[Varno na moto furah in avanturah] Kaj lahko storim za svojo varnost - 3. del

- 3. del -

Prehitevanje

 

V prejšnjih dveh postih sem se dotaknil mentalnih priprav. Zdaj pa gremo na nekoliko bolj konkretne zadeve. Slej kot prej mora motorist, tako kot vsak voznik, osvojiti prehitevanje. Če ne kaj drugega, je treba prehiteti kolesarje. Tokrat ne bom navajal pravil, ampak samo nekaj smernic za različne situacije. Pravila so namreč določena drugje, z zakonskimi predpisi. Tudi ni moj namen moriti zaradi prehitevanja čez polno črto ali kaj podobnega.

Za začetek dajmo ponovit nekaj pravil varnega prehitevanja, ki jih radi pozabimo:

1. Vedno preveri, če ne že kdo drug prehiteva. To vključuje tudi mrtvi kot!
2. Ali si preveril, če vozilo pred tabo ne zavija levo?
3. Imaš dovolj prostora za prehitevanje?
4. Imaš dovolj prostora za vključevanje, če prehitevaš kolono?
5. Veš kje so izvozi na levi strani? Ne računati na to, da bodo tisti pred tabo nakazali smer.
6. Ali se kdo v daljavi vključuje v promet (velja tako za desno kot za levo stran ceste)? Računaj, da se boš moral kmalu ubadati tudi s tem voznikom.
7. Ali namerava vozilo, ki ga prehitevaš, pospeševati? To lahko ugotoviš iz opazovanja obnašanja tistega pred tabo. Recimo, kakšni motoristi se vlečejo skozi ovinek kot jara čreva, na ravnini pa pospešijo, kolikor lahko. Podobno je z avtomobilisti. To je še posebej ključno pri prehitevanju motociklov, kjer so pospeški tam-tam in se ti lahko kmalu zgodi, da se boš vozil vzporedno. Ne računaj na to, da bo spoštoval 4. odstavek 51. člena  ZPrCP-UPB2, ki govori o tem, da prehitevano vozilo ne sme pospeševati!
8. Si preveril razmere na cesti pred tabo? Se začne kakšen otok ali pa je pesek na cesti? Je asfalt dober?

Preden začneš prehitevati, se poizkusi ne lepit na zadek tistih pred tabo. Prvo kot prvo, če si prilepljen nekomu na zadek, ne vidiš več dobro razmer pred tabo. Tudi tisti pred tabo te ali spregleda, ali pa ga delaš živčnega. 

Bolj redko sem doživel, da se je kdo umaknil, če se mu je nekdo prilepil na zadek, tako, da s tem ne dosežeš ničesar. To še posebej velja pri večjih vozilih, ki ti že v osnovi zastirajo pogled, ker ne vidiš čeznje.

Situacija 1.
Pred tabo je več počasnejših vozil
Oceni varnostno razdaljo med vozili. Ali imaš prostor da se vključiš nazaj, če ti kdo pripelje nasproti, ali pa boš moral prehiteti celotno kolono? So vsi prilepljeni drug drugemu na zadek? Ali kdo med njimi kaže znake nervoze? Takšen zagotovo ne bo pogledal nazaj, ko bo začel prehitevati, ampak bo samo planil ven. Bodi še posebej pozoren na takšnega. 

Zelo pomembno: Ali prvi v koloni kaže znake, da želi zaviti iz ceste? Običajno ti znaki vključujejo počasnejšo vožnjo, pretirano ogledovanje okolice (ker išče določeno hišno številko, ali karkoli že). Ne prehitevaj ga, če nisi prepričan, da te vidi. Ta voznik ima pozornost usmerjeno k iskanju njegove destinacije. Zelo malo časa bo posvetil temu, da opazuje promet za sabo in te bo mimogrede spregledal.

Situacija 2.
Pred tabo je več vozil, ki vozijo za počasnim vozilom
Veljajo ista vprašanja kot v situaciji 1. s tem, da poizkusi še posebej dobro oceniti, kakšni so vozniki pred tabo. So živčni? Vidiš znamenja, da bi prehiteli, pa se še niso odločili za akcijo in begajo sem ter tja? Velikokrat namreč vozniki za počasnim vozilom pričakujejo, da bodo prehitevali eden za drugim in pozabijo pogledati, če že kdo prehiteva. Še manjši odstotek pa jih preveri mrtvi kot.

Situacija 3.
Pred tabo je avtomobil za kolesarjem.
V tem primeru običajno kar počakam, da avtomobil prvi prehiti kolesarja. Je še najbolje, saj te ta avtomobilist skoraj zagotovo ne vidi.

