Na poligonu torej znamo in smo se naučili. Kaj pa na pravi cesti? Trening "Varno na cesti" na Vranskem z Branetom Leganom

"Poligon je poligon. Cesta je nekaj čisto drugega. Poglejmo, kako močni smo v osnovah." začne uvodni, teoretični del izkušeni inštruktor Brane Legan.

Na sto kilometrov lahko vidiš, da mu izkušenj ne manjka. Iz glave mu kar letijo raznovrstne situacije na cesti in realne reakcije voznikov, ne glede na to, ali so na motociklu, v avtu ali pa na kolesu. Ravno tako v hipu preračunava zavorno pot in prostor, ki si ga moraš rezervirati pri 50, 70, 90 ali več km/h.

"Kje moraš biti v tem trenutku? Pa v tem?" nas sprašuje in kaže na tabli ali na projekciji posnetek iz ceste.
"Kje so potencialne nevarnosti? Kaj pa ta traktor? Kaj je lahko za njim?"

Fotka za fotko raznovrstnih situacij, ki si jih več kot polovico zagotovo že videl. Vse ostale pa še seveda boš.

Poligon na Vranskem. Na njem se podi že skupina novopečenih motoristov. Brane nam pove, da je več kot polovica udeležencev starejšega letnika in da je to značilnost zadnjih nekaj let pri polaganju izpita za motocikel.

Večinoma smo v skupini tisti, ki smo že nekaj kilometrov dali za seboj, pa tudi ceste v različnih razmerah. Kljub temu se kdaj pa kdaj kar popraskaš po glavi in razmisliš, preden mu odgovoriš. Tokrat nas je v skupini pet, poleg naju so še trije reševalci motoristi iz ljubljanskega UKC.

Vsak prometni znak ima svoj namen in pomen

 

S tem se začne poglavje o prometnih znakih. Hitro smo malo pametni in mu ugovarjamo. Slovenija ima pa ja kak znak kje preveč...

Pokaže nam prvo fotko.

 

"Kaj vidimo? " nas provokativno vpraša. 

"Preveč znakov," se na hitro posmejemo.

 "Tega ni." zažuga Brane.  "Kaj pa, če vam pokažem to?" pokaže drugo fotko.

"Kaj vidimo sedaj? "
Hja, sporočilo je jasno. V prvem primeru bi verjetno pravi odgovor bil "Premalo, ker ne vemo, kaj je na levi" in v drugem je odgovor, da so vsi znaki na mestu in smiselni. Na hitro naštejemo vse, kar se nam lahko zgodi v tej situaciji:

• na hitro nekdo spelje iz bencinske črpalke na naš pas. 
• srna leti čez cesto z leve (ali desne)
• nekdo spelje iz bencinske tam, kjer se iz smeri našega prihajanja črpalka končuje
• nekdo v trenutku fotkanja na drugem odcepu levo dejansko zavija na naš pas - če smo prehitri, bomo prileteli v njegovo rit 
• kasneje sledi še ena razvrstitev in še eno križišče
• veliko črt je, ki potencialno drsijo
• razjahano vozišče je
• in še kaj, na kar nismo pomislili

Poanta je, da ne glede na to, koliko smo prepričani, da gledamo, gledamo premalo. Bolje rečeno, opazimo premalo.

Trening na poligonu - zakaj je ABS največji izum zadnjega stoletja

Za dobro urco se prestavimo na poligon z nalogo, da vozimo za Branetom in se, ko se on ustavi, zasilno ustavimo tudi mi. S tem, da ostanemo na isti razdalji.
Po nekaj krogih, ko smo že dobro ogreti, Brane razloži tehniko, ki jo že obvlada in za katero je pogoj, da ima tvoj motor ABS.

"ABS je najboljši izum zadnjih 100 let, kar se tiče motociklov," vneto razlaga, "Ujame motocikel in prepreči zdrs, ko bi motor brez ABS-a že zdavnaj letel po tleh. Ti lahko z ABS-om tudi v ovinek na polno zaviraš, pa te bo še vedno peljalo čez."

Nejeverno ga gledamo, to ni ravno praksa. Eno izmed pravil pri motociklizmu je med drugim tudi, da v ovinku ne zaviraš. Pustimo MotoGP junake, oni tudi tam zvozijo. Za navadne smrtnike ponavadi velja, da ne zaviraj, če ne želiš leteti v ograjo.

