[Varno na moto furah in avanturah] Kaj lahko naredim za svojo varnost - 5. del

5. del - Trening, trening, trening

Torej, zdaj si lepo opremljen s članki v časopisju, kjer seveda pišejo samo še o nesrečah motoristov, na facebooku samo še grozljive zgodbe bereš, kako je nevarno voziti motor, razne jokice objavljajo video posnetke dogodivščin na cesti in počasi že obupuješ nad motociklizmom.

Prav, raje nehaj. Motociklizem ni za takšne. Motociklizem je za tiste, ki rinejo naprej, ki radi premagujejo težave, ki vedo, kaj imajo od tega. Če omahuješ, ker si prestrašen, nisi pripravljen nič narediti zase, za svoje znanje in boš slej kot prej uresničil svoje najgloblje strahove.

Trening, trening in še enkrat trening. Vsaka furca je trening!

Vsi ostali pa se morajo vožnje motocikla nekje naučiti. Ko sem se začel privajati na motocikel, so bile na cesti popolnoma drugačne razmere, kot so sedaj. Mobiteli so bili redki, gostota prometa je bila veliko manjša, ni bilo toliko dnevnih migracij, ipd. Seveda, ceste so bile slabše, ampak se je dalo čisto lepo prebroditi prva leta, ne da bi se kaj strašnega dogajalo. No, se je, ampak tudi nismo bili tako zelo občutljivi kot novejše generacije.

Dejstvo je, da nam mediji in razne agencije za varnost v prometu servirajo nekoliko izkrivljeno sliko, kaj to varnost je. V večini primerov bo v zvezi z varnostjo govor samo o alkoholu in hitrosti, kaj več pa tile že ne znajo več povedati. 

Aja, agencija za varnost zna še kakšen nov znak postaviti, saj – kot je njen direktor slikovito  (bi raje uporabil kakšno sočnejšo besedo, ki bi veliko bolj primerno opisala »slikovitost« intervjuja) opisal v intervjuju za RTV SLO – če bi zmanjšali hitrost za 2 km/h, bi bilo x nesreč manj. BINGO, če bi pa vsi ostali doma, pa ne bi bilo prometnih nesreč. OK, zdaj me je malo zaneslo, dajmo se vrnit nazaj na temo. 

Če si prebral moje prejšnje zapise, se ti počasi že svita, kaj mislim, da je povečuje varnost v prometu – obvladovanje okolice in pravilna, odločna reakcija na dogodke v okolici. Je pač tako, da moraš reševati napake drugih, že zaradi svoje varnosti.

Napotki Braneta Legana na 3. delu tečaja napredne vožnje motocikla - Varno na cesti.

Da pa lahko pravilno reagiraš, pa moraš obvladati vozilo, torej motocikel. To je predpogoj za kolikor toliko varno upravljanje motorja v kritičnih situacijah. Pa kilometrina tukaj ne pomaga kaj preveč. Poznam veliko motoristov, ki so prevozili desetine, če ne celo stotine tisoče kilometrov, pa se niso nikoli naučili dobro voziti. Preprosto so se naučili voziti napačno, in to ponavljali toliko časa, da jim je sedaj to v podzavesti. Saj so do sedaj preživeli, bo že nekaj dobrega v tem, kajne? Kakor za koga. Za tiste, ki vozijo za takšnim motoristom in mu rešujejo napake, vsekakor ne.

Zato si ne dopustit, da se naučiš napačno vozit. Poišči profesionalno pomoč. Raznih tečajev vožnje ne podpiram zaradi tega, ker so mi všeč, tudi me, sploh zadnje čase, ne naučijo več kaj novega. Podpiram jih, ker te opazuje profesionalec, ki ga je naučil profesionalec in predaja svoje profesionalno znanje v varnem okolju, kjer lahko ponavljaš vajo, kolikor ti srce poželi. Zapomni si – »Repetitio est mater studiorum« (Ponavljanje je mati učenja). Večkrat, kot boš ponovil manever, bolj ga boš obvladal. Ceste niso najboljše mesto za nenehno ponavljanje enega in istega manevra. Sploh za zaviranje. Saj te bo še kdo od zadaj nasadil.

Tečaj "Varno na cesti" - neposredni napotki sredi rid na Mariji Reki

In potem vsake toliko slišim koga, kako so ti tečaji dragi. Hja, koliko pa stane, če se kam zabiješ? Pravzaprav, dajmo takole – koliko stane komplet gum? Koliko stane Akrapovič? Ali podobne stvari. Relativna cena tečaja, glede na to, kar ponudijo sploh začetnikom ni tako zelo visoka. Znanje ti ostane, potem ga rabiš samo še čim večkrat udejanjit v realnem okolju.

