[Varno na moto furah in avanturah] Kaj lahko naredim za svojo varnost - 5. del

5. del - Trening, trening, trening

Torej, zdaj si lepo opremljen s članki v časopisju, kjer seveda pišejo samo še o nesrečah motoristov, na facebooku samo še grozljive zgodbe bereš, kako je nevarno voziti motor, razne jokice objavljajo video posnetke dogodivščin na cesti in počasi že obupuješ nad motociklizmom.

Prav, raje nehaj. Motociklizem ni za takšne. Motociklizem je za tiste, ki rinejo naprej, ki radi premagujejo težave, ki vedo, kaj imajo od tega. Če omahuješ, ker si prestrašen, nisi pripravljen nič narediti zase, za svoje znanje in boš slej kot prej uresničil svoje najgloblje strahove.

Trening, trening in še enkrat trening. Vsaka furca je trening!

Vsi ostali pa se morajo vožnje motocikla nekje naučiti. Ko sem se začel privajati na motocikel, so bile na cesti popolnoma drugačne razmere, kot so sedaj. Mobiteli so bili redki, gostota prometa je bila veliko manjša, ni bilo toliko dnevnih migracij, ipd. Seveda, ceste so bile slabše, ampak se je dalo čisto lepo prebroditi prva leta, ne da bi se kaj strašnega dogajalo. No, se je, ampak tudi nismo bili tako zelo občutljivi kot novejše generacije.

Dejstvo je, da nam mediji in razne agencije za varnost v prometu servirajo nekoliko izkrivljeno sliko, kaj to varnost je. V večini primerov bo v zvezi z varnostjo govor samo o alkoholu in hitrosti, kaj več pa tile že ne znajo več povedati. 

Aja, agencija za varnost zna še kakšen nov znak postaviti, saj – kot je njen direktor slikovito  (bi raje uporabil kakšno sočnejšo besedo, ki bi veliko bolj primerno opisala »slikovitost« intervjuja) opisal v intervjuju za RTV SLO – če bi zmanjšali hitrost za 2 km/h, bi bilo x nesreč manj. BINGO, če bi pa vsi ostali doma, pa ne bi bilo prometnih nesreč. OK, zdaj me je malo zaneslo, dajmo se vrnit nazaj na temo. 

Če si prebral moje prejšnje zapise, se ti počasi že svita, kaj mislim, da je povečuje varnost v prometu – obvladovanje okolice in pravilna, odločna reakcija na dogodke v okolici. Je pač tako, da moraš reševati napake drugih, že zaradi svoje varnosti.

Napotki Braneta Legana na 3. delu tečaja napredne vožnje motocikla - Varno na cesti.

Da pa lahko pravilno reagiraš, pa moraš obvladati vozilo, torej motocikel. To je predpogoj za kolikor toliko varno upravljanje motorja v kritičnih situacijah. Pa kilometrina tukaj ne pomaga kaj preveč. Poznam veliko motoristov, ki so prevozili desetine, če ne celo stotine tisoče kilometrov, pa se niso nikoli naučili dobro voziti. Preprosto so se naučili voziti napačno, in to ponavljali toliko časa, da jim je sedaj to v podzavesti. Saj so do sedaj preživeli, bo že nekaj dobrega v tem, kajne? Kakor za koga. Za tiste, ki vozijo za takšnim motoristom in mu rešujejo napake, vsekakor ne.

Zato si ne dopustit, da se naučiš napačno vozit. Poišči profesionalno pomoč. Raznih tečajev vožnje ne podpiram zaradi tega, ker so mi všeč, tudi me, sploh zadnje čase, ne naučijo več kaj novega. Podpiram jih, ker te opazuje profesionalec, ki ga je naučil profesionalec in predaja svoje profesionalno znanje v varnem okolju, kjer lahko ponavljaš vajo, kolikor ti srce poželi. Zapomni si – »Repetitio est mater studiorum« (Ponavljanje je mati učenja). Večkrat, kot boš ponovil manever, bolj ga boš obvladal. Ceste niso najboljše mesto za nenehno ponavljanje enega in istega manevra. Sploh za zaviranje. Saj te bo še kdo od zadaj nasadil.