Situacija 4.
Pred tabo je skupina motociklov.
Osebno mi je to še najbolj neugodno prehitevat. Vsi so čisto preblizu drug drugega, velikokrat se še malo dokazujejo drug drugemu, pospeški so tam-tam… Tukaj pravzaprav nimam dobrega nasveta, včasih se odločim malo preučiti skupino, kje so njihove šibke točke (se jim kolona na določenih delih ceste toliko razbije, da se lahko vmes vrivam, ko prehitevam), drugič poskušam počakati na priliko, da jih vse naenkrat prehitim, če pa imajo dovolj dober tempo in ne smrdijo preveč po zažganem olju, pa se lepo oddaljim od njih pa jih zasledujem.

Situacija 5.
Pred tabo je vapo (vaški posebnež), ki se je odločil odpeljati moto gp proti formula 1
Ne nasedaj, ni vredno. Če nisi prepričan, da lahko odpelješ cesto hitreje, je bolje vzet malo pavze. Tudi če ga prehitiš, se ti lahko prilepi na rit. Po možnosti še bolje pozna cesto, kot ti. Naj lepo sam naredi napako ali pa ga pusti, da se mu adrenalin malo poleže.

Situacija 6.
Vapo pred tabo seka ovinke, ti pa si prepričan, da lahko odpelješ cesto hitreje.
Potrobi mu, mu daj nedvoumno znamenja, da ga želiš prehiteti in poskušaj varno priti mimo njega.

Tako, nekaj primerov sem spisal. Na cesti, v realnosti je še mnogo drugih situacij, ki jih je nemogoče vse zajeti. Potrebno je pač dosti fleksibilnosti, da se prilagodiš vsaki situaciji posebej. 

Nagradno vprašanje: Kako se bodo zmenili, kdo gre kje in v kakem zaporedju?

Osebno si raje vzamem čas, da preučim situacijo pred mano, kot pa da se potem nekaj matram. Sem pač len 😊. V vsakem primeru pa prehitevaj odločno  (mogoče je izjema kolona – predvidi, da lahko kdo zavije levo). Večkrat vidim kakšnega motorista, ki se muči mimo avta, ki vozi 85km/h, s 85,69km/h.

Dober motorist parkira motor doma!

Kako se spakirati za pot z motorjem in pri tem ne znoreti

Večna tema, ki, vsaj pri prvih nekaj daljših poteh, povzroča sive lase. Kupimo motor, nekaj časa se je zanimivo voziti za urco, dve, sedaj pa bi z motorjem za nekaj dni ali celo tednov na pot. Pripravimo prtljago tako, kot smo navajeni - za vsak dan ene gate in majico, par puloverjev, kakšno srajco za v disko, vetrovko, nekaj čevljev (odprte, zaprte, nepremočljive, za v planine, za na plažo, "ta gmašne"), troje kratkih hlač, dvoje dolgih hlač, še ene pohodne hlače, kozmetika... Vse skupaj seveda pomnožimo z dva, saj je res bolje še s kom potovati. Dodamo še spalke, brisače, šotor, dežjake, saj vendar gremo na avanturo, bomo spali pod milim nebom.

Vse ima svoje omejitve...

Nato vse skupaj položimo nekam in primerjamo kup s prostorom v kufrih na motorju. Hmmmmm... Dobro, pa saj moški ne rabi toliko gat in majc, dajmo nekaj stran. Hmmmmmmmmmm...
- Draga, a ti rabiš tole bundo? Aja, zmrzljiva si?
- Kaj pa tile modrci? Aha, rabiš jih...
- Kaj pa če bi letos vzela ene enodelne kopalke? Aja, nisi seksi v njih...
Pogovor se nadaljuje še nekaj minut, nakar nam kapne v glavo, da je s tem načinom priprave nekaj narobe. Prebrskamo 12.000 forumov. Vsi potujejo z motorji, vsi srečni, v čistih cunjah in nikjer nasveta, kako pregovoriti ženo, da se odpove piksnam trivremenskega tafta. Na koncu vse skupaj spakiramo v avto. Realnost je čisto drugačna, kot je bilo prikazano na prospektih.

Pa se je res treba odpovedati potovanjem z motorjem? Seveda ne. Univerzalnega odgovora, kaj je potrebno nesti s sabo, žal ni. Vsak ima svoje potrebe in želje, kaj bi počel na poti. Vse pa se da  precej poenostaviti, če imamo odgovore na naslednja vprašanja:

•  Kaj pričakujemo na poti (bo mrzlo, bo vroče, gremo v suhe ali dežne pokrajine)?
•  Kaj bomo počeli na poti (se mislimo voziti od plaže do plaže, bomo raziskovali mesta, bomo osvajali vrhove gora)?
• Kje bomo spali (hotel, sobe, kampi, ...)?