Ne zanašaj se preveč na gostilniško debatiranje. Obstaja ogromno motoristov, ki so požrli vso pamet tega sveta in te oborožijo z milijonom napačnih informacij. Pazi se takšnih vsevedov.

Pri obvladovanju vozila je zelo pomembno tudi to, da vsaj v osnovi razumeš, kako vozilo in konec koncev tudi motoristova psihologija deluje.  Jaz sem dve zimi goltal literaturo od Twist of the wrist do Moto GP technique (samo zato, da zdaj moji tega ni treba, lenobi 😊), potem pa vsako leto en korak dlje napredoval. S pravilnim, profesionalnim učenjem bi napredoval hitreje. 

Ne si mislit, da je opravljen izpit za vozilo že kar obvladanje vozila. Da, podpisal si, da poznaš CPP in na izpitni vožnji pokazal nekaj osnovnega obvladovanja najmanjšega še primernega motocikla za svojo kategorijo. Itak boš takoj kupil čim večjo žival, ki jo dobiš za svoje prihranke. Torej to nič ne šteje.

Kaj pa lahko sam narediš za boljšo vožnjo?

Veliko lahko tudi sam potreniraš. Če si tak, kot jaz, ko se mi ne da pozimi matrat na motorju, potem si pomladi prav lepo zakrnel in zaležan. Pojdi na najbližji poligon ali kakšno prazno parkirišče, si postavi stožce ali kaj podobnega in malo povadi kakšen slalom ali osmico. Toliko, da spet pridobiš občutek za nagib in boš vsaj skozi rondoje normalno prišel. 

Trening na poligonu v Jaršah

Pa poskusi malo zaviranja v sili. Predvsem zaviranje je zaradi nekega čudnega vzroka strah in trepet veliko motoristov.

Zaviranje v sili, trening napredne vožnje motocikla na Vranskem z Vojkom Safran

Obdrži se v motoristični kondiciji. Saj imaš kje blizu kakšne pametne ovinke. Vzemi si čas zanje. Tudi če si polno zaseden, si utrgaj čas zanje. Ali pa se kdaj zapelji v službo z motorjem. Prava škoda je, ko slišim motoriste, kako malo kilometrov delajo na leto – zakaj potem sploh imajo motor? Že tako ali tako smo bolj izpostavljeni na motociklu in rabimo tudi zaradi tega nekoliko boljše obvladovanje vozila, kot če bi bili v avtu.

Preizkusi se v različnih tipih vožnje – po makadamu, supermoto, pista,… Vsaka zvrst ima določene tehnike, ki ti lahko kdaj pridejo prav.

Jesenske furce te natrenirajo v opazovanju tal in izogibanju raznovrstnim potencialnim nevarnostim.

Eksperimentiraj z različnimi motocikli. Motocikli so zelo specifična vozila, imaš polno različnih vrst, od kroserjev do dirkalcev za pisto. Z vsem se da dobro zabavati in se zraven še marsikaj pametnega naučiš.

Tako, zdaj pa hitro na motor.

Dober motorist parkira motor doma!

[Varno na moto furah in avanturah] Kaj lahko naredim za svojo varnost - 4. del

                                     4. del – SPREMLJAJ OKOLICO

Na poti je zelo pomembno, da se naučiš dobro opazovati okolico. Pri tem mislim tako na okoliške značilnosti kot tudi na način, kako vozijo ostali vozniki. Zakaj? Najbolje jo boš odnesel, če znaš pravočasno prilagoditi svojo vožnjo razmeram.

Še posebej je to pomembno, ko si v tujini, na neznanih cestah. V vsaki državi, še več – v vsakem mestu imajo svoje značilnosti, svojo kulturo vožnje in ostali udeleženci pričakujejo drugačne stvari od tebe. Tukaj bom natresel nekaj razmislekov, ki so mi pripomogli k varnemu nabiranju kilometrov.


1.    Vozniki
Ko si nekje v drugem okolju, si vzemi čas, da preučiš, kako se obnašajo ostali vozniki. Niti poskušaj ne pasti na najbolj enostaven zaključek – da so vsi ostali divjaki, norci, vozijo kot manijaki, ipd. Nisi v svojem okolju, drugje si ti tisti, ki ne zna voziti. Tako da ne obsojaj, ne bodi prestrašena cmera in sprejemaj, kar vidiš.

