Idealna moto oprema - zanj!

Velikokrat dobiva vprašanje, kakšno opremo priporočava za motociklizem. Žal je z opremo tako – vsak ima svoje potrebe in kar paše nekomu, bo drug kritiziral. Nobena oprema ne more zadovoljiti vsakega uporabnika. Nekdo bo dal več na udobje, drugi poudarja funkcionalnost, komu je bolj pomemben videz, kdo pa bo gledal izključno na ceno. Zato je pri izbiri opreme je potrebno na prvem mestu poznati svoje potrebe in zmožnosti. Vsaka odločitev je pravilna, če ste dosegli svoj cilj.

Tako da bom raje napisal, kaj trenutno uporabljam trenutno in kaj se mi je obneslo.Nikakor ni namen pisanja delati kakšno reklamo, zapis ni sponzoriran. In ja, zavedam se, da obstaja boljša oprema, ampak ta je dovolj dobra zame. Je samo izkušnja iz zadnje fure, kjer je morala oprema zdržati temperature od 1-27 stopinj, dež, sneg, sonce. Na srečo nisem stestiral varnostnih aspektov opreme, tako, da o tem ne morem pisati.

Tudi ne bom omenjal, kje se kaj kupi. Po mojih izkušnjah v Sloveniji, razen enega prodajalca, ni trgovcev, ki bi poslušali, kaj stranka rabi in bi ti znali zadovoljiti potrebe z opremo. Razumem, da večina trgovcev zadovoljuje le eno potrebo – cenovno, tudi trg je takšen, ampak po drugi strani mi to pove, da zelo malo dajo na izobrazbo svojih prodajalcev. Bolj kot ne se v vsaki štacuni počutim kot v samopostrežni trgovini. Kot sem omenil, so izjeme, ampak jih je bolj malo. Stara teta v Dainese Gorica ima več pojma, kaj kdo rabi. Ker posluša. Pa še slovensko ne zna! Še enkrat nisem šel iz tiste štacune praznih rok. Pa po moje kaj več od skuterja ni vozila.

Ajd gremo.

1. Dežjak - IXS HORTON 2

Dežjak je pri meni osnovni del opreme. Mora opravljati dve funkciji – služi kot zaščita pred vetrom v mrazu in pred padavinami. Zato si vedno izberem nekoliko debelejše, robustnejše dežjake, ki jih enostavno nataknem nase in hopa copa gremo v nevihto (ali mraz). Hkrati je tudi najbolj osovražen del garderobe, najraje ga bi po furi zabrisal nekam. Za rahel dežek v vročih dneh so mi dovolj podloge v obleki.

Zakaj mi je všeč? Zadeva je robustna, na zunanji strani ima dva nepremočljiva žepa, ki dejansko delujeta. Prometna in cigareti so ostali lepo suhi in vedno pri roki, tako da sem tudi po celem dnevu namakanja na meji z rokavico ven potegnil dokumente in hitro opravil prečkanje meje. Funkcijo zaščite pred vremenom odlično opravlja.

Zakaj mi ni všeč? Dežjak je tako robusten, da nič ne diha. Če ga imam predolgo gor v soncu, imam spodaj mokra oblačila od znoja.

2. Škornji – Alpinestars Toucan Goretex

S škornji je zmeraj križ 😊. V vročem si želiš kaj bolj udobnega, v slabem vremenu pa se zaveš, kako pomembno je imeti noge na suhem in zaščitene pred vetrom. Drug aspekt je seveda zaščita. Cesta zahteva drugačno zaščito kot teren in noben čevelj ne bo vsega dobro opravil. Zato imam tudi več parov čevljev, ampak to je tematika za kak drug post.

Zakaj so mi všeč? Lahko rečem samo eno – po 7000 km, ki sem jih opravil z njimi, se sprašujem, če sploh lahko obstaja boljši škorenj. Nepremočljiv, robusten, ni prevroče v njem, z njimi lahko mirne duše prehodim nekaj kilometrov in hkrati opravljajo še funkcijo gojzerja. Obuvanje in sezuvanje je enostavno (ja, tudi na te malenkosti gledam 😊), podplat je zamenljiv, zaponke so zamenljive, kljub zaščiti pa omogoča veliko svobodo gibanja.

Zakaj mi niso všeč? Nekoliko težak, preveč robusten in škripajoč. Zadnje bo malo silikonske maže rešilo, za prvi dve pripombi pa so mogoče boljši Sidi Adventure 2. Za mojo nogo so bili preozki.

3. Rokavice za mraz – pojma nimam, so pa Probiker

Ja, s sabo imam vedno vsaj dvoje rokavic, še raje pa troje. Ene za mraz, druge bolj zračne, poletne in če res greva daleč, najdem prostor za še ene poletne, da se imajo žulji čas pocelit. Po urah in urah švicanja na motorju se od zavore in gasa tudi kakšen žulj pojavi. Ne da se mi ukvarjat na bencinskih pumpah s tem, da skoraj crknem od napora, ko vse prešvicane rokavice vlačim nazaj na roke. In ja, zavedam se varnostnega aspekta poletnih rokavic. Mi je pač bolj pomembno, da lahko cel dan udobno vozim.

Skratka, omenjene rokavice imam sedaj že par let, pa še vedno nisem našel ustrezne zamenjave. In vsako leto si prisežem, da jih bom vrgel v smeti, pa na koncu še vedno ostanem pri njih. Ne vem, pač nisem tako zmrzljiv v prste, da bi rabil kaj boljšega, nek super duper goretex pa mi, vsaj na rokah, ne deluje. To pa preprosto zato, ker v dežju voda nekako že najde pot v rokavice. Če ne kaj drugega, ko moraš sleči rokavico, da greš lulat za grm in ti jo dež zmoči. Tako da imam raje nekoliko zračne rokavice, pa je to to.

Zakaj so mi všeč? Poceni rešitev za velik problem. Ko se namočijo, zatesnijo in sem vsaj pred vetrom zaščiten. V skrajni sili dam spodaj plastične rokavice iz bencinskih servisov in sem rešen vseh skrbi. Se je pa to zgodilo samo enkrat.

Zakaj mi niso všeč? Slej kot prej premočijo. Podloge so prav nemarno skupaj zašite, tako da ko so enkrat mokre, predstavlja oblačenje velik izziv.


4. Rokavice za vroče – Revit Sand Pro


Za poletne rokavice gledam predvsem na štiri stvari – udobje, zračnost, oprijem na balanci, zaščito. Aja, pa to, da je trd del ježka za zapenjat zgoraj, da mi ne razcefra podlog. Zelo pomemben element 😊.

Zakaj so mi všeč? Zračne, enostavno snemljive, tudi, ko so na preznojeni roki, odličen oprijem na krmilu, udobne, šivi ne puščajo nobenih posledic na roki. Zdržale so že kar nekaj pranj, imam jih že nekaj sezon, pa razen obledelosti ni na njih večje škode. Top rokavica.

Zakaj mi niso všeč? Ko se roka napihne, je dolžina palca malo problematična. Ni hudega, se pa čuti konica palca. Če imate dolge palce, kupite kaj drugega.



5. Jakna – Spidi 4Seazon H2Out

Uf, to je bil dolg projekt, da najdem jakno. Staro tekstilno jakno sem imel že 12 let in je bila temu primerno ohranjena. Skratka, pogoji so bili naslednji – delna zaščita pred dežjem, termo podloge, svetle barve (večino kilometrov naredim pri 30+ stopinjah), zračna, udobna, prilagodljiva, z dobrimi ščitniki.In sem testiral se oblačil, slačil, racal po trgovinah pol ure v polni opremi, ma ni da ni. Dokler nisem naletel na to.

