Vikend na motociklu in skok v BIH - idealen način, da nekoga zakuriš za motociklizem.

 

Balkan je najin – še v času, po katerem se nama močno kolca.

V tem času se mi zbuja strašna nostalgija po furcah in časih, ko si se res lahko usedel na motor in odpeljal, kamor ti je drago, ne glede na vse. Če si se danes spomnil, si bil naslednjega dne lahko na Ohridu in se mastil z eno njihovih postrvi. Če se ti je zljubilo, si lahko skočil do enega izmed neskončno lepih prelazov v Romuniji, ali pa za vikend raziskoval Dolomite. Ali pa delal celotni krog po Sloveniji, ne da bi študiral, kje so meje. Raziskoval Istro in se podil po Jadranki gor in dol. Ne vem, če sem kdaj že pisala, kako je izgledal moj prvi vikend na motorju. Čisto prvi, ko ni bilo še ne duha ne sluha o tem, da naj bi jaz kadarkoli vozila motor.

 

“Imam idejo, posluš’. Greva za vikend na Balkan, oz. v Bosno. Ti pokažem, kaj je motor in kako se zares potuje.”

Tega entuziastičnega nagovora se spomnim, kot da je bilo včeraj. Sva bila še zelo na sveže. Od mojega lastnega izpita za motor, oddaljena celo nekaj let. Jaz pa takrat polna skepticizma tako do motociklizma kot do motoristov nasploh. Če bi me kdo vprašal, s kom sem kompatibilna na dolgi rok, zagotovo ne bi rekla motorista, saj sem rada rekla, da so vsi motoristi samomorilci. Kaj šele, da bi se sama vozila. Temu se drugače še danes hahljamo in se štosiramo na ta račun v najinem krogu, ko pride ta tematika na plano. Res je, hitro se zagovoriš in preden se zaveš, že sam počneš tisto, kar si nekdaj obsojal.

Tudi takrat sem samo privzdignila eno obrv. Kakšen Balkan? Bosna? Sploh ve ta model, da to ni za naslednjim voglom? Zagotovo je šprical geografijo, ko so jemali razdalje.   

“Ja, a nisi rekla, da ti je bilo v redu, ko sva bila zadnjič na Jezerskem?” se je malce zamislil in zaskrbljeno priprl oči.

No, to je imel prav. Soteska Jezerskega, sploh pa ovinki čisto zgoraj, so leteli mimo mene kot da sem na avionu. Celo stegovala sem svoje roke po poljskih rožah v ovinku, čemur se ni mogel načuditi in dovolj nasmejati. Všeč mi je bilo, itak, in z veseljem bi še kako dozo istega adrenalina. Čisto novo obzorje mi je odprl in povozil skepso v prvo.

“Seveda mi je bilo,” sem zamomljala, “ampak Jezersko je precej blizu, ne? Kako daleč pa lahko prideš v enem vikendu?”

Ha! Ne bi mu mogla bolj ustreči, kot če mu postavim malo izziva, čeprav tega takrat nisem vedela.

Vikend na Balkanu je lahko celo razkošje, sploh če udaneš tak super vroč junijski vikend, kot sva ga midva. Torej, on in jaz in Fejza.

Kaj se torej da videti v treh dneh? Uf, mnogo, mnogo! Sploh nekomu, ki še ni zares pomolil nosu po Balkanu.

Prvi dan, jadranska magistrala oz. vsaj košček nje. Seveda, nekomu, ki še ni bil z motorjem na Jadranki, je to skoraj obvezen prevoz na zemljevidu poti. Sem rekla, da mi je bilo Jezersko všeč? No, to je bilo svetlobna leta naprej! To cesto sem seveda že prej prevozila nekje do Karlobaga, z namenom obiska otokov, ampak z avtom oz. avtobusom, kar ni čisto nič zabavno.

Tole cesto prevoziti z motorjem, uf, to je bilo pa noro! Spomni se, kako je bilo, ko si prvič letel/a čez Jadranko. Takrat še ni bilo take gneče, kot jo radi srečamo danes, in si res lahko dobesedno letel! Razgledi so taki, da se jih jaz še danes ne morem in ne morem naveličati. Postanek kjerkoli ti sam od sebe prižene željo, da bi se zabivakiral za kak dan ali dva in užival na plaži.  Ampak, kot rečeno, če imaš samo vikend na voljo, moraš imeti malo mevelj v riti in bolj priden tempo.