To lahko storiš na več načinov – nekaj časa voziš popolnoma defenzivno in poskusiš predstavljati čim manjšo oviro ostalim udeležencem. To je primerna metoda predvsem takrat, ko še nisi v hudi gneči in imaš čas, da v miru potegneš svoje zaključke. Ampak spremljaj vzvratna ogledala! Druga varianta je, da si vzameš nekaj minut časa, obstojiš in preprosto opazuješ, kako se giblje preostali promet. Če si kadilec, je to toliko lažje, ker hkrati ubiješ dve muhi na en mah.

Spremljaj tudi ohranjenost voznega parka. V marsikateri državi je fetiš imeti dobre znamke, ki jih ne vzdržujejo prav dobro. To lahko pomeni, da ima slabe pnevmatike, zavore, pušča olje in jo boš v primeru zasilnega zaviranja precej slabo odnesel.

Spremljaj in bodi pozoren na alarme v svoji glavi – kaj delajo drugače, kot mi? Kaj te prestraši? To je v resnici to, kar moraš prilagoditi v svoji vožnji, da se giblješ v tem novem okolju. Kako uporabljajo plin in zavore, kako opazujejo okolico, kako med samo komunicirajo (troblja, smerokazi?), kako spuščajo iz stranskih cest ostale udeležence, kakšna je njihova hitrost, se zanašajo na prometno signalizacijo, ali se raje med sabo zmenijo, kako se obnašajo ostali motoristi, ipd. To lahko vse preučiš v zelo kratkem času in potem poskušaš narediti iz tega največ kar lahko.

Za primer – mi uporabljamo trobljo, ko vidimo nekoga kaj narobe narediti in imamo naval občutka vsevednega pravičnika in odrešenika. Kje drugje s trobljo opozorijo ostale udeležence, naj bodo pozorni nanj, ker bo menjal smer, pas, ali karkoli – torej uporablja trobljo kot sredstvo komunikacije, ne izkazovanja razočaranja.

Drug primer – v Istanbulu ti bo bolj prav prišel plin kot zavora. Če vidiš luknjo dovolj pred sabo, nastaviš hitrost tako, da padeš direkt vanjo. Brez zaviranja.

• V Gruziji voziš hitro in agresivno. Če ne boš takoj imel koga 15 cm za sabo, 5 cm ob sebi na levi in 2 cm ob sebi na desni. Na ležečih policajih zavreš kot budala.

• V Armeniji paziš na 180 stopinjske ovinke, ker jih vsi sekajo.
• Na Cipru trobiš pred nepreglednimi ovinki, da nasproti prihajajoče vozilo ve, da si tam. Ceste so namreč ponekod precej ozke.
• V Romuniji vsi pričakujejo, da jih prehitevaš po istem pasu in se ti umakneta tisti, ki ga prehitevaš in tisti, ki prihaja nasproti (če je dovolj široka cesta!). Pričakujejo tudi to, da se boš ti umaknil na rob ceste, ko se bodo odločili prehitevati.
• V Italiji greš takoj naprej, če je rdeča na semaforju. Tam ne marajo, če jim zadaj kradeš prostor…

Še ena pomembna stvar – ali vozijo po levi ali po desni? Če vozijo po levi, se najraje nekaj časa vozim za kakšnim domačinom, da se navadim logike zavijanja v križišča in krožišča. Traja nekaj minut, da to čisto avtomatiziram.

2.    Razmere na cesti

Velikokrat slišim kakšne kritike, ki hočejo prikazati, da imamo v Sloveniji najslabše ceste na svetu. Takšne takoj povabim v Avstrijo na eno furo. Žal do sedaj nihče še ni sprejel, šimfali so pa še vedno. Cesta pač je takšna, kot je. Treba se je prilagoditi. Idealni pogoji so na za to primernih mestih – poligonih in pistah.

Torej ceste so slabe, neočiščene ali kako drugače slabše vzdrževane povsod po svetu. Saj je jasno, a ni? A si predstavljaš zime na prelazih, ki so visoki 2000+ metrov? Tam so pač naravne danosti takšne, da se ceste hitro uničijo. Nobena država si ne more privoščiti, da vsako leto preplasti vse ceste.

Opazuj tudi, kako so ceste zgrajene.

• So predvideli zadostno odvodnjavanje, ali pa je v poletnih nevihtah povsod voda? To je še posebej pereče v državah z bolj suhim podnebjem. Njih vsako resno deževje preseneti. 
• Se na cestah asfalt hitro poseda, kljub temu, da je še relativno nov? Verjetno bo tam, kjer bodo tovornjaki še veliko slabše. 
• Ali obožujejo zalivke? 
• Posvetijo kaj pozornosti bankinam? 
• Kakšna je granulacija asfalta?