Tečaj "Varno na cesti" - neposredni napotki sredi rid na Mariji Reki

In potem vsake toliko slišim koga, kako so ti tečaji dragi. Hja, koliko pa stane, če se kam zabiješ? Pravzaprav, dajmo takole – koliko stane komplet gum? Koliko stane Akrapovič? Ali podobne stvari. Relativna cena tečaja, glede na to, kar ponudijo sploh začetnikom ni tako zelo visoka. Znanje ti ostane, potem ga rabiš samo še čim večkrat udejanjit v realnem okolju.

Ne zanašaj se preveč na gostilniško debatiranje. Obstaja ogromno motoristov, ki so požrli vso pamet tega sveta in te oborožijo z milijonom napačnih informacij. Pazi se takšnih vsevedov.

Pri obvladovanju vozila je zelo pomembno tudi to, da vsaj v osnovi razumeš, kako vozilo in konec koncev tudi motoristova psihologija deluje.  Jaz sem dve zimi goltal literaturo od Twist of the wrist do Moto GP technique (samo zato, da zdaj moji tega ni treba, lenobi 😊), potem pa vsako leto en korak dlje napredoval. S pravilnim, profesionalnim učenjem bi napredoval hitreje. 

Ne si mislit, da je opravljen izpit za vozilo že kar obvladanje vozila. Da, podpisal si, da poznaš CPP in na izpitni vožnji pokazal nekaj osnovnega obvladovanja najmanjšega še primernega motocikla za svojo kategorijo. Itak boš takoj kupil čim večjo žival, ki jo dobiš za svoje prihranke. Torej to nič ne šteje.

Kaj pa lahko sam narediš za boljšo vožnjo?

Veliko lahko tudi sam potreniraš. Če si tak, kot jaz, ko se mi ne da pozimi matrat na motorju, potem si pomladi prav lepo zakrnel in zaležan. Pojdi na najbližji poligon ali kakšno prazno parkirišče, si postavi stožce ali kaj podobnega in malo povadi kakšen slalom ali osmico. Toliko, da spet pridobiš občutek za nagib in boš vsaj skozi rondoje normalno prišel. 

Trening na poligonu v Jaršah

Pa poskusi malo zaviranja v sili. Predvsem zaviranje je zaradi nekega čudnega vzroka strah in trepet veliko motoristov.

Zaviranje v sili, trening napredne vožnje motocikla na Vranskem z Vojkom Safran

Obdrži se v motoristični kondiciji. Saj imaš kje blizu kakšne pametne ovinke. Vzemi si čas zanje. Tudi če si polno zaseden, si utrgaj čas zanje. Ali pa se kdaj zapelji v službo z motorjem. Prava škoda je, ko slišim motoriste, kako malo kilometrov delajo na leto – zakaj potem sploh imajo motor? Že tako ali tako smo bolj izpostavljeni na motociklu in rabimo tudi zaradi tega nekoliko boljše obvladovanje vozila, kot če bi bili v avtu.

Preizkusi se v različnih tipih vožnje – po makadamu, supermoto, pista,… Vsaka zvrst ima določene tehnike, ki ti lahko kdaj pridejo prav.

Jesenske furce te natrenirajo v opazovanju tal in izogibanju raznovrstnim potencialnim nevarnostim.

Eksperimentiraj z različnimi motocikli. Motocikli so zelo specifična vozila, imaš polno različnih vrst, od kroserjev do dirkalcev za pisto. Z vsem se da dobro zabavati in se zraven še marsikaj pametnega naučiš.

Tako, zdaj pa hitro na motor.

Dober motorist parkira motor doma!