Zakaj mi je všeč? Ima ločeno termo in dežno podlogo. Obe podlogi sta narejeni tako, da ju lahko uporabljaš kot navadno jakno ali vetrovko. In nič ne štrli od njiju. Svojo vlogo odlično opravljata in sem se tako znebil dveh kosov oblačil, ki bi ju sicer moral vlačit s sabo. Ima enormne zračnike – na rokavih je dolga zadrga, tako da si lahko reguliraš zračenje rok, na prstih sta dve ogromni plahti, ki ju lahko odviješ in imaš perforiran prednji del, celoten hrbet se da odpeti in imaš perforiran še hrbet.Stvar je še lepša - prsne zračnike in zračnike na rokavih lahko zelo enostavno prilagajam kar med vožnjo. Dva nepremočljiva žepa (dejansko delujeta), poskrbita za varnost dokumentov, še dva manjša žepka poskrbita za varno hrambo ključev in drobnarij, znotraj pa je še en žep za telefon. Prilagodljivost jakne je že prav smešna – čisto si jo lahko nastaviš na svoje telo. Sama lupina jakne je iz kvalitetnega, ne predebelega materiala, tako da ta jakna dejansko lahko opravljala tudi poletno delo. Stestiral sem jo jeseni, pozimi, pomladi, vsemu je kos. Dejansko je jakna za štiri sezone. Ščitniki so udobni, pričvrščeni tako, da se nikjer ne zatikajo, ali obračajo.

Kaj mi ni všeč? Je italijanskega kroja, kar pomeni, da se ne smem zredit 😊. Na motorju, kjer si v bolj sključeni drži, ta jakna verjetno ni najboljša, ker so podloge tik nad ritjo in bi imel izpostavljene ledvice. Manjka zadrga za zapenjanje na hlače – če je treba, sta samo dva paščka, s katerimi si pripneš jakno na noge. Ježke na dežni podlogi ima napačno obrnjene in se zatikajo v podlogo jakne.

6. Hlače - Spidi 4Seazon H2Out

V bistvu sem kupil komplet. Tako da bom samo + in – navedel.

Zakaj mi je všeč? Top hlače, ne prevroče. Velike odprtine, ki omogočajo zračenje gornjega dela nog. Lahko jih na enostaven način odprem med vožnjo. Spodaj je velika zadrga, zaradi katere si lahko enostavno obujem vse škornje v moji kolekciji pod hlače, ne glede na višino škornja. Imajo dežno podlogo in so zelo udobne.

Kaj mi ni všeč? Manjka jim še termo podloga. To rešujem s podoblačili, lahko pa bi se Spidi malo bolj potrudil. Italijanski kroj. Nimajo zadrge za pripenjanje na jakno. Žepa sta ozka, noter spraviš kakšen račun, to je pa to. Nimajo stranskih žepov za kakšne drobnarije.



7. Želva – Alpinestars KR-1

O želvah sicer nimam veliko pojma, upam, da je nikoli ne bom rabil v funkciji, za katero je namenjena. Tako da tukaj ne bom zgubljal veliko besed, ker ne prakticiram testiranj zaščite (naj tako tudi ostane!). Vem, da bi si lahko nabavil vložke za jakno, ampak tisti ne nudijo takšne zaščite, kot želva. Edino kar bi si želel je, da bi bila malo tanjša.



8. Podoblačila – Sensor Merino

Podoblačila, ali bolje – funkcionalna oblačila nikoli ne kupujem v motorističnih trgovinah. Zakaj bi? Za nekoliko bolj obšita ramena in komolce ti zaračunajo dobršno ceno, za katero dobiš veliko kvalitetnejša športna oblačila, ki so funkcionalno precej boljša in vsestranska. Tako recimo vse, kar nosim spodaj na motorju nosim tudi med športnimi aktivnostmi. Kaj češ lepšega? Uporabljam jih praktično celo leto, le v drugi vlogi.

Zakaj so mi všeč? 100% merino volna. Tisti, ki poznate zadevo ne rabite dodatne razlage. Cel teden na telesu, pa ne smrdi. V bistvu jo prej opereš zaradi belih lis soli, kot zaradi grozljivih vonjav. Ja seveda, nekaj jih je, ampak v primerjavi s sintetiko je to zanemarljivo. Stestirano na pohodih 😊. Tudi ko je preznojena, opravlja funkcijo ohranjanja toplote. Se hitro sušijo. So dovolj vzdržljive za vsestransko uporabo. Pojavila se mi je samo ena majhna luknjica na rokavu, vse ostalo b.p. Tudi v toplejših dneh niso vroče.

Zakaj mi niso všeč? Nimam pripomb. Še en komplet rabim.


9. Podoblačila za 30+ stopinj – spodaj Adidas Climalite, zgoraj Nike Pro Combat

Še ena oblačila, ki so bila v bistvu razvita za tek. Zakaj dve firmi? S kilometrino se mi je to najbolj obneslo. Imam od obeh firm celoten komplet. Ostale firme se mi niso obnesle. Za oboje veljajo isti +/-.

Zakaj mi je všeč? Odlično odvajajo toploto. Če je dobro za maratonce, je tudi zame. Se hitro sušijo, tako da ni problemov s pranjem in sušenjem. Oboje zdrži kar precej naporov, kljub temu, da nimajo obšitih ramen, komolcev in kolen, še enega kompleta nisem strgal na motorju.

Zakaj mi ni všeč? Nimam pripomb.


10. Vmesna majica s kratkimi rokavi – karkoli iz 100% bombaža – najraje turškega; ko je topleje, Adidas Climalite

Zakaj vmesna majica? Ker uporabljam sistem čebule. Lahko opravlja funkcijo dodatne termo zaščite, lahko pa je v funkciji dodatne plasti, da veter v vročih dneh in odprtih zračnikih ne piha direkt na spodnje, švic perilo in povzroča zdravstvene težave. V skrajni sili (35+), je nimam.

Pa to majico lahko uporabim tudi za potem, ko že razpakirava.


11. Čepki za ušesa – Alpine MotoSafe

Čepki za ušesa so že leta in leta del moje obvezne opreme. Nekatere motijo, drugi pravijo, da jih ne rabijo, tretji pa jamrajo, da jim po letih motociklizma piska v ušesih. No, jaz nočem poškodovati svojega sluha. Tudi najkvalitetnejše in najtišje čelade imajo pri 100km/h še vedno 84dB glasnosti, če ni vetra in v idealnih pogojih. In če to raztegneš na 7-10 ur vožnje/dan in nekaj dni zaporedoma… No, saj že imate sliko.

Dolgo sem sicer uporabljal voščene čepke Oropax, s katerimi si prekriješ sluhovod. Tistih, ki si jih zatakneš v uho nisem maral kaj preveč. Nekaj zaradi tega, ker preveč zadušijo okoliški hrup, nekaj pa zaradi ožjih sluhovodov.Potem pa sem enkrat poskusil te. Čudovita zadeva. Ne morem prehvaliti. Postali so neločljiv del moje opreme.

Podobno kot tile delujejo tudi Alpine Worksafe, le da imajo na koncu filter iz trde plastike, ki vas lahko po nekaj časa začne žuliti.

Skratka, moj problem s hrupom je rešen.


12. Čelada – Schuberth C3 Pro

Še dobro, da čelade zdržijo nekaj sezon, preden jo je treba menjati. Tudi čelado sem dolgo izbiral, preden sem se odločil za novo. Gremo kar k všeč/ne tako zelo všeč.

Zakaj mi je všeč? Tiha čelada, z izvrstnim tesnenjem v mrzlih dnevih. Senčni vizir je fantastičen, eden boljših, kar sem jih videl v čeladah. Ne zatemni preveč, premalo pa tudi ne. Zračnost na vrhu čelade je odlična, školjka pa mala, tako da čelada ne izgleda kot balon. Robustna, kompaktna, nikjer ne škripa, vizir se ne zapira sam od sebe (med vožnjo zaradi varnosti nimam bradnega dela odprtega!).

