[Varno na moto furah in avanturah] Kaj lahko naredim za svojo varnost - 5. del

5. del - Trening, trening, trening

Torej, zdaj si lepo opremljen s članki v časopisju, kjer seveda pišejo samo še o nesrečah motoristov, na facebooku samo še grozljive zgodbe bereš, kako je nevarno voziti motor, razne jokice objavljajo video posnetke dogodivščin na cesti in počasi že obupuješ nad motociklizmom.

Prav, raje nehaj. Motociklizem ni za takšne. Motociklizem je za tiste, ki rinejo naprej, ki radi premagujejo težave, ki vedo, kaj imajo od tega. Če omahuješ, ker si prestrašen, nisi pripravljen nič narediti zase, za svoje znanje in boš slej kot prej uresničil svoje najgloblje strahove.

Trening, trening in še enkrat trening. Vsaka furca je trening!

Vsi ostali pa se morajo vožnje motocikla nekje naučiti. Ko sem se začel privajati na motocikel, so bile na cesti popolnoma drugačne razmere, kot so sedaj. Mobiteli so bili redki, gostota prometa je bila veliko manjša, ni bilo toliko dnevnih migracij, ipd. Seveda, ceste so bile slabše, ampak se je dalo čisto lepo prebroditi prva leta, ne da bi se kaj strašnega dogajalo. No, se je, ampak tudi nismo bili tako zelo občutljivi kot novejše generacije.

Dejstvo je, da nam mediji in razne agencije za varnost v prometu servirajo nekoliko izkrivljeno sliko, kaj to varnost je. V večini primerov bo v zvezi z varnostjo govor samo o alkoholu in hitrosti, kaj več pa tile že ne znajo več povedati. 

Aja, agencija za varnost zna še kakšen nov znak postaviti, saj – kot je njen direktor slikovito  (bi raje uporabil kakšno sočnejšo besedo, ki bi veliko bolj primerno opisala »slikovitost« intervjuja) opisal v intervjuju za RTV SLO – če bi zmanjšali hitrost za 2 km/h, bi bilo x nesreč manj. BINGO, če bi pa vsi ostali doma, pa ne bi bilo prometnih nesreč. OK, zdaj me je malo zaneslo, dajmo se vrnit nazaj na temo. 

Če si prebral moje prejšnje zapise, se ti počasi že svita, kaj mislim, da je povečuje varnost v prometu – obvladovanje okolice in pravilna, odločna reakcija na dogodke v okolici. Je pač tako, da moraš reševati napake drugih, že zaradi svoje varnosti.

Napotki Braneta Legana na 3. delu tečaja napredne vožnje motocikla - Varno na cesti.

Da pa lahko pravilno reagiraš, pa moraš obvladati vozilo, torej motocikel. To je predpogoj za kolikor toliko varno upravljanje motorja v kritičnih situacijah. Pa kilometrina tukaj ne pomaga kaj preveč. Poznam veliko motoristov, ki so prevozili desetine, če ne celo stotine tisoče kilometrov, pa se niso nikoli naučili dobro voziti. Preprosto so se naučili voziti napačno, in to ponavljali toliko časa, da jim je sedaj to v podzavesti. Saj so do sedaj preživeli, bo že nekaj dobrega v tem, kajne? Kakor za koga. Za tiste, ki vozijo za takšnim motoristom in mu rešujejo napake, vsekakor ne.

Zato si ne dopustit, da se naučiš napačno vozit. Poišči profesionalno pomoč. Raznih tečajev vožnje ne podpiram zaradi tega, ker so mi všeč, tudi me, sploh zadnje čase, ne naučijo več kaj novega. Podpiram jih, ker te opazuje profesionalec, ki ga je naučil profesionalec in predaja svoje profesionalno znanje v varnem okolju, kjer lahko ponavljaš vajo, kolikor ti srce poželi. Zapomni si – »Repetitio est mater studiorum« (Ponavljanje je mati učenja). Večkrat, kot boš ponovil manever, bolj ga boš obvladal. Ceste niso najboljše mesto za nenehno ponavljanje enega in istega manevra. Sploh za zaviranje. Saj te bo še kdo od zadaj nasadil.

Tečaj "Varno na cesti" - neposredni napotki sredi rid na Mariji Reki

In potem vsake toliko slišim koga, kako so ti tečaji dragi. Hja, koliko pa stane, če se kam zabiješ? Pravzaprav, dajmo takole – koliko stane komplet gum? Koliko stane Akrapovič? Ali podobne stvari. Relativna cena tečaja, glede na to, kar ponudijo sploh začetnikom ni tako zelo visoka. Znanje ti ostane, potem ga rabiš samo še čim večkrat udejanjit v realnem okolju.