Torej po magistrali vse do Dubrovnika, potem pa skok v Trebinje, kjer prespiva prvič. Trebinje so najbolj sončno mesto v celi Bosni, lokalci pravijo, da imajo 310 dni sonca v letu. Luštno mesto, vredno ogleda, v neposredni bližini tako črnogorske kot hrvaške meje, poleg sijajne lega ima pa tudi kar nekaj hribčkov v okolici in slikovitih točk.  

Drugi dan, preko Trebinj do Mostarja, da vidim znameniti most in mestno jedro. Imela sva srečo, posamezniki so tisto dopoldne iz mostu skakali v vodo, kar ni ravno vsak dan, če ni sezona. Atraktivni skoki so blizu privabili poleg naju še ogromno turistov in zijal.

Peklenska vročina, takrat sem bila še cela v ledru. Ne znam povedati, kako sitno je to lepljenje obleke na prepoteno telo na 45 stopinjah, pa čisto nič ne moreš proti temu. Navdušila me je tržnica, ki se veje po potki do mostu in utrip mestnega jedra. Tiste ozke uličice, mali kafiči, prijazni lastniki štantkov, kjer se predvsem punce rade zataknemo.  

Smer Avtovac, Tjentište oz. Sutjeska – Dolina Herojev. Zgodovinsko pomembna točka na tvojem zemljevidu, kjer ti postane zgodba o Sutjeski jasna iz čisto druge perspektive, ko se oziraš po vršacih vsepovsod naokoli  (mimogrede, preberi si o bitki tule - https://zgodovinanadlani.si/bitka-na-sutjeski/, da ti bo poleg svojega obiska tih krajev jasno tudi ozadje iz druge svetovne vojne.  

Prekrasen spomenik, vreden ogleda. In čisto nič všečne propadle stavbe oz. hoteli v neposredni bližini, čeprav je celotni nacionalni park Sutjeska nekdaj bil močno oblegan in obiskan. Vse to je v razsulu od leta 1992, ko se je na tem področju razvihrala zadnja vojna med narodnostmi Bosne in Hercegovine in so posledično bolj kot ne vse uničili in izropali. Ostaja pa spomenik in prekrasna okolica, ki jo moraš enkrat okusiti.   

Po zgodovinskih minutah in pohodu okoli spomenika, naprej mimo Foče do Goražda, smer Višegrad. Most na Drini stoji tam, ki si ga moraš ogledati, predvsem zaradi slikovite soteske reke Drine, ki se vije ob poti, po kateri se voziš. Nešteto čolničkov z ribiči in rekreativci po Drini, ob reki pa tudi polno restavracij, mest, kjer lahko za nekaj ur pozabiš na svet in se predaš lenarjenju. Na vsake toliko kramar ob cesti, ki prodaja CD-je in kasete s popularno glasbo iz osemdesetih.

Petdeset metrov naprej pa njegov bratranec, ki prodaja domače sire, med in sušeno sadje. Na prašnem postajališču štant z neskončno vrsto oblačil za celo družino, za njim se pa pase čreda ovac. Bosna pač. Če jo sprejmeš, jo vzljubiš za zmeraj in se vedno rad vračaš. Priznam, da sem prve vtise srkala z veliko žlico in se nisem mogla načuditi.

Iz Višegrada se obrneva proti Sarajevu, kjer sva drugič prespala. Prvič v Sarajevu? Hja, sprehod po Baščaršiji in obvezni čevapi pri Željotu, zraven pa kislo mleko. Danes ga servirajo že iz Lidla (j***g*, evropski vpliv dela svoje in Lidl je sedaj tudi v BIH že za vsakim voglom), no takrat je bilo kislo mleko še od kmeta iz Sarajeva, kot nama je takrat povedal kelnar, in tudi mnogo bolj okusno.