3.    Prometna signalizacija

• Kakšen je njihov sistem oznak? Pazi, ker ponekod ne prekliče znaka za omejitev križišče, kot je pri nas.
• Kako imajo zgrajene rondoje? Ponekod imaš sistem, da ima prednost tisti, ki se vključuje. Na srečo je sicer vse označeno, sicer pa velja desno pravilo.
• Imajo veliko enakovrednih križišč?
• Imajo na železnicah samo Andrejev križ? To, da imaš povsod zapornice tako, kot pri nas je bolj izjema kot pravilo, tako da le poglej, če ni slučajno kakšna ogromna premikajoča gmota na tračnicah.
• Kako označujejo nevarnosti na cesti (če sploh)?
• So znaki dovolj veliki, da jih pravočasno razločno razbereš? Če je odgovor ne, prilagodi hitrost.
• Imajo znake v latinici ali v kakšnih čudnih grabljicah?
• Uporabljajo kakšne čudne znake, ki jih še nikoli nisi videl? Naj te ne bo sram vprašat, kaj to pomeni, zna prihranit veliko zadreg.
• Kakšne so njihove omejitve? To se le pozanimaj, po svetu je veliko podjetnih policajev, ki bodo tako ali drugače želeli zmanjšati tvoj budget za bencin.

4.    Okolica ceste

Od okolice je precej odvisno, kaj lahko pričakuješ na cesti. Cesta je pač zgrajena v neki pokrajini s svojimi značilnostmi in se da marsikaj predvideti z opazovanjem okolice ceste. Vedno je bolje malo bolj črn scenarij predvideti v glavi kot na slepo leteti v nepregleden ovinek. Saj tudi Moto GP dirkači praktično na pamet poznajo piste, da lahko vozijo tako na meji. Ne predvidevati idealnih pogojev v vsakem ovinku. Recimo, nekaj primerov.

• Je ob cesti makadamski uvoz navkreber? Pričakuj pesek, sploh po deževju, ko se voda iz makadama zliva na cesto.
• Si v soteski? Pričakuj kakšen kamen na cesti.
• Spravljajo ob cesti les? Je v bližini gradbišče? Pričakuj kakšno večje vozilo ali delovni stroj na cesti. 
• Vidiš ob cesti veliko parkiranih vozil? Verjetno je nekje nek dogodek, lahko ti kdo skoči na cesto.

Poglej tudi, kakšen vozen park je tam, kjer se voziš. TAS Golfi, ki so pri hiši že tretjo generacijo, imajo grdo navado, da puščajo olje po cesti. Opazuj, če imaš po cesti veliko olja. Sploh v dežju boš vedel, česa se moraš izogibati.

5.    Letni časi

Je razlika ali se voziš po perfektni cesti poleti v vročini ali pa jeseni. Jeseni se ceste dosti počasneje sušijo, še posebej nevarne pa postanejo soteske s potočki, oziroma rekami, ker se nabira na cesti povrhu vsega še kondenz in so ceste praktično stalno vlažne. In to ne sprano vlažne kot po poletnem dežju ampak se zraven sprijemlje še umazanija. To so idealni pogoji za zdrs. Ko temperature še nekoliko padejo, je še nevarnost poledenitve. Jeseni pač ne moreš voziti tako kot poleti.
Pomladi je podobna zgodba. Ceste so še polne razne svinjarije od zime in je potrebno počakati, da se očistijo.

Tako, nekaj iztočnic za opazovanje okolice je. Saj zdaj že veš, kam sem ciljal s tem pisanjem. Če znaš razbrati okolico si lahko prihraniš marsikakšno muko na poti.

Dober motorist parkira motor doma!

[Varno na moto furah in avanturah] Kaj lahko naredim za svojo varnost - 2. del

– 2. del – 

EGO

 

Torej, današnji post bom malo posvetil egu na cesti. Saj vsakega od nas kdaj piči kakšna muha, vsi smo krvavi pod kožo in vsi počnemo neumnosti. Ego pa je sploh takšna zadeva, ki si jo motoristi težko priznamo samemu sebi. Kako pa drugače – ves svet nam leži pod gumami 😊!

Kako sploh spoznaš, da imaš težavo z egom? Ena preprosta stvar, na katero je treba biti pozoren je v trenutkih, ko postaneš preveč čistunski. 

»Jaz delam vse prav, po CPP-ju, ostali pa so idioti na cesti in bi jih bilo treba vse pozapret, če ne kar obesit. Zato je cesta moja in ne rabim več spremljat ničesar! Vozim se po pravi strani in spoštujem omejitve, to je vse, kar moram narediti!« 

Drug primer je ta, da malo prepogosto padeš na provokacije drugih udeležencev v prometu. Vsake toliko te bo kdo »povabil« na merjenje moči. Ne nasedaj. 