Ne zanašaj se preveč na gostilniško debatiranje. Obstaja ogromno motoristov, ki so požrli vso pamet tega sveta in te oborožijo z milijonom napačnih informacij. Pazi se takšnih vsevedov.

Pri obvladovanju vozila je zelo pomembno tudi to, da vsaj v osnovi razumeš, kako vozilo in konec koncev tudi motoristova psihologija deluje.  Jaz sem dve zimi goltal literaturo od Twist of the wrist do Moto GP technique (samo zato, da zdaj moji tega ni treba, lenobi 😊), potem pa vsako leto en korak dlje napredoval. S pravilnim, profesionalnim učenjem bi napredoval hitreje. 

Ne si mislit, da je opravljen izpit za vozilo že kar obvladanje vozila. Da, podpisal si, da poznaš CPP in na izpitni vožnji pokazal nekaj osnovnega obvladovanja najmanjšega še primernega motocikla za svojo kategorijo. Itak boš takoj kupil čim večjo žival, ki jo dobiš za svoje prihranke. Torej to nič ne šteje.

Kaj pa lahko sam narediš za boljšo vožnjo?

Veliko lahko tudi sam potreniraš. Če si tak, kot jaz, ko se mi ne da pozimi matrat na motorju, potem si pomladi prav lepo zakrnel in zaležan. Pojdi na najbližji poligon ali kakšno prazno parkirišče, si postavi stožce ali kaj podobnega in malo povadi kakšen slalom ali osmico. Toliko, da spet pridobiš občutek za nagib in boš vsaj skozi rondoje normalno prišel. 

Trening na poligonu v Jaršah

Pa poskusi malo zaviranja v sili. Predvsem zaviranje je zaradi nekega čudnega vzroka strah in trepet veliko motoristov.

Zaviranje v sili, trening napredne vožnje motocikla na Vranskem z Vojkom Safran

Obdrži se v motoristični kondiciji. Saj imaš kje blizu kakšne pametne ovinke. Vzemi si čas zanje. Tudi če si polno zaseden, si utrgaj čas zanje. Ali pa se kdaj zapelji v službo z motorjem. Prava škoda je, ko slišim motoriste, kako malo kilometrov delajo na leto – zakaj potem sploh imajo motor? Že tako ali tako smo bolj izpostavljeni na motociklu in rabimo tudi zaradi tega nekoliko boljše obvladovanje vozila, kot če bi bili v avtu.

Preizkusi se v različnih tipih vožnje – po makadamu, supermoto, pista,… Vsaka zvrst ima določene tehnike, ki ti lahko kdaj pridejo prav.

Jesenske furce te natrenirajo v opazovanju tal in izogibanju raznovrstnim potencialnim nevarnostim.

Eksperimentiraj z različnimi motocikli. Motocikli so zelo specifična vozila, imaš polno različnih vrst, od kroserjev do dirkalcev za pisto. Z vsem se da dobro zabavati in se zraven še marsikaj pametnega naučiš.

Tako, zdaj pa hitro na motor.

Dober motorist parkira motor doma!

Parkiranje v hotelskih vežah

Včasih smo motoristi res malo preveč paranoični. Prav nič ni bolj pomembno, kot to, da se le ne bo kaj hudega zgodilo našim motorjem. Pa kaj, če je treba brskati za prenočiščem, ki ima varovano parkirišče, ali še bolje – garažo, ali najbolje – kar bunker s skalo pred vrati, po možnosti v bližini policijske postaje in vojašnice z oklepno divizijo.

Grrrrrrrr

Priznam, težava je (bila) kronična. Ob vseh besednih popotnicah, ki sem jih dobil doma, se mi je včasih zazdelo, da za mejo čaka truma z vsemi žavbami namazanih zlikovcev, ki ravno ta trenutek potrebujejo vse dele z mojega motorja. In s takšnimi popotnicami sem se s popolnoma svežim, novim motorjem lepega dne pognal do Ohridskega jezera. 

Madonca, je to bil lep dan. Pri nas je cel teden scalo, v garaži me je motor žalostno gledal – prisežem - še solze sem mu videl v žalostnih žarometih. Pa je prišel dan, ko se je zjutraj čudežno razjasnilo. Ob devetih. Točno se spomnim. Ne bodi len – določi cilj, ki je razumljivo daleč (cel teden stradanja naredi svoje!), spokaj v torbe par stvari, povezni čez motor, slovo od domačih, obisk črpalke in gas. Naravnost do Ohrida. Vmes me je seveda že tema ujela, od Tetova naprej sem se skoraj zastrupil z dimom FAP-ovih kamionov, ki jih vozi že četrta generacija, ampak trma ni popustila. Smo rekli Ohrid – bo Ohrid.