Zakaj mi ni všeč? Žal vsa ta tišina in nepredušnost pomeni, da je, ko je zaprta, vroča. Ima nekoliko slabo urejeno zračenje v bradnem delu. Ko odpreš spodnji zračnik, veter piha direkt v oči. Ni problem, če uporabljaš še senčni vizir. Pinlock je malo nerodno zategovati. Če pa ni dobro zategnjen, pa se hitro začne rositi. Problem, ki ga na XLite nisem imel.


13. Podkapa za mokro in mrzlo – Forcefield Climate Control

Zakaj mi je všeč? Vetrna zaščita, ima termo funkcijo, tako, da dež in mraz ne predstavljata problema. Pa hkrati ima odprt prednji del obraza, tako da ne izgledam kot kakšna ninja, ko dam čelado dol. No, v bistvu imam rad odprt prednji del obraza.

Zakaj mi ni všeč? Zaradi termo funkcije jo je treba v soncu hitro sleči. Pa saj to je tudi namen.

14. Podkapa za vroče – Schampa Lightweight

Zakaj mi je všeč? Udobna podkapa z enim ploskim šivom na vrhu, ki ne pušča veliko sledi uporabe in ne tišči v glavo. Je lahka in izvrstno vpija znoj. Se dovolj hitro suši, da je zjutraj suha.

Zakaj mi ni všeč? Nimam pripomb. .

Punce vedno kompliciramo na motorju? Ahhh, kje pa!

"Babe vedno komplicirate na motorju. Zato se noben noče vozit z vami."

Uf, kolikokrat sem to slišala in se naposlušala moškega vidika zadeve. Ne glede na to, ali je šlo za njegovo sopotnico ali pa solistko. 
No, da strnim nekaj najpomembnejših naukov in stvari, s katerimi bo vsaj puncam življenje na motorju kot sopotnica ali solerka v skupini lažje.

#1 Prtljaga

"Alo, ne greva na Havaje za sto let. Ne moreš vsega tega vlačiti s seboj!!"

Če kdo verjame ali ne, punce se ob malo razmisleka dejansko znamo spakirati s tremi majicami in gatami. Pomaga, če imaš taborniške/gasilske korenine ali pa si vajena prej hoditi za nekaj dni recimo v gore. Pozabi fancy oblačilca in petke. Športna oprema je najlažja in najbolj učinkovita. Pa še največ je lahko stlačiš na mali prostor. Jaz imam skoraj vse samo športno s seboj.

#2 "Lulat"

"WC je za vse takrat, ko obstanemo na pumpi."

Okej, dojela, ne more te ravno takrat prijet, ko se ravno odpeljemo. Sploh, če se voziš v skupini, saj je vsak postanek hitro pol ure in fantje hitro postanejo živčni, če se morajo nenehno ustavljat.

Za smrt rešit obstajajo pa tudi kaka znamenja, za katera se dogovoriš in lahko obstaneš.

#3 "Lačna"

"Mater ste babe izbirčne. Kak brezglutenski kruh pa solatko? Se ti blede? Tu strežejo čevape pa čebulo pa lepinje. To bomo jedli."

Na moto furcah vsaj midva ponavadi jeva zjutraj in zvečer. Tudi če nisi tip človeka za zajtrk, se potrudi. Res je škoda, da bi se ravno sredi največjih ovinkov in najlepše pokrajine ustavljal, ko pa se lahko fijakaš celi božji dan in se na večer ves zadovoljen ustaviš na dobri večerji.

Druga je, če se namensko odpelješ recimo na jagenjčka Kod Abida v Veliko Kladušo v Bosno. Potem se napokaš kot car in se s polnim želodcem le stežka, ampak zelo zadovoljno cijaziš naprej. Je pa vredno (če nisi še, poizkusi!)

V obeh primerih pa velja, da na motorju ni kul, če si izbirčen. Na jedilniku pač ni nekih specialk in na kakem zboru se je golaž. Ali pa klobase. Ali pa.. kar pač je. In ješ takrat, ko se je. 
P.s. Sicer si v žep pospravi kako Frutabelo. Pomaga za silo.  

:D

Dekleta na poti na zbor Moto Mrh na obvezni kavi

#4 "Ženske težave"

"Zakaj zaostajaš za nami? Kake ženske težave? Saj jih nimaš na prstih desne roke?!"

Ni najboljša ideja preveč se šlepat na t.i. "ženskih dnevih", ker ni največ posluha. Se mi zdi, da so moški res alergični na ti dve besedi.

Plus, če jih že pričakuješ, si spakiraj ustrezne pritikline. Sredi ničesar je včasih v lokalni trgovini težko najti karkoli, kar bi od daleč spominjalo na prvo pomoč v tem primeru. :D

#5 "Pravila za vse"

"Kar se skupina zmeni, velja za vse."

Hja, edina bejba v skupini gor ali dol. Če velja za vse, velja za vse. Vse od začetka furce, ko prideš s polnim tankom, do konca, ko se vsi ustavimo na končni pijači nekje. Itak te bodo fantje malo bolj pazili in seveda vsi vnaprej pričakujejo, da bo tudi tempo malo bolj prilagojen. Lahko jih pa lepo presenetiš.

Jaz se potrudim, da potem nihče ne trobi kasneje kaj v smeri "Itak, če je bila pa baba z nami .." Fantje ponavadi, če gredo v skupini, nimajo najraje, da gre kaka solerka zraven. Jih menda štopa z eno od zgoraj navedenih for ali pa s kako dodatno.

# "Modni izgled"

"Halo?!?! Pa kaj če izgledaš kot Lara Croft, na motorju rabiš funkcionalne, ne pa modne cunje! V tem boš zmrznila."

Em... to je res. Velikokrat vidim v moto trgovinah bejbe, ki nase tlačijo napačne cunje, pa naj bo to usnje, v katerem ji skoraj pljuča razgoni v zgornjem delu, tako ozko je, ali pa čelada, ki je sicer sexy ko hudič, ampak jo tišči že v trgovini. Ona bi jo pa vzela zaradi poslikave.

Splača se že prej sprijazniti, da pač ne greš na modno pisto ampak je tvoj cilj, da so oblačila udobna, dovolj zračna in hkrati dovolj topla, da dejansko zdržiš tudi cel dan na motorju. Da ne kupuješ recimo rokavic, kjer ti kri zastaja, tudi če so najlepše na svetu. To slednje je recimo uspelo tudi meni. :D :D

Če nimaš pojma, kako kupovati, se malo sprehodi po najinih postih ali blogu. Veliko piševa o tem.

# Suma sumarum
Če malo v obzir vzameš vse zgoraj našteto, bo tvoj moto lajf veliko lažji. Pa še fantje te ne bodo vlačili po zobeh, tega nobena ne mara.

Itak je vse odvisno od stila vožnje in tega, kar se dogovoriš kot skupina ali kako želiš voziti kot solo riderka.

Absolutno tudi obstaja mnogo deklet, ki so sovoznice ali solerke, ki obvladajo sceno. Tu govorimo o tistih, ki to (še) niso, bi pa bile. :D

[Varno na moto furah in avanturah] Kaj lahko naredim za svojo varnost - 7. del

- 7. del -

Skrbi za svoj motocikel

Brez skrbi, za vožnjo motocikla ne potrebuješ mehaničnega predznanja. Je pa dobro, da znaš vsaj pogledati, v kakšnem stanju je tvoj motocikel. Tukaj ne bo govora o tem, kako se pere motor, ali kaj podobnega. To je stvar vsakega posameznika – nekateri imajo radi usrane motocikle, drugi radi posadimo svoje premoženje na kaj čistega. Tudi debat, ali lahko pereš motor z visokotlačnim čistilcem tukaj ne bo.