Sarajevo ima mnogo lepih kotičkov, vendar za prvi okus in obisk je mestno jedro čisto dovolj impozantno. Sploh, če imaš na voljo samo večer v mestu.

Zadnji dan.. smer Slovenija, preko Zenice, Viteza, Travnika še na obisk gradu Jajce. Slapovi Plivskega jezera, prekrasen park zraven njih in najin naslednji zgodovinski moment - zavoljo drugega zasedanja Avnoja, čemur je posvečeno ničkoliko stvari v mestu in ki se je odvijalo prav v Jajcu.

Potem pa mimo Bihaća nazaj na hrvaško stran, skozi Plitvička jezera in Karlovac v Slovenijo. Ta del sva naredila ekspresno, ker ni mačji kašelj v enem dnevu priti od Sarajeva do doma. Pa ne toliko zaradi kilometrov, ampak imaš na poti precej regionalnih poti, kjer se promet zabaše in zlahka porabiš bistveno več časa, kot si ga planiral.

Fotk nisem naredila skoraj nič, takrat še nisem nič fotkala med vožnjo. Sem pa srkala nove izkušnje, kraje in občutke kot vedno bolj žejna goba. To je tisti del, ki se ga še danes živo spomnim in zaradi katerega sem vzljubila motociklizem.

“No vidiš, sva celo Bosno naredila v enem vikendu,” se je kasneje smejal. Res je, kljub temu, da sva jo v letih kasneje prekrižarila po dolgem in počez, je to “best of”, če imaš samo vikend na voljo in želiš nekomu res pokazati, kako lepi kraji so tam.

 

Mi je čisto jasno, da ni za vsakega tak tempo. Tole pot komot narediš tudi v enem tednu, pa si še kaj mimogrede pogledaš ali se kje malo bolj zasediš na kavi, kosilu ali občuduješ razgled, si kaj več časa vzameš za spoznavanje domačinov.

Se pa tudi takole da, tudi moja rit je zdržala in on je naredil, da sem se čisto zatreskala v motociklizem. Ja, ni enostavno sedeti ure in ure na motorju, vroče ti je, čez dve uri te zebe kot mačka, potuješ le z nekaj kilami prtljage in še mnogo stvari bi lahko naštela… v zameno pa dobiš svobodo, nore zgodbe, tisoče in tisoče vtisov, barv in okusov.

Ja, to pogrešam te dni najbolj od vsega. In komaj čakam, da spet kreneva na novo avanturo, na nove poti in nova doživetja v neznanih deželah. Ta feeling sem pridobila točno takrat, tisti vikend v Bosni in daje mevlje v mojo rit od sekunde, ko se parkirava doma.

 

 

 

 

[Varno na moto furah in avanturah] Kaj lahko naredim za svojo varnost - 8. del

– 8. del –

CESTA

Motorist se vozi po dveh kolesih. Idealno je, da se obe kolesi stikata podlage in imata dovolj oprijema za neko udobno vožnjo. Na oprijem vpliva veliko dejavnikov, tokrat se bom posvetil podlagi – torej cesti.

Jasno se lahko spet kdo najde, ki mu je idealna podlaga blatna pot čez sosedovo hosto, ampak dajmo predvideti, da se večidel vozimo po asfaltnih podlagah. Skratka, dajmo malo razmisliti o različnih podlagah. 

Nauči se na oko oceniti, kakšna je podlaga 

 

Si se kdaj vozil z rolerji skozi mesto? Si se vprašal, zakaj je nekje tako gladek asfalt, da te malodane samo nese čezenj, ne da bi se poganjal, spet drugje pa je tako grob asfalt, da si želiš vgraditi vzmetenje v koleščka? No, podobno je tudi po cestah. Asfalt različno “grabi” pnevmatike. 

Tam kjer je asfalt gladek, ker si je tako projektant zamislil ali pa je preprosto že tako iztrošena podlaga, pač ne moreš tako brezskrbno polagati ovinke kot nekje, kjer je lepa groba površina. Nauči se že na oko oceniti, kakšna je podlaga. Velikokrat lahko kvaliteto oceniš že glede na barvo ali odboj sončnih žarkov. Kjer izgleda, kot da so naredili cesto iz ogledala, bodi previden.