Sledi jasno trening vožnje skozi ovinek, kjer je naša naloga, da na polno zaviramo z zadnjo zavoro in se seveda vključi ABS. Val navdušenja preplavi vse udeležene, to je nekaj novega in ne samo to, zelo je uporabno.

"Kaj če te za nepreglednim ovinkom čaka stoječa kolona ali traktor? A?" sprašuje Brane. "Evo, imaš ABS in si rešil situacijo."

Znanje na poligonu je treba znati prenesti na cesto

 Zmenimo se, kako bomo vozili v koloni in se prestavimo na cesto.
"Naredili bomo en krog," pojasni Brane. "Gledate, kar delam jaz, in poizkušate posnemati. Spremljajte cesto in opazujte promet. Vse udeležence! Pazite na to, kaj se na cesti dogaja, kje so uvozi na vozišče, pogledate in predvidevate, kaj počnejo tisti, ki se poizkušajo vključiti v promet, upoštevate omejitve in brez bedarij! Tu nismo zato, da bi kazali, kaj zmoremo in za merjenje moči, ampak smo zato, da se poizkusimo kaj novega naučiti."

Brane, ki razlaga pravila igre. V skupini imamo tri nasmejane fante iz UKC, reševalce motoriste, ki so tu na redni praksi.

Reševalci motoristi so prišli v polni opremi. No, kovčke so imeli prazne, je povedal kasneje en izmed njih. :D

In gremo v lični četici proti Trojanam. Ustavimo se že po nekaj kilometrih na osamljenem izvozu.

"Zdaj pa blokce in pisala ven," zahteva Brane. Malo začudeno se gledamo, ampak ga ubogamo.
"Napišite vse situacije in potencialne nevarnosti, ki ste jih videli do sem."

Grega piše potencialne nevarnosti, ki jih je videl na zadnjih treh kilometrih iz Trojan.

Uf. Ni prav enostavna naloga. Pa se mi je zdelo, da dobro spremljam vse skupaj. Poanta stotič - spremljaj promet in kaj se dogaja, pa bo taka naloga rešena brez težav. Grega namreč še kar ne neha pisati, ko sem jaz že zdavnaj zaključila in se prav pošteno tolčem po glavi, zakaj nisem bila še bolj pozorna.

Po vozišču plavaj, ne bodi statična tarča.

Mesto postanka izkoristimo tudi za pogovor o tem, kje se nahajamo na vozišču, ko vozimo. Veliko motoristov se namreč vozi po sredini.

"Tam je velika verjetnost, da boš naletel na pesek.", nas uči Brane. "Avti, ki vozijo po kolesnicah, odmetavajo pesek in svinjarijo na levo, desno in še v sredino. Torej vozi po kolesnicah! In plavaj, dobesedno plavaj." nakaže z rokami, kasneje pa tudi na vozišču.

"To pomeni, da se premikaj z leve na desno kolesnico na vsake toliko, zato da osvojiš vozišče in da te nasproti vozeča vozila še hitreje lahko zaznajo. To ne pomeni slaloma! Nismo na smučišču!" nas ostro oplazi s pogledom. "Elegantno in počasi prehajaš z leve proti desni. In potem, ko prihaja ovinek, veš kam se postaviš. Desni ovinek, na levo kolesnico. Levi ovinek, na desno kolesnico."

To smo jemali že pri teoriji, ampak je super, ker te Brane nenehno opozarja.  O tem tudi nikoli nisem razmišljala na tak način. Kakšno plavanje, nikoli mi ne bi padlo v glavo. Pa je precej logično, ko pove. Vsakič, ko se ustavimo, je to ena od tematik. In seveda, kje moraš biti, da si bolj viden in da te tudi drugi dobro vidijo.

Ena tvojih najpomembnejših nalog je, da vidiš kar se da daleč in da si viden za druge

 Sledi razlaga, kje je problem, če se v prihajajočem desnem ovinku postaviš na desno kolesnico.
"Ja ne vidiš naprej!" vneto razlaga in nas postavlja na vozišču na levo in na desno kolesnico. Iz leve je jasno pogled veliko daljši in tudi nasproti vozeče vozilo nas bo hitreje videlo.