Ko imamo odgovore na ta vprašanja, se lahko naredi že prva selekcija oblačil. Recimo, če bo veliko vožnje, potem je tako ali tako najpomembnejši kos garderobe motoristična oprema. Če bomo spali po hotelih, potem ne potrebujemo skladovnice brisač, pa tudi oblačila se da oprati. V vsakem primeru pa lahko vse, kar ste pozabili doma, pa res ne morete brez, tudi kupite.

Pri volumnu oblačil, ki nam ostanejo, lahko še nekaj privarčujemo, če vzamemo s sabo športna oblačila. Imajo veliko prednosti - so lahka, zavzamejo malo prostora, če jih operemo ali pa se kako drugače zmočijo, pa se, za razliko od bombaža, posušijo v uri.

Težko je narediti univerzalni seznam, kaj nesti s sabo. Zato bom raje kar napisal, kaj sem imel s sabo letos na krajšem izletu. Pot je trajala 9 dni v avgustu, 8 držav, vsega skupaj je bilo opravljenih cca 4600 km, spali smo 3x na prostem, 3x v hotelih, 2x pri prijateljih.

Za motor:

• orodje (tisto, kar dobiš zraven motorja),
• sprej za verigo,
• komplet za hitro popravilo pnevmatik.

Za vožnjo (to sem nosil vsak dan):

• poletno, perforirano opremo,
• tekaško "švic majico" z dolgimi rokavi,
• kolesarske dolge hlače (imajo gel na riti, kar naredi dolgotrajno sedenje precej bolj udobno),
• poletne motoristične čevlje,
• poletne rokavice,
• bombažno podkapo.

Zaščita pred vremenom in rezerva:

• windstopper zgornji in spodnji del, ki ga lahko nosim pod opremo,
• dodatne 3 tekaške švic majice z dolgimi rokavi,
• še ene dolge kolesarske hlače (a sem že omenil, da prav fajn očuvajo rit?),
• nepremočljive rokavice,
• dežjak,
• windstopper podkapo,
• 5 parov nogavic.

Za prosti čas:

• dvoje hlač z odstranljivimi hlačnicami (pohodniške hlače),
• goratex pohodne čevlje (ki jih nisem niti enkrat uporabil),
• japonke,
• 5 "švic majic" s kratkimi rokavi, ki jih sicer uporabljam za v planine,
• 1 bombažno majico,
• potovalno brisačo, ki sem jo prikladno izgubil na polovici poti,
• lahek windstopper,
• 5 parov gat.

Za spanje:

• šotor, ki ga sicer nosim na pohode,
• spalko.

S sabo sem vzel še svoje higienske pripomočke in to je bilo to. Prostornina? 30 litrov. Vse je šlo v en softbag (tubasta polivinilasta reč, ki jo privežeš na zadnji sedež). Več kot dovolj prostora za vse, četudi sem vzel s sabo veliko več rezervnih cunj, kot jih vzamem običajno na tako kratke ture. Ker vzamem s sabo povečini športno opremo, jo lahko sproti operem in je do jutra suha. Fotoaparata in podobnih dokumentarnih pripomočkov nisem vzel s sabo, saj smo šli na pot sami fantje in ni preveč dobro dokumentirati vsega 😏. Hrano smo kupovali sproti, vsake 200 km smo tankali in sproti še kaj spili.

Prilagodi prtljago poti

Če greva na izlet s punco, seveda prilagodiva prtljago temu, kaj bova počela. Na srečo sem jo uspel 2 leti nazaj prepričati, da je naredila izpit in sedaj ima svoj motor. Od takrat naprej imava prostora za prtljago toliko, da sploh ne veva, kaj bi še nesla s sabo 😜.

Torej le brez panike. Na motor sicer ne morete vzeti vsega, kar lahko vzamete z avtom. Ob manjšem razmisleku se da čisto lepo preživeti dopust, treba je biti le malo ekonomičen in praktičen. Za vse ostalo imate s sabo denar.

Parkiranje v hotelskih vežah

Včasih smo motoristi res malo preveč paranoični. Prav nič ni bolj pomembno, kot to, da se le ne bo kaj hudega zgodilo našim motorjem. Pa kaj, če je treba brskati za prenočiščem, ki ima varovano parkirišče, ali še bolje – garažo, ali najbolje – kar bunker s skalo pred vrati, po možnosti v bližini policijske postaje in vojašnice z oklepno divizijo.

Grrrrrrrr

Priznam, težava je (bila) kronična. Ob vseh besednih popotnicah, ki sem jih dobil doma, se mi je včasih zazdelo, da za mejo čaka truma z vsemi žavbami namazanih zlikovcev, ki ravno ta trenutek potrebujejo vse dele z mojega motorja. In s takšnimi popotnicami sem se s popolnoma svežim, novim motorjem lepega dne pognal do Ohridskega jezera. 