Bo pa nekaj napisanega o hitri rutini, ki bi jo moral vsak kolikor toliko obvladati. To je čisto navaden seznam stvari, ki jih vsake toliko pač malo pogledaš in v primeru, da ti je kaj sumljivega ukrepaš. Veliko stvari lahko popraviš sam z nekaj malega mehaničnega znanja, kot je dolivanje tekočin in vijačenje 😊. Ostalo pa lahko prepustiš bolj usposobljenim od sebe.

Če že vse to obvladaš, potem nehaj brati – pisanje bo bolj namenjeno začetnikom, oziroma tem, ki so še negotovi in se lovijo okrog vzdrževanja motocikla. Ne bo nobenega poglobljenega mehaničnega znanja. Aja, pa če imaš fancy motocikel, ki mu zaupaš, da ti bo vse preveril in slepo zaupaš elektroniki, da vse opravi namesto tebe, tudi ni potrebno nadaljevati branja. Elektronika nikoli ne zataji in je nadomestilo za preventivo 😊.

Preden pelješ motor k mehaniku, ker ti škripa stojalo na motociklu, se poskušaj pozanimati, če se glede kakšnega čudnega zvoka sploh splača sekirati. Veliko začetnikov, ki so prvič na motorju preseneti ropotanje ventilov in odmične verige. Motor na motociklu je pač manj izoliran in se več sliši. Poskusi najt kolega s podobnim motorjem in primerjaj.

Drug ekstrem pa je, da nič ne slišiš, oziroma se ti vse zdi normalno. Ne se zanašati, da ti bodo mehaniki na servisih vse pregledali, pogledali in odpravili. Konec koncev mehanik ne vozi motocikla.

Marsikdo dela tako malo kilometrov, da se mu zdi nesmiselno preveriti stanje motocikla. Konec koncev – kaj se pa lahko zgodi parkiranemu motociklu? No, tudi ko je motocikel parkiran, se določene zadeve starajo. Ni zaman napisano v uporabniških priročnikih, da je potrebno servis narediti po določenem številu prevoženih kilometrov ali pa po določenem času, kar pač pride prej.
Preden pa se lotiš česarkoli, pa le poglej navodila za uporabo, ki jih dobiš zraven motocikla. Če ga nisi dobil, ali pa je v nerazumljivem jeziku, ga poišči na internetu. Ne boš verjel koliko priročnikov, celo servisnih priročnikov, se valja tam. Da ne bo potem potrebno spraševati, na koliko barov se polni gume. Vse ti piše – ne bodi len in beri. Nimaš možganov za to, da ti ušesa narazen držijo, pa tudi pismenost je dovolj visoka, da bi moral brez problemov razumeti vse črke v abecedi.

Olje in tekočine
Poglej pod motor. So kakšna znamenja, da kaj spušča? Poglej po motorju, če so kje kakšna znamenja spuščanja tekočin. Lahko, da so kakšna tesnila že slaba in jih bo potrebno zamenjati.
Preveri, če imaš dovolj olja v motorju. Kakšni motorji normalno pokurijo nekaj olja med obratovanjem. Ne jih pustit žejne in nepodmazane.

Preveri, če imaš dovolj tekočine v rezervoarjih za zavore. Kdaj je bila nazadnje menjana tekočina v zavornem sistemu? Ta tekočina je zelo podvržena staranju, saj veže nase vodo in s tem počasi izgublja svoje lastnosti. Sem videl marsikaterega motorista, ki to zanemarja. Kdo se bi za to sekiral, saj je dost, da olje menjaš, kajne?

Preveri ekspanzijsko posodo za hladilno tekočino. Je v hladilnem sistemu dovolj tekočine?

Gume

• Imaš še dosti profila na gumah? So kje kakšna vidnejša znamenja poškodb, kot so zareze od ostrih predmetov?
• Je tlak v gumah ustrezen?
• Malo potresi gume levo in desno. Je kakšen »zrak« v ležajih?
• So tesnila ležajev še dobra?
• Poglej malo ploščice na zavorah – so še zadostne debeline?
• Se kolesa vrtijo brez pretiranega upora?
• So platišča brez razpok?
• So napere (če jih imaš) pravilno zategnjene? To lahko preveriš enostavno tako, da greš s palico čez napere in če nimajo značilnega visokega tona (kot na ksilofonu), so popustile in jih je treba nekoliko privijačit. Ampak ne počet tega sam, razen če res, res, res veš, kaj delaš. Tukaj ne gre za enostavno privijanje, ampak je treba spremljati celotno kolo, če je še v "ravnini".

Veriga

• Je namazana?
• So kje kakšna odtrgana tesnila (gumice)? To bo zelo na hitro postaralo verigo in jo bo potrebno menjat.
• So kakšni členki težko gibljivi (so postavljeni v V)? Počasi bo treba menjati verigo.
• Je zobnik še v redu?
• Kdaj si nazadnje preveril ohlapnost verige? Je nastavljena pravilno?

Vzmetenje
Ti pri tesnilih teče ven olje? Je del, kjer se posedajo amortizerji čist in brez ostrih predmetov? Resno mislim, znanka si je tja nalepila vinjeto in je seveda ob zaviranju vsakič malo načela tesnila. Na koncu ji je vse skupaj spustilo. Še dobro, da je šlo mimo gume.
Včasih vzmetenje preverim tudi tako, da malo zaniham prednji del, da vidim, če vse deluje tako, kot mora.

Svetila
Saj poznamo rutino – dolge, kratke, smerokazi, zavorna luč, pozicijske luči.

Troblja
Le daj malo potestiraj tudi trobljo. Kje v Aziji je bolj pomembna kot zavora 😊.


Občasno pa le operi svoj motocikel. Tako vidiš marsikakšno napakico, ki jo zakrije prah in umazanija – razpoke, ohranjenost raznih cevi, ipd. Tako spoznaš tudi šibke točke svojega motocikla in jih lahko pravočasno odpraviš, še preden te motocikel pusti na cedilu kje na cesti.


Dober motorist parkira motor doma!

[Varno na moto furah in avanturah] Kaj lahko storim za svojo varnost - 3. del

- 3. del -

Prehitevanje

 

V prejšnjih dveh postih sem se dotaknil mentalnih priprav. Zdaj pa gremo na nekoliko bolj konkretne zadeve. Slej kot prej mora motorist, tako kot vsak voznik, osvojiti prehitevanje. Če ne kaj drugega, je treba prehiteti kolesarje. Tokrat ne bom navajal pravil, ampak samo nekaj smernic za različne situacije. Pravila so namreč določena drugje, z zakonskimi predpisi. Tudi ni moj namen moriti zaradi prehitevanja čez polno črto ali kaj podobnega.

Za začetek dajmo ponovit nekaj pravil varnega prehitevanja, ki jih radi pozabimo:

1. Vedno preveri, če ne že kdo drug prehiteva. To vključuje tudi mrtvi kot!
2. Ali si preveril, če vozilo pred tabo ne zavija levo?
3. Imaš dovolj prostora za prehitevanje?
4. Imaš dovolj prostora za vključevanje, če prehitevaš kolono?
5. Veš kje so izvozi na levi strani? Ne računati na to, da bodo tisti pred tabo nakazali smer.
6. Ali se kdo v daljavi vključuje v promet (velja tako za desno kot za levo stran ceste)? Računaj, da se boš moral kmalu ubadati tudi s tem voznikom.
7. Ali namerava vozilo, ki ga prehitevaš, pospeševati? To lahko ugotoviš iz opazovanja obnašanja tistega pred tabo. Recimo, kakšni motoristi se vlečejo skozi ovinek kot jara čreva, na ravnini pa pospešijo, kolikor lahko. Podobno je z avtomobilisti. To je še posebej ključno pri prehitevanju motociklov, kjer so pospeški tam-tam in se ti lahko kmalu zgodi, da se boš vozil vzporedno. Ne računaj na to, da bo spoštoval 4. odstavek 51. člena  ZPrCP-UPB2, ki govori o tem, da prehitevano vozilo ne sme pospeševati!
8. Si preveril razmere na cesti pred tabo? Se začne kakšen otok ali pa je pesek na cesti? Je asfalt dober?