Brane pri razlagi, kje se moraš postaviti v ovinku, da te nasproti vozeče vozilo bolje vidi. In obratno!

Peljemo se naprej in to testiramo v praksi, resnično je dobro malo "zaplavati" po vozišču, ker se ti zdi, da osvajaš vozišče in si tudi bolj samozavesten glede tega, kdo je tebe opazil, da ne boš zabredel po neumnosti v težave.
Dela imamo kar naenkrat še in še. Lahkotna vožnja proti Izlakam kar naenkrat postane polna opazovanja, predvidevanja, prilagajanja. Polna dela. Takšna, kot bi teoretično tudi morala biti.

Nimamo problema z radarji, ker vozimo po omejitvah

V Izlakah se ustavimo na avtobusni postaji. Pokomentira našo zadnjo vožnjo - tokrat nas je nekaj spustil naprej in opazoval, kaj počnemo (in predvsem, česa vsega nismo počeli, pa bi bilo dobro, da bi). Kje smo se vozili preblizu hiš in na drugi kolesnici, ko bi se lahko; pa kje nas je kdo presenetil, pa nas ne bi, če bi upoštevali njegova navodila od prej.

Zdi se, da ima oči spredaj, zadaj, ob boku, pa še v zraku. Kar je super, ker ti popravi točno tisto, kar pesti tvojo vožnjo. In ne špara nikogar. No, enega problema pa nimamo. Peljali smo namreč mimo radarja in malo kasneje, v centru Izlak, sta dva policista pridno ustavljala tiste, ki so bili prehitri. 

"Nimamo problema, kajne?" se smeje, "Mi smo bili po omejitvah."

Nadaljuje v podobnem slogu: "Fantje in dekleta, sploh v naselju ga ne smete biksat. Res peljite po omejitvah. Smo prej v učilnici videli, kakšna mala razlika je v hitrosti 50 km/h in 70 km/h - to zadnje imaš hitro noter, pa kakšna je razlika, ko poizkušaš rešiti situacijo. Ni zastonj omejitev 50 km/h v naselju," zaključi.

Sproti imamo tudi nekaj pogovorov o nesrečah, ki jih je videl v svoji karieri, in so se zgodile velikokrat iz zelo trivialnega razloga. Svoje izkušnje pridajo tudi reševalci motoristi - ti v svojem vsakdanu vidijo nesreče, ki ti ostanejo v želodcu še dolgo.

Razlaga vsakemu posebej, kje bi lahko še zoptimiziral svojo vožnjo.

Opazuj. Predvidevaj. Bodi viden. Vozi tako, da vidiš druge.

Potegnemo čez Trbovlje in Marijo Reko v dosedaj zastavljenem slogu in se ponovno ustavimo za nekaj minut. Pomembna lekcija na 180 stopinjskih ovinkih je, da resnično ni dobra ideja ovinek speljevati ob notranji črti, če gre v levo in obratno. Zakaj, nam demonstrira praktično - postavi se v pozicijo nasproti vozečega vozila in nam kaže, kje ga vidimo v določeni točki.

Pridno spremljamo razlago pozicije na vozišču.

Brane demonstrira, kje ga (šele) vidimo v določeni točki glede na naše stojišče. In v zadnji stotinki sekunde je težko pravilno reagirati, če nisi pravilno že prej postavljen.

Hitrosti na avtocesti pri nepredvidenih dogodkih zlahka sekajo ude

Nadaljujemo proti Preboldu, Polzeli in se tam vključimo na avtocesto, da potreniramo tudi vožnjo v hitrejših pogojih. 

"Avtocesta je zelo nevarna reč. Ko se nekaj zgodi tu, gredo udi kot za šalo. Pa te samo nekdo malo pritisne v ograjo," resno razlaga Brane.

"Sploh ko prehitevate kak tovornjak, avtobus ali kaj večjega, se mu raje bolj umaknite na levo. Zlahka ti kaj pade dol. Ne bi bilo prvič," nadaljuje razlago.

Preko Tuhinjske doline nas ujame črn oblak. Ustavimo se za nekaj časa in počakamo, da se zlije. Naredimo še krog preko Kamnika, Domžal do Moravč, kjer potreniramo vožnjo po malo bolj ozkih in zaprtih cestah, ki jih imamo v Sloveniji vse polno in zaključimo krog pri Trojanah ter nazadnje na Vranskem. 

