgo pa že to traja? Cel mesec. Kdaj pa nehajo? Zjutraj. Madona, nimava toliko časa. In se odpraviva iskat prenočišče, vmes zapora tu, obvoz tam, Anglež, ves vesel, da nekdo govori njegov jezik naju je še hotel napojit, ni da ni. Ob enih zjutraj najdeva nekje hotel.

Ok, akcija, na smrt utrujena se zmeniva za ceno,  svet je spet lepši… Kaj pa garaža? Kakšna garaža? Ni garaže. Ne, ne, ne, tako pa ne gre. Pa se spet pregovarjamo, dogovarjamo – pa saj ste že prebrali kako gre. Receptor odpre vrata, odkaže mesto za motor, spet smo vsi srečni. In – prisežem, da mi je motor pomežiknil.
Slavnostni prihod

In tako naju je zjutraj pričakal zajtrk v družbi motorja. Ponovno. Dobro je, samo, da je motor na varnem….
Spanje za tri, Sofija



Ni komentarjev:

Objavite komentar