Preden začneš prehitevati, se poizkusi ne lepit na zadek tistih pred tabo. Prvo kot prvo, če si prilepljen nekomu na zadek, ne vidiš več dobro razmer pred tabo. Tudi tisti pred tabo te ali spregleda, ali pa ga delaš živčnega. 

Bolj redko sem doživel, da se je kdo umaknil, če se mu je nekdo prilepil na zadek, tako, da s tem ne dosežeš ničesar. To še posebej velja pri večjih vozilih, ki ti že v osnovi zastirajo pogled, ker ne vidiš čeznje.

Situacija 1.
Pred tabo je več počasnejših vozil
Oceni varnostno razdaljo med vozili. Ali imaš prostor da se vključiš nazaj, če ti kdo pripelje nasproti, ali pa boš moral prehiteti celotno kolono? So vsi prilepljeni drug drugemu na zadek? Ali kdo med njimi kaže znake nervoze? Takšen zagotovo ne bo pogledal nazaj, ko bo začel prehitevati, ampak bo samo planil ven. Bodi še posebej pozoren na takšnega. 

Zelo pomembno: Ali prvi v koloni kaže znake, da želi zaviti iz ceste? Običajno ti znaki vključujejo počasnejšo vožnjo, pretirano ogledovanje okolice (ker išče določeno hišno številko, ali karkoli že). Ne prehitevaj ga, če nisi prepričan, da te vidi. Ta voznik ima pozornost usmerjeno k iskanju njegove destinacije. Zelo malo časa bo posvetil temu, da opazuje promet za sabo in te bo mimogrede spregledal.

Situacija 2.
Pred tabo je več vozil, ki vozijo za počasnim vozilom
Veljajo ista vprašanja kot v situaciji 1. s tem, da poizkusi še posebej dobro oceniti, kakšni so vozniki pred tabo. So živčni? Vidiš znamenja, da bi prehiteli, pa se še niso odločili za akcijo in begajo sem ter tja? Velikokrat namreč vozniki za počasnim vozilom pričakujejo, da bodo prehitevali eden za drugim in pozabijo pogledati, če že kdo prehiteva. Še manjši odstotek pa jih preveri mrtvi kot.

Situacija 3.
Pred tabo je avtomobil za kolesarjem.
V tem primeru običajno kar počakam, da avtomobil prvi prehiti kolesarja. Je še najbolje, saj te ta avtomobilist skoraj zagotovo ne vidi.

Situacija 4.
Pred tabo je skupina motociklov.
Osebno mi je to še najbolj neugodno prehitevat. Vsi so čisto preblizu drug drugega, velikokrat se še malo dokazujejo drug drugemu, pospeški so tam-tam… Tukaj pravzaprav nimam dobrega nasveta, včasih se odločim malo preučiti skupino, kje so njihove šibke točke (se jim kolona na določenih delih ceste toliko razbije, da se lahko vmes vrivam, ko prehitevam), drugič poskušam počakati na priliko, da jih vse naenkrat prehitim, če pa imajo dovolj dober tempo in ne smrdijo preveč po zažganem olju, pa se lepo oddaljim od njih pa jih zasledujem.

Situacija 5.
Pred tabo je vapo (vaški posebnež), ki se je odločil odpeljati moto gp proti formula 1
Ne nasedaj, ni vredno. Če nisi prepričan, da lahko odpelješ cesto hitreje, je bolje vzet malo pavze. Tudi če ga prehitiš, se ti lahko prilepi na rit. Po možnosti še bolje pozna cesto, kot ti. Naj lepo sam naredi napako ali pa ga pusti, da se mu adrenalin malo poleže.

Situacija 6.
Vapo pred tabo seka ovinke, ti pa si prepričan, da lahko odpelješ cesto hitreje.
Potrobi mu, mu daj nedvoumno znamenja, da ga želiš prehiteti in poskušaj varno priti mimo njega.

Tako, nekaj primerov sem spisal. Na cesti, v realnosti je še mnogo drugih situacij, ki jih je nemogoče vse zajeti. Potrebno je pač dosti fleksibilnosti, da se prilagodiš vsaki situaciji posebej. 

Nagradno vprašanje: Kako se bodo zmenili, kdo gre kje in v kakem zaporedju?

Osebno si raje vzamem čas, da preučim situacijo pred mano, kot pa da se potem nekaj matram. Sem pač len 😊. V vsakem primeru pa prehitevaj odločno  (mogoče je izjema kolona – predvidi, da lahko kdo zavije levo). Večkrat vidim kakšnega motorista, ki se muči mimo avta, ki vozi 85km/h, s 85,69km/h.

Dober motorist parkira motor doma!

Sovoznik ali solo rider? Kako se preleviš iz "haterja" v čistega odvisneža od motorja

Moto sceno sem spoznala najprej kot sovoznica.

"Motor voziš? Ne me ... to so sami samomorilci, ni tako?" ... sem polna predsodkov prvič izustila, ko mi je opisoval svoj najljubši hobi. To je bilo moje splošno (od doma naučeno) prepričanje, kar se tiče motociklizma.

opomba: Kolega Jaka me je opomnil, da naj bi bili po obče znanih podatkih od ljudi, ki ne vozijo motorja, bajkerji tudi kosmati, butasti, nepismeni in za nameček menda še smrdijo. Da moram to nujno vključiti v niz predsodkov o motoristih.
 
In Grega? Od srca se mi je nasmejal in me sekundo zatem prijazno vprašal, če bi šla z njim en krog. Tako, za štos.
Ker trdno verjamem, da ne smeš pljuvati po nečem, kar niti preizkusil nisi, se mi je zdelo vredno vsaj enkrat sesti na motor in soditi naknadno. Zgodbe, ki jih je govoril, so zvenele namreč hudo privlačno.

Enemu mini krogcu je sledil drugi, malo daljši, na Jezersko. Pa prvi moto vikend v Bosno. In mnogi enodnevni in večdnevni skoki na mestu sopotnika njegove Fejze. Prvi dopust na motorju čez cel Balkan, Bolgarijo in Romunijo. Skratka, prešla sem iz čistega "hejterja" do totalnega ljubitelja motociklizma.  Veter v laseh, vonj po sveže pokošeni travi, poti, po katerih nikoli ne bi šel z avtomobilom, novi prijatelji, nepoznani kraji,... Ugotovila sem, da mi je motor in preživljanje prostega časa na njem strašansko všeč. Grega se je izkazal za super voznika motorja, vožnja se mi je zdela polna novih doživetij, adrenalina in ja, tudi varna.
 

Prvi pogled na Jadran kot sovoznica - itak sem zaljubljena v Jadransko morje in otoke, tole me je popolnoma sezulo.

Sopotnik je namreč bolj pomemben faktor na motorju, kot se zdi na prvi pogled in lahko močno pripomore k varnosti obeh na motorju, če se zna obnašati. Ena prvih lekcij za sopotnika, poleg tega, kam je potrebno gledati, je zadostna uporaba vseh mišic telesa - razen rok.