Zadnji komentarji, priporočila Braneta, opažanja glede vožnje posameznika, podelitev diplomc in že si podamo roke. 

Nedvomno koristen in izkušenj poln trening, ki bi si ga moral privoščiti čisto vsak motorist. Nikoli sam ne vidiš tega, kar vidi izkušeno oko nekoga, ki se s tem profesionalno ukvarja in Brane Legan odkrito, neposredno in na pravi način vsakemu izmed nas poda zlata vredne nauke. 

Na nas je pa seveda, da se tega držimo in obdržimo naučeno. To je tisti težji del, kajne? ;)

Zaslužena diplomca odličnega programa.

Preživetveni vodič po Dolomitih - splaniraj moto furco, ki te bo sezula, ne pa živcirala

Na prelomu junija in julija sva jo letos mahnila v Dolomite za tri dni. Sanje vsakega motorista, biciklista, kakršnega koli športnika? You bet it is. :)
Po kar nekaj smole z vremenom sva našla tridnevno okno, ki je kazalo glede vremena precej stabilno. Spakirava in greva. Adventure is out there! :)

Colle Santa Lucia. Nagradi s svojim razgledom in čudovito kapelco na vrhu. Pozna sva bila in je bil že čisto prazen.

Je res, da se na vsaki furci naučiš nekaj novega. Ne mislim samo tega, da spoznaš nove ljudi, najdeš poti, ki jih v stvari nisi mislil in naletiš na kako čisto nepredvidljivo zadevo. Dejansko je nekaj stvari pri konkretno Dolomitih, ki se jih je pametno držati, ker se je izkazalo, da veljajo prav vedno, ko se napotiš v tale italijanski biserček.

Adventure is out there!

Za vse avanturistične, raziskovalne in potovalne motoristične navdušence je tu nekaj pametnih izhodišč, ki jih malce preštudiraj, preden se sam odpraviš po svojo porcijo Dolomitov.  Morebiti ti bo kakšna tegoba prihranjena in ti bo dano, da jih užiješ v vsej lepoti in idili, ki ti jo ponujajo. :)


#1. Vsaj malo potreniraj ovinke, (preden se odpraviš) - velja za vse začetnike in tiste, ki se ponavadi ne vozijo po ridah ali pa so jim ovinki muka.

Sodiš med tiste, ki pravijo, da greš, ko te prime, ne glede na pripravljenost? Well, good luck with that. To je furca, na katero moraš biti vsaj malce pripravljen. Sploh, če si bolj pri začetni stopnji ali si pa ravno opravil/a izpit. In nimaš še veliko ovinkov pod ritjo. Beri - treniraj zavoje in ozke cestice, pa ti bo življenje bistveno lažje. Ne bo se ti treba ukvarjati s cesto toliko kot ti bo dano občudovati okolico. In verjemi mi, razgledi so tako lepi, da se ti splača investirati v kako urco treninga.

Preverjeno so najboljši razgledi na najbolj zamotanih in ozkih cestah. Meni osebno sta bila najlepša Passo Gavia in Stelvio, sledi Falzarego, na katerega proti prvima dvema vozi skorajda avtocesta, če gledamo na širino ceste. Ampak vsak ima svoj okus. Najdi svoj najljubši prelaz in mi sporoči, kateri je tebi najbolj povšeči :)

Vesela kot radio na vrhu Stelvia. Okoli pa nenormalno lepi razgledi. Sploh ne bi šel človek domov. Dotakneš se neba in si čisti zmagovalec dneva.

#2. Rezerviraj si bivališče, ko si še doma

Booking.com je zakon, kar se tega tiče. Pokazal ti bo tako primerjavo med različnimi penzioni kot tudi ponudil tiste, ki imajo zraven tudi zajtrk, pa še kako restavracijo za povrh. Midva sva bivala v Arabbi (Albergo Pensione Sport), ki ima kar nekaj tovrstnih penzionov, dovolj je že soba z zajtrkom. Tudi najin je bil čisto ok, dobila sva pa dve nočitvi z zajtrkom (za oba) za slabih 140€.  To je v sezoni že zelo OK.