[Varno na moto furah in avanturah] Kaj lahko storim za svojo varnost - 3. del

- 3. del -

Prehitevanje

 

V prejšnjih dveh postih sem se dotaknil mentalnih priprav. Zdaj pa gremo na nekoliko bolj konkretne zadeve. Slej kot prej mora motorist, tako kot vsak voznik, osvojiti prehitevanje. Če ne kaj drugega, je treba prehiteti kolesarje. Tokrat ne bom navajal pravil, ampak samo nekaj smernic za različne situacije. Pravila so namreč določena drugje, z zakonskimi predpisi. Tudi ni moj namen moriti zaradi prehitevanja čez polno črto ali kaj podobnega.

Za začetek dajmo ponovit nekaj pravil varnega prehitevanja, ki jih radi pozabimo:

1. Vedno preveri, če ne že kdo drug prehiteva. To vključuje tudi mrtvi kot!
2. Ali si preveril, če vozilo pred tabo ne zavija levo?
3. Imaš dovolj prostora za prehitevanje?
4. Imaš dovolj prostora za vključevanje, če prehitevaš kolono?
5. Veš kje so izvozi na levi strani? Ne računati na to, da bodo tisti pred tabo nakazali smer.
6. Ali se kdo v daljavi vključuje v promet (velja tako za desno kot za levo stran ceste)? Računaj, da se boš moral kmalu ubadati tudi s tem voznikom.
7. Ali namerava vozilo, ki ga prehitevaš, pospeševati? To lahko ugotoviš iz opazovanja obnašanja tistega pred tabo. Recimo, kakšni motoristi se vlečejo skozi ovinek kot jara čreva, na ravnini pa pospešijo, kolikor lahko. Podobno je z avtomobilisti. To je še posebej ključno pri prehitevanju motociklov, kjer so pospeški tam-tam in se ti lahko kmalu zgodi, da se boš vozil vzporedno. Ne računaj na to, da bo spoštoval 4. odstavek 51. člena  ZPrCP-UPB2, ki govori o tem, da prehitevano vozilo ne sme pospeševati!
8. Si preveril razmere na cesti pred tabo? Se začne kakšen otok ali pa je pesek na cesti? Je asfalt dober?

Preden začneš prehitevati, se poizkusi ne lepit na zadek tistih pred tabo. Prvo kot prvo, če si prilepljen nekomu na zadek, ne vidiš več dobro razmer pred tabo. Tudi tisti pred tabo te ali spregleda, ali pa ga delaš živčnega. 

Bolj redko sem doživel, da se je kdo umaknil, če se mu je nekdo prilepil na zadek, tako, da s tem ne dosežeš ničesar. To še posebej velja pri večjih vozilih, ki ti že v osnovi zastirajo pogled, ker ne vidiš čeznje.

Situacija 1.
Pred tabo je več počasnejših vozil
Oceni varnostno razdaljo med vozili. Ali imaš prostor da se vključiš nazaj, če ti kdo pripelje nasproti, ali pa boš moral prehiteti celotno kolono? So vsi prilepljeni drug drugemu na zadek? Ali kdo med njimi kaže znake nervoze? Takšen zagotovo ne bo pogledal nazaj, ko bo začel prehitevati, ampak bo samo planil ven. Bodi še posebej pozoren na takšnega. 

Zelo pomembno: Ali prvi v koloni kaže znake, da želi zaviti iz ceste? Običajno ti znaki vključujejo počasnejšo vožnjo, pretirano ogledovanje okolice (ker išče določeno hišno številko, ali karkoli že). Ne prehitevaj ga, če nisi prepričan, da te vidi. Ta voznik ima pozornost usmerjeno k iskanju njegove destinacije. Zelo malo časa bo posvetil temu, da opazuje promet za sabo in te bo mimogrede spregledal.

Situacija 2.
Pred tabo je več vozil, ki vozijo za počasnim vozilom
Veljajo ista vprašanja kot v situaciji 1. s tem, da poizkusi še posebej dobro oceniti, kakšni so vozniki pred tabo. So živčni? Vidiš znamenja, da bi prehiteli, pa se še niso odločili za akcijo in begajo sem ter tja? Velikokrat namreč vozniki za počasnim vozilom pričakujejo, da bodo prehitevali eden za drugim in pozabijo pogledati, če že kdo prehiteva. Še manjši odstotek pa jih preveri mrtvi kot.