Za udobno vožnjo na cesti se je potrebno malo bolj potruditi. Ne bom nehal ponavljati – v primeru nesreče bo motorist potegnili krajšo. Kaj pomaga, da si naredil vse po predpisih, pa ležiš v bolnici, doma te čaka razbitina, bližnjim si povzročil obilico skrbi… 

Zato se trudim upoštevati nekaj pravil:

Prvo pravilo 

Nikoli se ne spuščaj v tekmo. Naša pozornost na cesti ima neke meje – če se posvečamo tekmi (ali jezi, ipd.), nam zmanjka pozornosti za dogajanje okoli nas. Rizik, ki se ne splača. Za prvo mesto ne boš dobil nobene nagrade, kvečjemu kakšno položnico.

Drugo pravilo

Če te nekdo dohiti, se mu umakni. Obstaja razlog, da te je dohitel. Ima hitrejši tempo. Zakaj bi ga spravljal ob živce, sploh, če je motorist? Malo se umakneš, pa te lahko varno prehiti. Ali pa na ravnini spustiš gas in mu pomigneš, naj te prehiti. 

V to pravilo sodi tudi primer, ko motorist po ovinkih vozi počasi, da ga še megla prehiti, za ovinkom pa da gas do konca. Seveda bo nekomu, ki uživa v ovinkih, vzel ves užitek. 

Ali pa na primer dohitiš nekoga, on pa kar naenkrat, ko te zagleda v ogledalih, začne žgat kot prismojen. Tak motorist veliko tvega. Mentalno je bil pripravljen na počasno vožnjo, kar naenkrat mora držat tempo. Krši prvo pravilo. Spremljati in misliti mora na tistega, ki ga je dohitel. Torej nima več polne pozornosti usmerjene v opazovanje okolice. To je recept za neumnosti.

Tretje pravilo 

Ne dokazuj se na cesti. Konec koncev, zakaj bi se? Itak si pod čelado, nihče ti ne bo prinesel lovorik, tudi plača ne bo višja zaradi tega. Tukaj imam dober primer kolega, ki se je hotel malo postaviti pred opazovalci in letel direktno v škarpo. Nekaj uničenih sezon. 

Drug primer – znanca je za Semičem prehitela skupina precej bolj izkušenih motoristov. V silni skušnjavi se je pognal za njimi, dokler niso prišli do, niti ne preveč, ostrega ovinka. Ni ga izdelal, pristal je v drevesu, dolgo je bil v komi, sedaj je brez vranice.

Četrto pravilo

Ovinki ne bodo šli nikamor, zato se ne trudi za vsako ceno prerivat naprej. Vedno je še en dan. Če na najlepših ovinkih na svetu doživiš gnečo, so ovinki že pokvarjeni. Škoda bi bilo zaradi upanja »Samo še teh 768 avtov prehitim, pa bo« tvegati poškodbe. Raje naredi še en krog, ko se bo konjska vprega na čelu kolone končno odpeljala stran.

Tule sva se raje umaknila, dokler se ni cesta vsaj za silo spraznila.

Peto pravilo 

Če vozim po predpisih, še ni nujno, da bodo to vsi počeli – pusti jim svojo pot. Resno. Veliko, žal tudi motoristov, poznam, ki mislijo, da morajo vsi voziti tako, kot si je on zamislil, ker pač vozi po predpisih. Pa komu mora tak človek kaj dokazati? Za ocenjevanje vožnje imamo pristojne inštitucije. 

CPP naj bi vsi poznali. Od kod ta vzgib vsevednega pravičneža? S tem si samo povzročiš stres, ponovno se koncentriraš na vse drugo, samo na svojo vožnjo ne, nabira se jeza, ki megli razum… Ali je sploh še užitek potem furat? Motociklizem je svoboda in zabava. Ko se to neha, presedi v avto. Ali pa kombi, traktor.

Šesto pravilo

Če se drugi ne držijo prejšnjih pravil, se jih daj vsaj ti. To, da nekdo vleče slabe poteze samo po sebi ni opravičilo, da delamo to vsi.

To je pač tako – veliko lažje boš izboljšal svojo vožnjo, kot vožnjo vseh okoli tebe. Si predstavljaš, da moraš naučiti milijon drugih, kako se pravilno vozi? To je nemogoče. Veliko lažje se je posvetiti svoji vožnji in s časom razviti nek zdrav stil vožnje, ki te vedno pripelje nazaj domov.

Dober motorist parkira motor doma!