V kolikor se ti ne ljubi brskati po internetu, te bodo Dolomiti najverjetneje udarili po žepu v negativnem smislu. Zato le poglej prej, kje misliš spati. Ni pa take panike, če spiš v sosednjem mestu. Vse je res blizu in ni tako pomembno, ali si res na vznožju Marmolade, ali pa kje v bližini.

Arabba - lušten biserček sredi vsega direndaja v Dolomitih

#3. Vzemi s seboj zadostno količino 5-evrskih bankovcev za bencinske postaje

Ja. Italijanske bencinske postaje. Moj najljubši zatik med zobmi. So samopostrežne in prvič resnično gledaš kot tele v nova vrata, kakšen sistem je to. 

Kako zadeva deluje?
Vse skupaj je narejeno na sistem predplačila (govorim za večino postaj, ki jih najdeš v Dolomitih ali nasploh po Italiji). Vtakneš bankovec recimo za 5€ in lahko tankaš za 5€. Če daš 6€, ti bo ven vrgel dobropis, ki ga lahko izkoristiš na bencinski istega tipa (recimo Eni dobropis lahko izkoristiš na Eni črpalki - kateri koli). Pa jo išči po Italiji oz. Dolomitih. Tako da se ti splača recimo dati noter 15€, pa tankati za 15€. In potem dovolj hitro iti po še. Enostavno :)

Bencinska direktno nad Arabbo

Priznam, da sva na eni bencinski celo našla enega strica, ki je pomagal pri črpanju. Ampak to je redka dobrina, skoraj za fotkat. V resnici so tam bolj ali manj vse kar samopostrežne. Jemljejo pa tako gotovino kot kartice.

#4. Pametno je vzeti kako stvar za pod zob kar s seboj

Če si navajen na naše ali celo bolj južne cene, si še enkrat preberi to trditev, ker absolutno drži. Cene niso prijazne in te bodo dobro udarile po žepu, kar se tiče hrane in pijače. Pizze so nekje po naših standardih oz. pikico čez, kar se cen tiče (10€), so pa čisto spodobne. Pivo je okoli 5€. Seveda imajo tudi market oz. prodajalne, kjer se da kupiti malico, ampak kaj, ko se odpre šele takrat, ko smo motoristi radi že na poti.Vse ostalo bo pa nekje ranga višje umeščenih restavracij pri nas ali recimo po domače - cene ljubljanskega centra.

Pri zajtrku se mi je tudi kar nos povesil. Penzioni načeloma ponujajo zajtrk, ampak je tako boren, da bi z lahkoto zmazala dve porciji. Ne velja za vsak penzion, ampak če si bil malce ekonomski pri rezervaciji in si pazil na ceno, te zna to presenetiti. Torej - kakšna domača salama, kaj, kar zdrži tudi malce višjo temperaturo (oreščki, suho sadje), ne bo za odmet.

Čisto klasična pizza. Presenetila me je, ker je bila čisto spodobna. Pa so mi rekli, da so italijanske obupne.

#5. Praktično vsi najbolj znani prelazi so na dosegu nekaj deset km

Ne sekiraj se, če je tvoje bivališče v drugi dolini, kot si si zamislil. Vse je zelo blizu in v nekaj potezah se lahko iz tvoje doline preseliš na vrh prelaza in si v novem svetu. Ta trditev velja za dnevne aktivnosti. Če si pa recimo nočni tip, se ti splača bivati v Corvari, Cortini d'Ampezzo ali bolj znanem središču, ker so tam tudi nočni klubi in se tudi takrat kaj dogaja. Za dnevne skoke in pohode je pa čisto vseeno, kje si, ker se zlahka zapelješ v drugo mestece.

Zakaj je tudi fino iti v Dolomite? Meni osebno je dogajalo vsakič, ko sva se zapeljala mimo kakega res znanega smučarskega središča. Val Gardena, Cortina, itd ... tam so naši smučarji krojili snežno pravljico, kar videla sem, kako Mateja Svet ali pa Jure Košir, pa tudi Tina Maze in ostali heroji vijugajo po teh lepih krajih. Ti si v Dolomitih najdi svoj dragulj oz. svojo sladko plat, ki te bo dregnila v skrite kotičke. Mislim, da je to raj za vsakega, ki mu je blizu narava, gore, planinarjenje, svež zrak in zares srečne krave, ovce, koze, oslički. Tega je po Dolomitih kolikor ti poželi srce. Pa tudi domače hrane, spominkov, neodkritih poti,.. 