Situacija 3.
Pred tabo je avtomobil za kolesarjem.
V tem primeru običajno kar počakam, da avtomobil prvi prehiti kolesarja. Je še najbolje, saj te ta avtomobilist skoraj zagotovo ne vidi.

Situacija 4.
Pred tabo je skupina motociklov.
Osebno mi je to še najbolj neugodno prehitevat. Vsi so čisto preblizu drug drugega, velikokrat se še malo dokazujejo drug drugemu, pospeški so tam-tam… Tukaj pravzaprav nimam dobrega nasveta, včasih se odločim malo preučiti skupino, kje so njihove šibke točke (se jim kolona na določenih delih ceste toliko razbije, da se lahko vmes vrivam, ko prehitevam), drugič poskušam počakati na priliko, da jih vse naenkrat prehitim, če pa imajo dovolj dober tempo in ne smrdijo preveč po zažganem olju, pa se lepo oddaljim od njih pa jih zasledujem.

Situacija 5.
Pred tabo je vapo (vaški posebnež), ki se je odločil odpeljati moto gp proti formula 1
Ne nasedaj, ni vredno. Če nisi prepričan, da lahko odpelješ cesto hitreje, je bolje vzet malo pavze. Tudi če ga prehitiš, se ti lahko prilepi na rit. Po možnosti še bolje pozna cesto, kot ti. Naj lepo sam naredi napako ali pa ga pusti, da se mu adrenalin malo poleže.

Situacija 6.
Vapo pred tabo seka ovinke, ti pa si prepričan, da lahko odpelješ cesto hitreje.
Potrobi mu, mu daj nedvoumno znamenja, da ga želiš prehiteti in poskušaj varno priti mimo njega.

Tako, nekaj primerov sem spisal. Na cesti, v realnosti je še mnogo drugih situacij, ki jih je nemogoče vse zajeti. Potrebno je pač dosti fleksibilnosti, da se prilagodiš vsaki situaciji posebej. 

Nagradno vprašanje: Kako se bodo zmenili, kdo gre kje in v kakem zaporedju?

Osebno si raje vzamem čas, da preučim situacijo pred mano, kot pa da se potem nekaj matram. Sem pač len 😊. V vsakem primeru pa prehitevaj odločno  (mogoče je izjema kolona – predvidi, da lahko kdo zavije levo). Večkrat vidim kakšnega motorista, ki se muči mimo avta, ki vozi 85km/h, s 85,69km/h.

Dober motorist parkira motor doma!

[Varno na moto furah in avanturah] Kaj lahko naredim za svojo varnost - 2. del

– 2. del – 

EGO

 

Torej, današnji post bom malo posvetil egu na cesti. Saj vsakega od nas kdaj piči kakšna muha, vsi smo krvavi pod kožo in vsi počnemo neumnosti. Ego pa je sploh takšna zadeva, ki si jo motoristi težko priznamo samemu sebi. Kako pa drugače – ves svet nam leži pod gumami 😊!

Kako sploh spoznaš, da imaš težavo z egom? Ena preprosta stvar, na katero je treba biti pozoren je v trenutkih, ko postaneš preveč čistunski. 

»Jaz delam vse prav, po CPP-ju, ostali pa so idioti na cesti in bi jih bilo treba vse pozapret, če ne kar obesit. Zato je cesta moja in ne rabim več spremljat ničesar! Vozim se po pravi strani in spoštujem omejitve, to je vse, kar moram narediti!« 

Drug primer je ta, da malo prepogosto padeš na provokacije drugih udeležencev v prometu. Vsake toliko te bo kdo »povabil« na merjenje moči. Ne nasedaj. 

Za udobno vožnjo na cesti se je potrebno malo bolj potruditi. Ne bom nehal ponavljati – v primeru nesreče bo motorist potegnili krajšo. Kaj pomaga, da si naredil vse po predpisih, pa ležiš v bolnici, doma te čaka razbitina, bližnjim si povzročil obilico skrbi… 

Zato se trudim upoštevati nekaj pravil:

Prvo pravilo 

Nikoli se ne spuščaj v tekmo. Naša pozornost na cesti ima neke meje – če se posvečamo tekmi (ali jezi, ipd.), nam zmanjka pozornosti za dogajanje okoli nas. Rizik, ki se ne splača. Za prvo mesto ne boš dobil nobene nagrade, kvečjemu kakšno položnico.