Mi se gibljemo v okolju, ne obratno

Druga stvar so različne neugodnosti na cesti. Vemo, da je pesek na cesti za nas strup, prav tako za nas ni najbolj ugodno listje na cesti (še posebej če je vlažno), zemlja na cestišču, recimo od kmetijske mehanizacije in podobno. Pa se ni treba za vsako malenkost pritoževati, kako slabo imamo urejene ceste. Če se počutiš stalno ogroženega zaradi nečistoč na cesti, si pač kupi pometač in se, preden se usedeš na motor, z njim zapelji po predvideni trasi in si jo očisti. 

Predvsem jesenske poti znajo presenetiti s količino listja, na katerega naletiš. Ta je pa lahko zares prava drsalnica.

Kot sem že enkrat prej pisal – mi se gibljemo v okolju, ne giblje se okolje okoli nas. In tukaj ne razglabljamo o tem, kdo bi kaj moral narediti, da bi bilo vse popolno kot v pravljicah, ampak kako bomo mi odpeljati tako, da se vrnemo domov živi in zdravi. Cesta je namenjena vsem, tudi poljedelcem in tovornjakom.

Opazuj daleč naprej pred seboj in predvidevaj

 

Skratka, nauči se opazovati podlago daleč pred tabo in razbirati znamenja, kje ležijo nevarnosti. Je asfalt pred tabo bolj temen? To lahko pomeni, da je vlažna podlaga. Je na sredini voznega pasu nekaj bolj belega – to je lahko pesek.

Veliko narediš tudi s predvidevanjem. 

• Glej, kakšni so uvozi. Če je na primer uvoz v hrib makadamski in je deževalo, je velika verjetnost, sploh poleti ko so močnejši nalivi, da bo čez cesto lep, širok pas peska.   
• So bankine sveže urejene? Sigurno bo nekaj peska na ovinkih. 
• Je cesta povrhu še ozka? Predvidi veliko peska. 
• Kakšno se ti zdi odvodnjavanje ob cestah (če sploh je?). V primeru slabega odvodnjavanja, bo vso svinjarijo prineslo na cesto, namesto, da bi jo odplaknilo iz nje. 

Na poti na Pavličevo sedlo v jesenskih razmerah.

Kaj pa letni časi?

Veliko jih pospravi motor zelo zgodaj v jeseni, ker jim preprosto ni užitek več voziti po razmerah, ki niso več idealne. Jeseni se pač razmere glede na poletje precej spremenijo. Ceste se v soteskah ne posušijo, na cesti je veliko listja, ipd. 

Pomladi so ceste še vedno precej umazane od zime, tudi oprijem ni takšen kot poleti. Težava pomladi je tudi to, da se ti zdi 10 stopinj že kar visoka temperatura in nekoliko podceniš vpliv temperatur na oprijem cest.

Dober motorist parkira motor doma!

[Varno na moto furah in avanturah] Kaj lahko naredim za svojo varnost – 6. del

 – 6. del –

POSTANI OPAZEN

Danes je na vrsti vidnost na cesti. Ne, s tem ne mislim, da se obleci tako, da boš izgledal kot kanarček, pa še motor si pobarvaj na nekaj grdega 😊. Pisal bom preprosto o tem, kako pelji, da boš bolj viden.

V prvem delu sem že malo pisal o tem, da nas vozniki zelo pogosto dejansko spregledajo – torej dobesedno ne vidijo motocikla. Zato je pomembno, da ponudiš njegovim možganom izziv, da bodo postali pozorni na dogajanje. V resnici ljudje ne želijo povoziti motorista zanalašč. Ja, seveda so določeni trenutki in ljudje, ki imajo tisti dan neko resno motnjo ali kakšne druge težave in se pač morajo znesti nad nekom. 

Ampak poskusi si zapomnit – velikokrat te ostali udeleženci dejansko ne vidijo. Da ne boš potem rekel, da nisi vedel. O tej tematiki imaš na internetu polno lepo razloženih praktičnih primerov in tudi razlage, zakaj je temu tako. Tudi video posnetke lahko najdeš na to temo, tako da le preuči problematiko (samo za okus si recimo poglej tale video https://www.youtube.com/watch?v=x94PGgYKHQ0). 

