Kako se spakirati za pot z motorjem in pri tem ne znoreti

Večna tema, ki, vsaj pri prvih nekaj daljših poteh, povzroča sive lase. Kupimo motor, nekaj časa se je zanimivo voziti za urco, dve, sedaj pa bi z motorjem za nekaj dni ali celo tednov na pot. Pripravimo prtljago tako, kot smo navajeni - za vsak dan ene gate in majico, par puloverjev, kakšno srajco za v disko, vetrovko, nekaj čevljev (odprte, zaprte, nepremočljive, za v planine, za na plažo, "ta gmašne"), troje kratkih hlač, dvoje dolgih hlač, še ene pohodne hlače, kozmetika... Vse skupaj seveda pomnožimo z dva, saj je res bolje še s kom potovati. Dodamo še spalke, brisače, šotor, dežjake, saj vendar gremo na avanturo, bomo spali pod milim nebom.

Vse ima svoje omejitve...

Nato vse skupaj položimo nekam in primerjamo kup s prostorom v kufrih na motorju. Hmmmmm... Dobro, pa saj moški ne rabi toliko gat in majc, dajmo nekaj stran. Hmmmmmmmmmm...
- Draga, a ti rabiš tole bundo? Aja, zmrzljiva si?
- Kaj pa tile modrci? Aha, rabiš jih...
- Kaj pa če bi letos vzela ene enodelne kopalke? Aja, nisi seksi v njih...
Pogovor se nadaljuje še nekaj minut, nakar nam kapne v glavo, da je s tem načinom priprave nekaj narobe. Prebrskamo 12.000 forumov. Vsi potujejo z motorji, vsi srečni, v čistih cunjah in nikjer nasveta, kako pregovoriti ženo, da se odpove piksnam trivremenskega tafta. Na koncu vse skupaj spakiramo v avto. Realnost je čisto drugačna, kot je bilo prikazano na prospektih.

Pa se je res treba odpovedati potovanjem z motorjem? Seveda ne. Univerzalnega odgovora, kaj je potrebno nesti s sabo, žal ni. Vsak ima svoje potrebe in želje, kaj bi počel na poti. Vse pa se da  precej poenostaviti, če imamo odgovore na naslednja vprašanja:

•  Kaj pričakujemo na poti (bo mrzlo, bo vroče, gremo v suhe ali dežne pokrajine)?
•  Kaj bomo počeli na poti (se mislimo voziti od plaže do plaže, bomo raziskovali mesta, bomo osvajali vrhove gora)?
• Kje bomo spali (hotel, sobe, kampi, ...)?

Ko imamo odgovore na ta vprašanja, se lahko naredi že prva selekcija oblačil. Recimo, če bo veliko vožnje, potem je tako ali tako najpomembnejši kos garderobe motoristična oprema. Če bomo spali po hotelih, potem ne potrebujemo skladovnice brisač, pa tudi oblačila se da oprati. V vsakem primeru pa lahko vse, kar ste pozabili doma, pa res ne morete brez, tudi kupite.

Pri volumnu oblačil, ki nam ostanejo, lahko še nekaj privarčujemo, če vzamemo s sabo športna oblačila. Imajo veliko prednosti - so lahka, zavzamejo malo prostora, če jih operemo ali pa se kako drugače zmočijo, pa se, za razliko od bombaža, posušijo v uri.

Težko je narediti univerzalni seznam, kaj nesti s sabo. Zato bom raje kar napisal, kaj sem imel s sabo letos na krajšem izletu. Pot je trajala 9 dni v avgustu, 8 držav, vsega skupaj je bilo opravljenih cca 4600 km, spali smo 3x na prostem, 3x v hotelih, 2x pri prijateljih.

Za motor:

• orodje (tisto, kar dobiš zraven motorja),
• sprej za verigo,
• komplet za hitro popravilo pnevmatik.