Drugo pravilo

Če te nekdo dohiti, se mu umakni. Obstaja razlog, da te je dohitel. Ima hitrejši tempo. Zakaj bi ga spravljal ob živce, sploh, če je motorist? Malo se umakneš, pa te lahko varno prehiti. Ali pa na ravnini spustiš gas in mu pomigneš, naj te prehiti. 

V to pravilo sodi tudi primer, ko motorist po ovinkih vozi počasi, da ga še megla prehiti, za ovinkom pa da gas do konca. Seveda bo nekomu, ki uživa v ovinkih, vzel ves užitek. 

Ali pa na primer dohitiš nekoga, on pa kar naenkrat, ko te zagleda v ogledalih, začne žgat kot prismojen. Tak motorist veliko tvega. Mentalno je bil pripravljen na počasno vožnjo, kar naenkrat mora držat tempo. Krši prvo pravilo. Spremljati in misliti mora na tistega, ki ga je dohitel. Torej nima več polne pozornosti usmerjene v opazovanje okolice. To je recept za neumnosti.

Tretje pravilo 

Ne dokazuj se na cesti. Konec koncev, zakaj bi se? Itak si pod čelado, nihče ti ne bo prinesel lovorik, tudi plača ne bo višja zaradi tega. Tukaj imam dober primer kolega, ki se je hotel malo postaviti pred opazovalci in letel direktno v škarpo. Nekaj uničenih sezon. 

Drug primer – znanca je za Semičem prehitela skupina precej bolj izkušenih motoristov. V silni skušnjavi se je pognal za njimi, dokler niso prišli do, niti ne preveč, ostrega ovinka. Ni ga izdelal, pristal je v drevesu, dolgo je bil v komi, sedaj je brez vranice.

Četrto pravilo

Ovinki ne bodo šli nikamor, zato se ne trudi za vsako ceno prerivat naprej. Vedno je še en dan. Če na najlepših ovinkih na svetu doživiš gnečo, so ovinki že pokvarjeni. Škoda bi bilo zaradi upanja »Samo še teh 768 avtov prehitim, pa bo« tvegati poškodbe. Raje naredi še en krog, ko se bo konjska vprega na čelu kolone končno odpeljala stran.

Tule sva se raje umaknila, dokler se ni cesta vsaj za silo spraznila.

Peto pravilo 

Če vozim po predpisih, še ni nujno, da bodo to vsi počeli – pusti jim svojo pot. Resno. Veliko, žal tudi motoristov, poznam, ki mislijo, da morajo vsi voziti tako, kot si je on zamislil, ker pač vozi po predpisih. Pa komu mora tak človek kaj dokazati? Za ocenjevanje vožnje imamo pristojne inštitucije. 

CPP naj bi vsi poznali. Od kod ta vzgib vsevednega pravičneža? S tem si samo povzročiš stres, ponovno se koncentriraš na vse drugo, samo na svojo vožnjo ne, nabira se jeza, ki megli razum… Ali je sploh še užitek potem furat? Motociklizem je svoboda in zabava. Ko se to neha, presedi v avto. Ali pa kombi, traktor.

Šesto pravilo

Če se drugi ne držijo prejšnjih pravil, se jih daj vsaj ti. To, da nekdo vleče slabe poteze samo po sebi ni opravičilo, da delamo to vsi.

To je pač tako – veliko lažje boš izboljšal svojo vožnjo, kot vožnjo vseh okoli tebe. Si predstavljaš, da moraš naučiti milijon drugih, kako se pravilno vozi? To je nemogoče. Veliko lažje se je posvetiti svoji vožnji in s časom razviti nek zdrav stil vožnje, ki te vedno pripelje nazaj domov.

Dober motorist parkira motor doma!