Najbolj preprost trik je, da začneš vozit v rahlem cik-caku. Na ta način boš premikajoča tarča na obzorju in boš zagotovo prej opažen, ker zmanjšaš možnost, da si v slepi pegi ostalih voznikov. Tako ali tako na ravnih odsekih nimaš kaj bolj pametnega početi 😊. 

Sam izbiram za to dve poziciji – pogledam, kje sta kolesnici na cesti (to sta najbolj čista in žebljev »frej« odseka ceste) in se postavljam enkrat na levo enkrat na desno kolesnico. Jasno, ni potrebe po pretiravanju. Ne govorim o slalomu, ampak o občasni spremembi pozicije.  Pazi tudi, da ne boš komu za sabo dajal napačne znake in bo mislil, da ga spuščaš mimo, ko se postavljaš na desno kolesnico.

To še posebej dobro početi pred kakšnimi uvozi. Razmisli, kje te voznik najlažje vidi – na desnih uvozih je bolje, če si bližje ločilni črti, na levih je obratno.

Pomembno je, da se pokažeš. Naj tudi drugi vedo, da si tam. Ne vozi, kot da se hočeš skriti pred vsem svetom. Pokaži se.

Potem so tukaj ovinki. Pred desnim ovinkom se postavi na levo kolesnico. Na ta način te bo nasproti vozeči voznik prej videl, če bodo v ovinku kakšne ovire, ki preprečujejo dober pregled nad ovinkom, pa še večjo grožnjo mu predstavljaš. Bodi pa pripravljen na to, da boš moral izvajat hitre manevre, če nekdo seka ovinek. Ampak motor je temu namenjen.

Pred levim ovinkom se postavi na desno kolesnico. Razlogi so podobni kot prej, s tem da v levem ovinku s pravilno postavitvijo in linijo preprečiš še to, da »visiš« čez ločilno črto.

 

Na zelo ozkih, ovinkastih, nepreglednih cestah ni nič narobe, če na kratko potrobiš, preden greš v ovinek. Verjemi, da se ni fajn srečati z avtom v ovinku, kjer je cesta komaj dovolj široka za dva motorja 😊. Kje na jugu je to »a must«, ker se vozniki tam na ta način opozarjajo, da gredo v ovinek. Seveda pa ne gre pretiravati pri tem pravilu. Ni potrebno pregnati vseh živih bitij. Potrobi čisto na kratko, toliko da je malo nekaj za slišat, in bo čisto dovolj. Podobno je tudi s kakšnim tunelom, kjer ni prostora, da se srečata dve vozili, še posebej, če se pelješ navzdol. 

Skratka, stalno razmišljaj o tem, ali te ostali udeleženci v prometu vidijo. Si ga videl v oči? Ali nekomu, ki se vključuje iz stranske ceste zastira pogled odbojna ograja, prometni znak, koruzno polje, ali kakšna druga ovira? Ali se ti bliža kakšno vozilo, ko se vključuješ v promet? Ali ga kdo prehiteva? Njegova pozornost bo usmerjena naprej, ne nate. Pusti, da se najprej ona dva zmenita, ter se potem vključi. Ali se vključuje v promet starejša oseba (ja, lahko to že na daleč vidiš). Bodi previden, takšni nimajo več takšnih refleksov in oči, kot mlajša populacija. Kje so nevarne točke na cesti? Se ograja kar naenkrat prekine? To lahko pomeni, da je tam uvoz, če ima voznik še kakšno oviro, ki mu zastira pogled, bo skoraj zagotovo moral malo bolj na cesto, da pogleda, če se lahko vključi. 

Še ena pomembna zadeva – zelo pomembno je, da se zavedaš okoliščin v katerih se voziš. Recimo če imaš sonce za hrbtom. Jeseni je sonce recimo precej nizko in če imaš za hrbtom ogromno žarečo rumeno kroglo, te bodo vozniki pred tabo težje opazili. Bodi pripravljen.

Vedno predvidi, da si neviden na cesti.

Dober motorist parkira motor doma!