Za vožnjo (to sem nosil vsak dan):

• poletno, perforirano opremo,
• tekaško "švic majico" z dolgimi rokavi,
• kolesarske dolge hlače (imajo gel na riti, kar naredi dolgotrajno sedenje precej bolj udobno),
• poletne motoristične čevlje,
• poletne rokavice,
• bombažno podkapo.

Zaščita pred vremenom in rezerva:

• windstopper zgornji in spodnji del, ki ga lahko nosim pod opremo,
• dodatne 3 tekaške švic majice z dolgimi rokavi,
• še ene dolge kolesarske hlače (a sem že omenil, da prav fajn očuvajo rit?),
• nepremočljive rokavice,
• dežjak,
• windstopper podkapo,
• 5 parov nogavic.

Za prosti čas:

• dvoje hlač z odstranljivimi hlačnicami (pohodniške hlače),
• goratex pohodne čevlje (ki jih nisem niti enkrat uporabil),
• japonke,
• 5 "švic majic" s kratkimi rokavi, ki jih sicer uporabljam za v planine,
• 1 bombažno majico,
• potovalno brisačo, ki sem jo prikladno izgubil na polovici poti,
• lahek windstopper,
• 5 parov gat.

Za spanje:

• šotor, ki ga sicer nosim na pohode,
• spalko.

S sabo sem vzel še svoje higienske pripomočke in to je bilo to. Prostornina? 30 litrov. Vse je šlo v en softbag (tubasta polivinilasta reč, ki jo privežeš na zadnji sedež). Več kot dovolj prostora za vse, četudi sem vzel s sabo veliko več rezervnih cunj, kot jih vzamem običajno na tako kratke ture. Ker vzamem s sabo povečini športno opremo, jo lahko sproti operem in je do jutra suha. Fotoaparata in podobnih dokumentarnih pripomočkov nisem vzel s sabo, saj smo šli na pot sami fantje in ni preveč dobro dokumentirati vsega 😏. Hrano smo kupovali sproti, vsake 200 km smo tankali in sproti še kaj spili.

Prilagodi prtljago poti

Če greva na izlet s punco, seveda prilagodiva prtljago temu, kaj bova počela. Na srečo sem jo uspel 2 leti nazaj prepričati, da je naredila izpit in sedaj ima svoj motor. Od takrat naprej imava prostora za prtljago toliko, da sploh ne veva, kaj bi še nesla s sabo 😜.

Torej le brez panike. Na motor sicer ne morete vzeti vsega, kar lahko vzamete z avtom. Ob manjšem razmisleku se da čisto lepo preživeti dopust, treba je biti le malo ekonomičen in praktičen. Za vse ostalo imate s sabo denar.

Parkiranje v hotelskih vežah

Včasih smo motoristi res malo preveč paranoični. Prav nič ni bolj pomembno, kot to, da se le ne bo kaj hudega zgodilo našim motorjem. Pa kaj, če je treba brskati za prenočiščem, ki ima varovano parkirišče, ali še bolje – garažo, ali najbolje – kar bunker s skalo pred vrati, po možnosti v bližini policijske postaje in vojašnice z oklepno divizijo.

Grrrrrrrr

Priznam, težava je (bila) kronična. Ob vseh besednih popotnicah, ki sem jih dobil doma, se mi je včasih zazdelo, da za mejo čaka truma z vsemi žavbami namazanih zlikovcev, ki ravno ta trenutek potrebujejo vse dele z mojega motorja. In s takšnimi popotnicami sem se s popolnoma svežim, novim motorjem lepega dne pognal do Ohridskega jezera. 

Madonca, je to bil lep dan. Pri nas je cel teden scalo, v garaži me je motor žalostno gledal – prisežem - še solze sem mu videl v žalostnih žarometih. Pa je prišel dan, ko se je zjutraj čudežno razjasnilo. Ob devetih. Točno se spomnim. Ne bodi len – določi cilj, ki je razumljivo daleč (cel teden stradanja naredi svoje!), spokaj v torbe par stvari, povezni čez motor, slovo od domačih, obisk črpalke in gas. Naravnost do Ohrida. Vmes me je seveda že tema ujela, od Tetova naprej sem se skoraj zastrupil z dimom FAP-ovih kamionov, ki jih vozi že četrta generacija, ampak trma ni popustila. Smo rekli Ohrid – bo Ohrid.