Madonca, je to bil lep dan. Pri nas je cel teden scalo, v garaži me je motor žalostno gledal – prisežem - še solze sem mu videl v žalostnih žarometih. Pa je prišel dan, ko se je zjutraj čudežno razjasnilo. Ob devetih. Točno se spomnim. Ne bodi len – določi cilj, ki je razumljivo daleč (cel teden stradanja naredi svoje!), spokaj v torbe par stvari, povezni čez motor, slovo od domačih, obisk črpalke in gas. Naravnost do Ohrida. Vmes me je seveda že tema ujela, od Tetova naprej sem se skoraj zastrupil z dimom FAP-ovih kamionov, ki jih vozi že četrta generacija, ampak trma ni popustila. Smo rekli Ohrid – bo Ohrid.

Kaj preveč se nisem sekiral za prenočišče. Nikoli nisem preveč planiral, kje bom spal, pa tudi vnaprej nisem rezerviral - v Ohridu pa se tako ali tako samo postaviš na vidno mesto in pridejo ponudniki prenočišč sami do tebe. Ampak tokrat se mi ni izšlo. Nobenega nikjer. Peljem 2x čez mesto gor in dol, da me ja vidijo, se ustavim in čakam. Nikjer nobenega, ki bi mi ponudil prenočišče. Aha, ura je skoraj polnoč. Ja, nič, pa gremo malo vohljat naokrog. Pridem do hotela, se zmenim za ceno, vse je spet lepše. Kaj pa garaža? Kakšna garaža? Ni garaže. Čakaj malo, tako pa ne gre. Kaj pa vsi zlikovci, ki mi sledijo že od slovenske meje? Pa se nekaj časa pregovarjamo, kaj narediti s strašno zagato, nakar se lastnik samo obrne, odpre vrata recepcije – evo, tukaj ga parkiraj. Verjetno se me je uboga para že tako prenajedel, da se je preprosto odločil, da gre raje spat, kot da se še ukvarja z mano in trumo zlikovcev. Vsi srečni, oni, da sem nehal težit, jaz, da je motor na varnem in – prisežem, da mi je motor pomežiknil. 

Okras v recepciji

Drugič se mi je to zgodilo veliko let kasneje v Bolgariji. S punco sva šla v Romunijo, pa sva naredila še manjši ovinek čez Makedonijo in Bolgarijo. Pa prideva v Sofijo, vsa vesela, da bova še kaj imela od dneva, sonček je prav lepo grel. Ja nič, greva malo do centra, pa bova že potem našla prenočišče.

Fino, oba sva bila prvič v Sofiji, občudujeva kolosalne spomenike, posvečene nepremagljivi Rdeči armadi, slika gor, slika dol. Še opazila nisva, da je kar naenkrat ves promet izginil, ceste so se popolnoma spraznile, na njih pa horda kolesarjev, ki skandirajo. Menda pa ja nimajo kakšne večerne kolesarke dirke po centru mesta. 

Kolesarji na glavni cesti

Nekje v ozadju sva slišala ljudstvo, ki vzklika nekakšne parole. Pa sva šla na kavo v verjetno edini barček, kjer je vsaj nekdo znal angleško in izveva strašno resnico. Polovico mesta so vsak dan zaprli zaradi demonstracij. Kakšno polovico mesta, a nimajo Kongresnega trga, ali kaj? Ja, imajo, ampak demonstracije so neprijavljene, proti aktualni oblasti, ljudje pa se vsak dan brez vnaprejšnjega opozorila zberejo na drugem mestu. Policija zapre pol mesta, ker ne vedo, kje se bodo zbrali. Kako dolgo pa že to traja? Cel mesec. Kdaj pa nehajo? Zjutraj. Madona, nimava toliko časa. In se odpraviva iskat prenočišče, vmes zapora tu, obvoz tam, Anglež, ves vesel, da nekdo govori njegov jezik naju je še hotel napojit, ni da ni. Ob enih zjutraj najdeva nekje hotel.

Ok, akcija, na smrt utrujena se zmeniva za ceno,  svet je spet lepši… Kaj pa garaža? Kakšna garaža? Ni garaže. Ne, ne, ne, tako pa ne gre. Pa se spet pregovarjamo, dogovarjamo – pa saj ste že prebrali kako gre. Receptor odpre vrata, odkaže mesto za motor, spet smo vsi srečni. In – prisežem, da mi je motor pomežiknil.

Slavnostni prihod

In tako naju je zjutraj pričakal zajtrk v družbi motorja. Ponovno. Dobro je, samo, da je motor na varnem….

Spanje za tri, Sofija