nedelja, 11. marec 2018

Torej, narediš izpit. Now what? Kako izbereš pravi motor zase in kako se sploh lotiš zadeve?

Skratka, njemu je "crknil" zadnji sedež, kot se je slikovito izrazil po tem, ko me je tri leta prevažal za seboj. In sem pristala na to, da preizkusim tudi sama solo riding. Naredim izpit in Evropa je moja. No, tako se vsaj reče.

Tole spodaj sem jaz po izpitni vožnji, vesela kot radio. Izpit sem delala na ER6, takrat se mi je ta kobilica zdela visoka kot pol Eifflovega stolpa. Komajda sem s prsti segla do tal. To pa je to, če si visok meter in čevap. K sreči menda vsaj nekaj slovenskih avtošol, kjer lahko opravljaš tudi izpit za motor, dela na manjših motorjih. Moja je bila Retos iz Mengša in zlati Renato Osolnik, ki bi ga priporočila čisto vsem, ki želijo delati izpit. Mimogrede, ko sem videla Renata, ki tudi ni pri košarkaših, kar se višine tiče, je pa cel car za volanom, se mi je vsaj za silo odvalil kamen od srca. Mogoče lahko potem tudi jaz. In seveda sem. 


Po izpitu je bila prva naloga, da najdeva motor zame. Rabljenega, nekje v sprejemljivem proračunu. Super, da govorimo v dvojini, ker se meni ni nič sanjalo o tem in tudi ne bi vedela, kje se sploh lotiti zadeve.. Pridno sem prešpricala (beri preslišala) vse ure razlage, ko mi je kot sovoznici razlagal glede karakteristik svoje Fejze in ostalih motorjev, pa naj bo to glede verige, nivoja napolnjenosti pnevmatik, kako vidiš, da so gume za zamenjat, in tako naprej. Ženska pamet, kaj naj rečem... nisem vedela, da bi mi to res kdaj prav prišlo, ker nisem načrtovala solo ridinga, no pa tudi preveč me ni zanimalo. Če si sovoznica, potem je žal res to prevečkrat tako. Jbg.

Torej, kaj je dober motor za začetnico mojega kalibra (beri višine in potencialnih zmožnosti)?
V igri so bili:
  • še en Kawasaki ER6, tak kot sem ga imela za polaganje izpita. 
  • Suzuki GSR - ker so menda nižji in lepo vodljivi
  • Yamaha FZ6
  • Suzuki SV650
  • Ducati Monster
  • Honda Hornet
Ti so menda vsi pri moji nižini, kar je najpomembnejše, pa tudi veliko motoristk se za začetek odloči za tak tip motorja. 
Grega mi je vse te modele lepo predočil, razložil njihove karakteristike in pokazal na fotkah, pa čisto po žensko razen barve in oblike nisem znala komentirati prav ničesar. Edino, kar sem vedela je bilo, da želim takega, kjer bodo moje noge vsaj približno prišle do tal.

"OK," je nazadnje rekel in se mi namuznil, "Bova šla pa malo pogledat naokoli, da se usedeš na njih in preizkusiš. Kupujeva ti pa 600-ko in dovolj konjev, da boš lahko tudi varno prehitevala, ko boš hotela. 1000-ka je absolutno premočna za katerega koli začetnika."

Neznansko sem mu bila hvaležna. Če bi bila prepuščena sama sebi, tako ne bi prišla prav daleč.
Ne samo, da me večina lastnikov motorjev ne bi jemala resno, tudi ne bi vedela, kaj pogledati, kaj vprašati, kaj testirati. 

In se je vrgel v veliko raziskovanje na Avtonetu in izbral nekaj kandidatov, preklical in se pozanimal predhodno o motorjih. Koliko kilometrov imajo, kako so kaj skrbeli zanje, koliko delov zamenjali,..
No, tokrat sem zelo pazljivo poslušala.

"Glej, najprej je to, da se moraš usesti gor in se moraš počutiti OK. Noge naj bodo kar lepo na tleh, tudi če samo na prstih. Nisi Pedrosa in še dolgo ne boš znala ustaviti motorja tako, da greš samo z eno nogo na tla, pa je še vedno "v vagi". Te bom že naučil, ampak počasi v klanec. Torej, zate pridejo v poštev tile, ki so v osnovi malo nižji. Sedeža ne bova nižala, kaj veš, kdaj ga bomo prodajali ali menjali za kaj z več konji.
Druga stvar je, kako je motor ohranjen. Ima praske? Je bil karamboliran? Kje ga je lastnik garažiral? Kako ga servisira? Na uradnem servisu ali je sam svoj mojster? Koliko delov je že zamenjanih? Koliko kilometrov ima? ... In vedno vprašaj, zakaj prodaja ali menja vozilo!"

In tako naprej in tako nazaj. Vprašanja in nauki se ne nehajo. Z mojega vidika je to tako, kot bi morala naenkrat osvojiti celo raketno znanost. Še sreča, da se je res zavzel za stvar in opravil vrhunsko delo pri tem nakupu.

Preverila sva kar nekaj motociklov, kar je pomenilo, da sva prišla na ogled, Grega se je še enkrat pogovoril z lastnikom in potem, če so odgovori bili vsaj približno ustrezni, tudi odpeljal na testno vožnjo.
Predvsem pri GSR-jih sem potem še nekaj časa v avtu poslušala njegovo jezo, ker naj bi menda bili lastniki GSR zelo nemarni. Stanje vozil, ki sva jih videla (mislim, da je bilo cca 10 GSR-jev), je bilo menda katastrofalno. Eni bolj, eni manj opraskani, eni garažirani kar spredaj pred hišo v snegu, eni čisto zarjaveli in zanemarjeni, ...
Po njegovem je bila vsaj polovica vozil, ki sva jih gledala, močno precenjena, glede na stanje, v katerem so bili. 

Ker sem tri leta gledala, kako lepo skrbi za svojo Yamaho on, kar pomeni redno čiščenje, servisi, menjave gum, olja, in tako naprej, mi je bila njegova jeza razumljiva. In takega motorja, ki ne bi bil vsaj približno sprejemljiv, ni hotel zame.

"Glej, še tega greva pogledat, potem začneva z Yamahami. Dost' imam teh voznikov GSR-jev," je enkrat nejevoljno rekel. In sva šla na zadnji ogled.

Tu sva pa našla srebrnega GSR 600, ki je bil dovolj ohranjen, izredno lepo "poštiman"in na voljo za sprejemljiv denar. Lastnik je bil čisto kisel - motor je prodajal, ker je nujno potreboval denar za hišo in ni imel druge izbire. Še nekaj formalnosti in že smo bili zmenjeni. Samo še prepis in že se je moja nova Suzi peljala domov.

Nekaj dni kasneje, ko smo šli proti Beljaku do Louisa.


Takoj naslednji dan sva že naredila prvi krog :) in za njim še mnogo mnogo več. Konec prve sezone je bilo tako tu že prvih 15.000 km. Kajti ... takoj zatem, ko narediš nakup, je tvoja naslednja naloga seveda čimveč kilometrov.  Kako do njih in kje so najboljše potke za trening, pa kdaj drugič.






Ni komentarjev:

Objavite komentar