Kaj preveč se nisem sekiral za prenočišče. Nikoli nisem preveč planiral, kje bom spal, pa tudi vnaprej nisem rezerviral - v Ohridu pa se tako ali tako samo postaviš na vidno mesto in pridejo ponudniki prenočišč sami do tebe. Ampak tokrat se mi ni izšlo. Nobenega nikjer. Peljem 2x čez mesto gor in dol, da me ja vidijo, se ustavim in čakam. Nikjer nobenega, ki bi mi ponudil prenočišče. Aha, ura je skoraj polnoč. Ja, nič, pa gremo malo vohljat naokrog. Pridem do hotela, se zmenim za ceno, vse je spet lepše. Kaj pa garaža? Kakšna garaža? Ni garaže. Čakaj malo, tako pa ne gre. Kaj pa vsi zlikovci, ki mi sledijo že od slovenske meje? Pa se nekaj časa pregovarjamo, kaj narediti s strašno zagato, nakar se lastnik samo obrne, odpre vrata recepcije – evo, tukaj ga parkiraj. Verjetno se me je uboga para že tako prenajedel, da se je preprosto odločil, da gre raje spat, kot da se še ukvarja z mano in trumo zlikovcev. Vsi srečni, oni, da sem nehal težit, jaz, da je motor na varnem in – prisežem, da mi je motor pomežiknil. 

Okras v recepciji

Drugič se mi je to zgodilo veliko let kasneje v Bolgariji. S punco sva šla v Romunijo, pa sva naredila še manjši ovinek čez Makedonijo in Bolgarijo. Pa prideva v Sofijo, vsa vesela, da bova še kaj imela od dneva, sonček je prav lepo grel. Ja nič, greva malo do centra, pa bova že potem našla prenočišče.

Fino, oba sva bila prvič v Sofiji, občudujeva kolosalne spomenike, posvečene nepremagljivi Rdeči armadi, slika gor, slika dol. Še opazila nisva, da je kar naenkrat ves promet izginil, ceste so se popolnoma spraznile, na njih pa horda kolesarjev, ki skandirajo. Menda pa ja nimajo kakšne večerne kolesarke dirke po centru mesta. 

Kolesarji na glavni cesti

Nekje v ozadju sva slišala ljudstvo, ki vzklika nekakšne parole. Pa sva šla na kavo v verjetno edini barček, kjer je vsaj nekdo znal angleško in izveva strašno resnico. Polovico mesta so vsak dan zaprli zaradi demonstracij. Kakšno polovico mesta, a nimajo Kongresnega trga, ali kaj? Ja, imajo, ampak demonstracije so neprijavljene, proti aktualni oblasti, ljudje pa se vsak dan brez vnaprejšnjega opozorila zberejo na drugem mestu. Policija zapre pol mesta, ker ne vedo, kje se bodo zbrali. Kako dolgo pa že to traja? Cel mesec. Kdaj pa nehajo? Zjutraj. Madona, nimava toliko časa. In se odpraviva iskat prenočišče, vmes zapora tu, obvoz tam, Anglež, ves vesel, da nekdo govori njegov jezik naju je še hotel napojit, ni da ni. Ob enih zjutraj najdeva nekje hotel.

Ok, akcija, na smrt utrujena se zmeniva za ceno,  svet je spet lepši… Kaj pa garaža? Kakšna garaža? Ni garaže. Ne, ne, ne, tako pa ne gre. Pa se spet pregovarjamo, dogovarjamo – pa saj ste že prebrali kako gre. Receptor odpre vrata, odkaže mesto za motor, spet smo vsi srečni. In – prisežem, da mi je motor pomežiknil.

Slavnostni prihod

In tako naju je zjutraj pričakal zajtrk v družbi motorja. Ponovno. Dobro je, samo, da je motor na varnem….

Spanje za tri, Sofija