"Roke moraš imeti proste! Ne drži se me z rokami, ampak z nogami. Trebušne mišice naj te držijo, da te ne bo premetavalo naprej in nazaj," me je učil. Ne zveni logično? Itak. Poznamo štose, ko se mimo pripelje motorist, bejba za njim se ga pa oklepa, kot da je zadnja preživetvena bilka na tem svetu.
"No, tega pri meni ne bo. Saj imaš mišice na nogah. Uporabljaj jih!" je bil potrpežljiv. In je sčasoma prišlo tudi to.

Proste roke sem lahko uporabljala za mnogo stvari, med drugim sem začela delati cel kup fotk in filmčkov.  In potem delala cele potopise na tematiko tega ali onega izleta.

Klasičen prizor pri mojem fotodokumentiranju. On opazuje promet, jaz pa skozi lečo z njim vred.

Motociklizem ima nekaj pravil, za katere je fino, da ti jih nekdo obelodani. Da ne izpadeš kot srednje težak kmet, ko si na motorju in se voziš naokoli. Tudi, če si sopotnik.

"Vidiš, kako pozdravim motorista? Tudi ti ga moraš pozdraviti. Motoristi se pozdravimo med seboj, ko se vidimo na cesti."

Nekje v Bosni, pred Veliko Kladušo. "Ti ne mahajo? So what! Ti vseeno pomahaj in se ne sekiraj, če ti nekdo ne maha."

In tako naprej, in tako nazaj. Od pakiranja za na furco, do primerne opreme, do opozarjanja na specifike prometa, do reakcij, če je karkoli na cesti. Vpeljal me je čisto v vse fine, pa tudi umazane detajle motociklizma in za njegovim hrbtom sem prepotovala cel (razširjen) Balkan ter milijon skritih kotičkov Slovenije, Avstrije, Italije,...  Tudi motoristov sem srečala precej, z nekaterimi smo se sprijateljili, kot da bi bili družina.

Najina draga prijatelja iz Makedonije, Viktor in Goce. Vedno se rada vračava v to deželo prijaznih ljudi, prekrasnih cest in odlične hrane.

Nekega dne, tri leta kasneje od moje prve izkušnje z motorjem, pa spomladi pride z idejo:
"Ti, kaj pa če bi ti sama položila izpit?"
Jaz, pa izpit? Čakaj ... nekaj je, biti sopotnik, čisto nekaj drugega je pa voziti svoj lastni motor.

"Potem bi lahko hodila vsak s svojim na izlete in na dopuste. Veš, kako bi bilo to fino?!? Mislim, da bo meni kmalu zadnji zic crknil .." 

Uf, je navijal za to in me prepariral. Nisem bila čisto navdušena, but then again ... tudi za sopotništvo sprva nisem bila preveč navdušena, potem si pa nisem mogla več predstavljati dopusta brez motorja.

Privolila sem in tri mesece kasneje res položila izpit. Super inštruktor Renato iz Retosa v Mengšu me je streniral, da je šlo gladko in brez problema na izpitu, Grega me je pa takoj vzel v svojo napredno šolo motociklizma in streniral v vožnji na cestah vseh tipov in "plezanju na kozje steze", kot še danes rada pravim ozkim ostrim cesticam, kjer je zaradi višine in vrtoglavosti skorajda potrebno še kure privezati. In seveda poligon, poligon, poligon. Trening furca in poligon. To je bilo na vsakdanjem meniju. Suzuki GSR je bil v ta namene več kot prikladno vozilo zame. Grega mu pravi igračka, ker je tako okreten, meni je pa vseeno predstavljal dober izziv.

Tole je ena od "kozjih steza", italijanski prelaz San Boldo, kjer so ovce  gnali skozi te tunelčke gor na vrh na pašo. Prelaz ni tako poseben, kot so tile tunelčki - z nič prostora za manevriranje in izmeničnim prometom.

Verjetno je največji problem, da se je res potrebno potruditi, če hočeš dobro voziti in nenehno trenirati. Veliko jih hitro odneha, ko ugotovi, da je Moto GP in kolenčkanje znanstvena fantastika, ko delaš svoje prve kilometre z dvokolesnikom in da bo treba še veliko špinače pojest, preden bo tvoj ovinek vsaj spodoben, kaj šele približno podoben liniji, ki jo moraš držati. Enako velja za enakomerno dovajanje plina in spuščanje, kar je eno osnovnih pravil dobre vožnje motocikla. Motor te nauči oz. prisili naučiti finese, ki jih potem s pridom uporabljaš tudi pri vožnji avtomobila.

Osupne te tudi, kako pozoren kar naenkrat postaneš na promet. Kdo je rekel, da motoristi ne gledajo na cesto? Ta nima pojma. Ne samo vozilo pred tabo, nekaj vozil pred tabo moraš videti, pa tudi nekaj vozil zraven. In krožiti nenehno s pogledom, predvidevati, ukrepati,.. veliko bolj si namreč izpostavljen kot voznik. Sopotnik recimo v primerjavi s tem seveda sodeluje, ampak niti slučajno ni nenehno v preži, kaj bo sedaj za prihodnjim ovinkom, koliko linije bi lahko šel lepše in bolj varno, kaj bo, če se pojavi kak avtobus za vogalom - imaš dovolj prostora .. in tako naprej. 

Torej, veliko dela in ne prav veliko užitka na začetku. Za začetnika je jasno najlažje, če se vozi po širokih, ravnih in preglednih cestah. Ampak znanja pa ne pridobivaš.

Biti solo rider je čisto druga izkušnja. Še vedno se rada kdaj pa kdaj vozim za njim na enem motorju, ampak prisežem, da ne bi zamenjala za nič na svetu užitka, s katerim se vozim solo. Oziroma s katerim v dvoje z dvema motocikloma preganjava nove in nove cestice.

Passo Gavia, ena najlepših "kozjih steza" v Evropi. Užitek za voznika in neverjetni pogledi. Z motorjem je tvoj svet res na dlani.

Preživetveni vodič po Dolomitih - splaniraj moto furco, ki te bo sezula, ne pa živcirala

Na prelomu junija in julija sva jo letos mahnila v Dolomite za tri dni. Sanje vsakega motorista, biciklista, kakršnega koli športnika? You bet it is. :)
Po kar nekaj smole z vremenom sva našla tridnevno okno, ki je kazalo glede vremena precej stabilno. Spakirava in greva. Adventure is out there! :)

Colle Santa Lucia. Nagradi s svojim razgledom in čudovito kapelco na vrhu. Pozna sva bila in je bil že čisto prazen.

Je res, da se na vsaki furci naučiš nekaj novega. Ne mislim samo tega, da spoznaš nove ljudi, najdeš poti, ki jih v stvari nisi mislil in naletiš na kako čisto nepredvidljivo zadevo. Dejansko je nekaj stvari pri konkretno Dolomitih, ki se jih je pametno držati, ker se je izkazalo, da veljajo prav vedno, ko se napotiš v tale italijanski biserček.

Adventure is out there!

Za vse avanturistične, raziskovalne in potovalne motoristične navdušence je tu nekaj pametnih izhodišč, ki jih malce preštudiraj, preden se sam odpraviš po svojo porcijo Dolomitov.  Morebiti ti bo kakšna tegoba prihranjena in ti bo dano, da jih užiješ v vsej lepoti in idili, ki ti jo ponujajo. :)


#1. Vsaj malo potreniraj ovinke, (preden se odpraviš) - velja za vse začetnike in tiste, ki se ponavadi ne vozijo po ridah ali pa so jim ovinki muka.