Čisto vsak prelaz me je po svoje prevzel. Grodner Joch, passo Gardena.

#6. Preveri, kaj je s kolesarskimi dirkami

Prvi dan sva midva naletela na največjo dirko, ki se dogaja poleti v Dolomitih. Ironično naključje? Nak. Samo domače naloge nisva naredila in preverila. Vse je na spletu in z nekaj spretnimi potezami ti bo jasno, ali se preko tvojih (na ta dan) načrtovanih prelazov obeta kakšna smela kolona vnetih kolesarjev. V tem primeru ti bo policija zaprla dostop za nekaj ur in ni rešitve. Treba je okoli.

Sori, gospa, še nekaj ur ne boste šli nikamor. Dokler vsi ti kolesarji ne gredo mimo. Ustavila sva se na poti na Giau in Falzarego. In se lahko samo obrnila.

7. Računaj na dež

Nujno vzami s seboj dežjak. Zamisli si, da so Dolomiti približno tako kot pri nas Bohinj. Načeloma velja, da je lahko vsak dan dež. Veš pa ne. Prihrumi izza gora in te veselo namoči. Ne pomeni toliko več prtljage, ti bo pa zagotovil, da boš še kako urico več suh, če ne bo preveč namakalo. Pa še malo te ogreje. V Dolomitih rado malo zahladi, smo le na kar spodobnih višinah. Midva sva jih kar pridno oblačila in slačila.  

Na vrh sva prišla še z dežjakom. Gor naju je pa pričakalo sonce. Noro lepo :)

#8. Trasiraj z mislijo na kakšne pol urice do uro več

Gneča je načeloma vedno v Dolomitih. Kolesar manj ali več, vedno se najde nadebudni trop, ki ti bo ustavljal korak (oz. upočasnil furco). Ne sekiraj se. Zelo disciplinirani so in se (ne tako kot pri nas) rundajo v lepi koloni, poleg tega so pa načeloma zelo uvidevni tudi do motoristov. Zlahka jih prehitiš in hkrati se čudiš, kako hitro drvijo po ovinkih - velja tako za gor kot za dol.

Gneča te zna malo ustaviti in tvoj pogumni plan spremeniti do te mere, da ti bo uspelo narediti le dve tretjini. Nič hudega, se bodo pa tvoje oči napasle na vršacih v bližini.

Klasičen promet na cestah. Mešanica motoristov, kolesarjev, avtodomov, avtov, tovornjakov, tudi kak bager se najde.

#9. Če se da, skoči na Passo Gavia in Stelvio

Dva biserčka, ki jih ne smeš spustiti, če le imaš dva do tri dni. Midva sva potrebovala iz Arabbe cel dan, da sva osvojila ta dva prelaza (no, pa še nekaj jih je bilo vmes, ampak niso bili tako spektakularni).

Če si tam, je to tvoj "bucket list". Kozja steza na Gavio (dobesedno), ampak prekrasen prelaz. Heroj je v mojih očeh čisto vsak kolesar ki pripleza gor. Motorist je seveda s pomočjo nekaj konjev, pa vseeno ni cesta, s katero se da češnje zobati. Stelvio pa podobno. Razgledi pa taki, da nočeš domov.

Pogled na drugo stran. Nočeš domov.

10. Najlepše furce so pred julijem in avgustom ali zatem.

Navezujem se na gnečo, ki je v Dolomitih klasika. Doživela sva že popolnoma prazno cesto, kar se zgodi junija, ko še ni glavna sezona. Enako velja za obdobje zatem. Je pa takrat že možnost, da te preseneti sneg. Na začetku septembra je v visokogorju že zlahka sveže zapadli sneg. Torej, planiraj pred tem, sploh če imaš bolj športni motor.


Dolomiti so furca, ki jo mora vsak motorist definitivno doživeti. Enodnevna furca, pa tudi nekajdnevna, vsaka ima svoj čar in pri vsaki ti bo srce zaigralo, kot še nikoli do tega trenutka. Jaz komaj čakam, da se spet napotim nazaj. Pa ti, kdaj greš spet? :D