Sodiš med tiste, ki pravijo, da greš, ko te prime, ne glede na pripravljenost? Well, good luck with that. To je furca, na katero moraš biti vsaj malce pripravljen. Sploh, če si bolj pri začetni stopnji ali si pa ravno opravil/a izpit. In nimaš še veliko ovinkov pod ritjo. Beri - treniraj zavoje in ozke cestice, pa ti bo življenje bistveno lažje. Ne bo se ti treba ukvarjati s cesto toliko kot ti bo dano občudovati okolico. In verjemi mi, razgledi so tako lepi, da se ti splača investirati v kako urco treninga.

Preverjeno so najboljši razgledi na najbolj zamotanih in ozkih cestah. Meni osebno sta bila najlepša Passo Gavia in Stelvio, sledi Falzarego, na katerega proti prvima dvema vozi skorajda avtocesta, če gledamo na širino ceste. Ampak vsak ima svoj okus. Najdi svoj najljubši prelaz in mi sporoči, kateri je tebi najbolj povšeči :)

Vesela kot radio na vrhu Stelvia. Okoli pa nenormalno lepi razgledi. Sploh ne bi šel človek domov. Dotakneš se neba in si čisti zmagovalec dneva.

#2. Rezerviraj si bivališče, ko si še doma

Booking.com je zakon, kar se tega tiče. Pokazal ti bo tako primerjavo med različnimi penzioni kot tudi ponudil tiste, ki imajo zraven tudi zajtrk, pa še kako restavracijo za povrh. Midva sva bivala v Arabbi (Albergo Pensione Sport), ki ima kar nekaj tovrstnih penzionov, dovolj je že soba z zajtrkom. Tudi najin je bil čisto ok, dobila sva pa dve nočitvi z zajtrkom (za oba) za slabih 140€.  To je v sezoni že zelo OK.

V kolikor se ti ne ljubi brskati po internetu, te bodo Dolomiti najverjetneje udarili po žepu v negativnem smislu. Zato le poglej prej, kje misliš spati. Ni pa take panike, če spiš v sosednjem mestu. Vse je res blizu in ni tako pomembno, ali si res na vznožju Marmolade, ali pa kje v bližini.

Arabba - lušten biserček sredi vsega direndaja v Dolomitih

#3. Vzemi s seboj zadostno količino 5-evrskih bankovcev za bencinske postaje

Ja. Italijanske bencinske postaje. Moj najljubši zatik med zobmi. So samopostrežne in prvič resnično gledaš kot tele v nova vrata, kakšen sistem je to. 

Kako zadeva deluje?
Vse skupaj je narejeno na sistem predplačila (govorim za večino postaj, ki jih najdeš v Dolomitih ali nasploh po Italiji). Vtakneš bankovec recimo za 5€ in lahko tankaš za 5€. Če daš 6€, ti bo ven vrgel dobropis, ki ga lahko izkoristiš na bencinski istega tipa (recimo Eni dobropis lahko izkoristiš na Eni črpalki - kateri koli). Pa jo išči po Italiji oz. Dolomitih. Tako da se ti splača recimo dati noter 15€, pa tankati za 15€. In potem dovolj hitro iti po še. Enostavno :)

Bencinska direktno nad Arabbo

Priznam, da sva na eni bencinski celo našla enega strica, ki je pomagal pri črpanju. Ampak to je redka dobrina, skoraj za fotkat. V resnici so tam bolj ali manj vse kar samopostrežne. Jemljejo pa tako gotovino kot kartice.

#4. Pametno je vzeti kako stvar za pod zob kar s seboj

Če si navajen na naše ali celo bolj južne cene, si še enkrat preberi to trditev, ker absolutno drži. Cene niso prijazne in te bodo dobro udarile po žepu, kar se tiče hrane in pijače. Pizze so nekje po naših standardih oz. pikico čez, kar se cen tiče (10€), so pa čisto spodobne. Pivo je okoli 5€. Seveda imajo tudi market oz. prodajalne, kjer se da kupiti malico, ampak kaj, ko se odpre šele takrat, ko smo motoristi radi že na poti.Vse ostalo bo pa nekje ranga višje umeščenih restavracij pri nas ali recimo po domače - cene ljubljanskega centra.

Pri zajtrku se mi je tudi kar nos povesil. Penzioni načeloma ponujajo zajtrk, ampak je tako boren, da bi z lahkoto zmazala dve porciji. Ne velja za vsak penzion, ampak če si bil malce ekonomski pri rezervaciji in si pazil na ceno, te zna to presenetiti. Torej - kakšna domača salama, kaj, kar zdrži tudi malce višjo temperaturo (oreščki, suho sadje), ne bo za odmet.

Čisto klasična pizza. Presenetila me je, ker je bila čisto spodobna. Pa so mi rekli, da so italijanske obupne.

#5. Praktično vsi najbolj znani prelazi so na dosegu nekaj deset km

Ne sekiraj se, če je tvoje bivališče v drugi dolini, kot si si zamislil. Vse je zelo blizu in v nekaj potezah se lahko iz tvoje doline preseliš na vrh prelaza in si v novem svetu. Ta trditev velja za dnevne aktivnosti. Če si pa recimo nočni tip, se ti splača bivati v Corvari, Cortini d'Ampezzo ali bolj znanem središču, ker so tam tudi nočni klubi in se tudi takrat kaj dogaja. Za dnevne skoke in pohode je pa čisto vseeno, kje si, ker se zlahka zapelješ v drugo mestece.

Zakaj je tudi fino iti v Dolomite? Meni osebno je dogajalo vsakič, ko sva se zapeljala mimo kakega res znanega smučarskega središča. Val Gardena, Cortina, itd ... tam so naši smučarji krojili snežno pravljico, kar videla sem, kako Mateja Svet ali pa Jure Košir, pa tudi Tina Maze in ostali heroji vijugajo po teh lepih krajih. Ti si v Dolomitih najdi svoj dragulj oz. svojo sladko plat, ki te bo dregnila v skrite kotičke. Mislim, da je to raj za vsakega, ki mu je blizu narava, gore, planinarjenje, svež zrak in zares srečne krave, ovce, koze, oslički. Tega je po Dolomitih kolikor ti poželi srce. Pa tudi domače hrane, spominkov, neodkritih poti,.. 

Čisto vsak prelaz me je po svoje prevzel. Grodner Joch, passo Gardena.

#6. Preveri, kaj je s kolesarskimi dirkami

Prvi dan sva midva naletela na največjo dirko, ki se dogaja poleti v Dolomitih. Ironično naključje? Nak. Samo domače naloge nisva naredila in preverila. Vse je na spletu in z nekaj spretnimi potezami ti bo jasno, ali se preko tvojih (na ta dan) načrtovanih prelazov obeta kakšna smela kolona vnetih kolesarjev. V tem primeru ti bo policija zaprla dostop za nekaj ur in ni rešitve. Treba je okoli.

Sori, gospa, še nekaj ur ne boste šli nikamor. Dokler vsi ti kolesarji ne gredo mimo. Ustavila sva se na poti na Giau in Falzarego. In se lahko samo obrnila.

7. Računaj na dež

Nujno vzami s seboj dežjak. Zamisli si, da so Dolomiti približno tako kot pri nas Bohinj. Načeloma velja, da je lahko vsak dan dež. Veš pa ne. Prihrumi izza gora in te veselo namoči. Ne pomeni toliko več prtljage, ti bo pa zagotovil, da boš še kako urico več suh, če ne bo preveč namakalo. Pa še malo te ogreje. V Dolomitih rado malo zahladi, smo le na kar spodobnih višinah. Midva sva jih kar pridno oblačila in slačila.  

Na vrh sva prišla še z dežjakom. Gor naju je pa pričakalo sonce. Noro lepo :)

#8. Trasiraj z mislijo na kakšne pol urice do uro več

Gneča je načeloma vedno v Dolomitih. Kolesar manj ali več, vedno se najde nadebudni trop, ki ti bo ustavljal korak (oz. upočasnil furco). Ne sekiraj se. Zelo disciplinirani so in se (ne tako kot pri nas) rundajo v lepi koloni, poleg tega so pa načeloma zelo uvidevni tudi do motoristov. Zlahka jih prehitiš in hkrati se čudiš, kako hitro drvijo po ovinkih - velja tako za gor kot za dol.

Gneča te zna malo ustaviti in tvoj pogumni plan spremeniti do te mere, da ti bo uspelo narediti le dve tretjini. Nič hudega, se bodo pa tvoje oči napasle na vršacih v bližini.

Klasičen promet na cestah. Mešanica motoristov, kolesarjev, avtodomov, avtov, tovornjakov, tudi kak bager se najde.

#9. Če se da, skoči na Passo Gavia in Stelvio

Dva biserčka, ki jih ne smeš spustiti, če le imaš dva do tri dni. Midva sva potrebovala iz Arabbe cel dan, da sva osvojila ta dva prelaza (no, pa še nekaj jih je bilo vmes, ampak niso bili tako spektakularni).

Če si tam, je to tvoj "bucket list". Kozja steza na Gavio (dobesedno), ampak prekrasen prelaz. Heroj je v mojih očeh čisto vsak kolesar ki pripleza gor. Motorist je seveda s pomočjo nekaj konjev, pa vseeno ni cesta, s katero se da češnje zobati. Stelvio pa podobno. Razgledi pa taki, da nočeš domov.

Pogled na drugo stran. Nočeš domov.

10. Najlepše furce so pred julijem in avgustom ali zatem.

Navezujem se na gnečo, ki je v Dolomitih klasika. Doživela sva že popolnoma prazno cesto, kar se zgodi junija, ko še ni glavna sezona. Enako velja za obdobje zatem. Je pa takrat že možnost, da te preseneti sneg. Na začetku septembra je v visokogorju že zlahka sveže zapadli sneg. Torej, planiraj pred tem, sploh če imaš bolj športni motor.


Dolomiti so furca, ki jo mora vsak motorist definitivno doživeti. Enodnevna furca, pa tudi nekajdnevna, vsaka ima svoj čar in pri vsaki ti bo srce zaigralo, kot še nikoli do tega trenutka. Jaz komaj čakam, da se spet napotim nazaj. Pa ti, kdaj greš spet? :D

Parkiranje v hotelskih vežah

Včasih smo motoristi res malo preveč paranoični. Prav nič ni bolj pomembno, kot to, da se le ne bo kaj hudega zgodilo našim motorjem. Pa kaj, če je treba brskati za prenočiščem, ki ima varovano parkirišče, ali še bolje – garažo, ali najbolje – kar bunker s skalo pred vrati, po možnosti v bližini policijske postaje in vojašnice z oklepno divizijo.

Grrrrrrrr

Priznam, težava je (bila) kronična. Ob vseh besednih popotnicah, ki sem jih dobil doma, se mi je včasih zazdelo, da za mejo čaka truma z vsemi žavbami namazanih zlikovcev, ki ravno ta trenutek potrebujejo vse dele z mojega motorja. In s takšnimi popotnicami sem se s popolnoma svežim, novim motorjem lepega dne pognal do Ohridskega jezera. 

Madonca, je to bil lep dan. Pri nas je cel teden scalo, v garaži me je motor žalostno gledal – prisežem - še solze sem mu videl v žalostnih žarometih. Pa je prišel dan, ko se je zjutraj čudežno razjasnilo. Ob devetih. Točno se spomnim. Ne bodi len – določi cilj, ki je razumljivo daleč (cel teden stradanja naredi svoje!), spokaj v torbe par stvari, povezni čez motor, slovo od domačih, obisk črpalke in gas. Naravnost do Ohrida. Vmes me je seveda že tema ujela, od Tetova naprej sem se skoraj zastrupil z dimom FAP-ovih kamionov, ki jih vozi že četrta generacija, ampak trma ni popustila. Smo rekli Ohrid – bo Ohrid.

Kaj preveč se nisem sekiral za prenočišče. Nikoli nisem preveč planiral, kje bom spal, pa tudi vnaprej nisem rezerviral - v Ohridu pa se tako ali tako samo postaviš na vidno mesto in pridejo ponudniki prenočišč sami do tebe. Ampak tokrat se mi ni izšlo. Nobenega nikjer. Peljem 2x čez mesto gor in dol, da me ja vidijo, se ustavim in čakam. Nikjer nobenega, ki bi mi ponudil prenočišče. Aha, ura je skoraj polnoč. Ja, nič, pa gremo malo vohljat naokrog. Pridem do hotela, se zmenim za ceno, vse je spet lepše. Kaj pa garaža? Kakšna garaža? Ni garaže. Čakaj malo, tako pa ne gre. Kaj pa vsi zlikovci, ki mi sledijo že od slovenske meje? Pa se nekaj časa pregovarjamo, kaj narediti s strašno zagato, nakar se lastnik samo obrne, odpre vrata recepcije – evo, tukaj ga parkiraj. Verjetno se me je uboga para že tako prenajedel, da se je preprosto odločil, da gre raje spat, kot da se še ukvarja z mano in trumo zlikovcev. Vsi srečni, oni, da sem nehal težit, jaz, da je motor na varnem in – prisežem, da mi je motor pomežiknil. 

Okras v recepciji

Drugič se mi je to zgodilo veliko let kasneje v Bolgariji. S punco sva šla v Romunijo, pa sva naredila še manjši ovinek čez Makedonijo in Bolgarijo. Pa prideva v Sofijo, vsa vesela, da bova še kaj imela od dneva, sonček je prav lepo grel. Ja nič, greva malo do centra, pa bova že potem našla prenočišče.

Fino, oba sva bila prvič v Sofiji, občudujeva kolosalne spomenike, posvečene nepremagljivi Rdeči armadi, slika gor, slika dol. Še opazila nisva, da je kar naenkrat ves promet izginil, ceste so se popolnoma spraznile, na njih pa horda kolesarjev, ki skandirajo. Menda pa ja nimajo kakšne večerne kolesarke dirke po centru mesta. 

Kolesarji na glavni cesti

Nekje v ozadju sva slišala ljudstvo, ki vzklika nekakšne parole. Pa sva šla na kavo v verjetno edini barček, kjer je vsaj nekdo znal angleško in izveva strašno resnico. Polovico mesta so vsak dan zaprli zaradi demonstracij. Kakšno polovico mesta, a nimajo Kongresnega trga, ali kaj? Ja, imajo, ampak demonstracije so neprijavljene, proti aktualni oblasti, ljudje pa se vsak dan brez vnaprejšnjega opozorila zberejo na drugem mestu. Policija zapre pol mesta, ker ne vedo, kje se bodo zbrali. Kako dolgo pa že to traja? Cel mesec. Kdaj pa nehajo? Zjutraj. Madona, nimava toliko časa. In se odpraviva iskat prenočišče, vmes zapora tu, obvoz tam, Anglež, ves vesel, da nekdo govori njegov jezik naju je še hotel napojit, ni da ni. Ob enih zjutraj najdeva nekje hotel.

Ok, akcija, na smrt utrujena se zmeniva za ceno,  svet je spet lepši… Kaj pa garaža? Kakšna garaža? Ni garaže. Ne, ne, ne, tako pa ne gre. Pa se spet pregovarjamo, dogovarjamo – pa saj ste že prebrali kako gre. Receptor odpre vrata, odkaže mesto za motor, spet smo vsi srečni. In – prisežem, da mi je motor pomežiknil.

Slavnostni prihod

In tako naju je zjutraj pričakal zajtrk v družbi motorja. Ponovno. Dobro je, samo, da je motor na varnem….

Spanje za tri, Sofija