Kaj preveč se nisem sekiral za prenočišče. Nikoli nisem preveč planiral, kje bom spal, pa tudi vnaprej nisem rezerviral - v Ohridu pa se tako ali tako samo postaviš na vidno mesto in pridejo ponudniki prenočišč sami do tebe. Ampak tokrat se mi ni izšlo. Nobenega nikjer. Peljem 2x čez mesto gor in dol, da me ja vidijo, se ustavim in čakam. Nikjer nobenega, ki bi mi ponudil prenočišče. Aha, ura je skoraj polnoč. Ja, nič, pa gremo malo vohljat naokrog. Pridem do hotela, se zmenim za ceno, vse je spet lepše. Kaj pa garaža? Kakšna garaža? Ni garaže. Čakaj malo, tako pa ne gre. Kaj pa vsi zlikovci, ki mi sledijo že od slovenske meje? Pa se nekaj časa pregovarjamo, kaj narediti s strašno zagato, nakar se lastnik samo obrne, odpre vrata recepcije – evo, tukaj ga parkiraj. Verjetno se me je uboga para že tako prenajedel, da se je preprosto odločil, da gre raje spat, kot da se še ukvarja z mano in trumo zlikovcev. Vsi srečni, oni, da sem nehal težit, jaz, da je motor na varnem in – prisežem, da mi je motor pomežiknil. 

Okras v recepciji

Drugič se mi je to zgodilo veliko let kasneje v Bolgariji. S punco sva šla v Romunijo, pa sva naredila še manjši ovinek čez Makedonijo in Bolgarijo. Pa prideva v Sofijo, vsa vesela, da bova še kaj imela od dneva, sonček je prav lepo grel. Ja nič, greva malo do centra, pa bova že potem našla prenočišče.

Fino, oba sva bila prvič v Sofiji, občudujeva kolosalne spomenike, posvečene nepremagljivi Rdeči armadi, slika gor, slika dol. Še opazila nisva, da je kar naenkrat ves promet izginil, ceste so se popolnoma spraznile, na njih pa horda kolesarjev, ki skandirajo. Menda pa ja nimajo kakšne večerne kolesarke dirke po centru mesta. 

Kolesarji na glavni cesti

Nekje v ozadju sva slišala ljudstvo, ki vzklika nekakšne parole. Pa sva šla na kavo v verjetno edini barček, kjer je vsaj nekdo znal angleško in izveva strašno resnico. Polovico mesta so vsak dan zaprli zaradi demonstracij. Kakšno polovico mesta, a nimajo Kongresnega trga, ali kaj? Ja, imajo, ampak demonstracije so neprijavljene, proti aktualni oblasti, ljudje pa se vsak dan brez vnaprejšnjega opozorila zberejo na drugem mestu. Policija zapre pol mesta, ker ne vedo, kje se bodo zbrali. Kako dolgo pa že to traja? Cel mesec. Kdaj pa nehajo? Zjutraj. Madona, nimava toliko časa. In se odpraviva iskat prenočišče, vmes zapora tu, obvoz tam, Anglež, ves vesel, da nekdo govori njegov jezik naju je še hotel napojit, ni da ni. Ob enih zjutraj najdeva nekje hotel.

Ok, akcija, na smrt utrujena se zmeniva za ceno,  svet je spet lepši… Kaj pa garaža? Kakšna garaža? Ni garaže. Ne, ne, ne, tako pa ne gre. Pa se spet pregovarjamo, dogovarjamo – pa saj ste že prebrali kako gre. Receptor odpre vrata, odkaže mesto za motor, spet smo vsi srečni. In – prisežem, da mi je motor pomežiknil.

Slavnostni prihod

In tako naju je zjutraj pričakal zajtrk v družbi motorja. Ponovno. Dobro je, samo, da je motor na varnem….

Spanje za tri, Sofija

Napredna šola motociklizma na Vranskem - 2.del

Zakaj osnovni tečaj varne vožnje motocikla ni dovolj?

Kako sem preživela nadaljevalni tečaj varne vožnje v centru AMZS Vransko

 

Intro

Jutro, kot bi ga opral na sveže, nebo brez oblačka. Če me je na osnovnem tečaju varne vožnje zjutraj zeblo kot mačka in se mi je na furci do Vranskega skoraj zanohtalo, je tokrat zgodba čisto druga. Komaj čakam, da se zapodim s Suzi spet na poligon in vidim, kaj je Vojko Safran pripravil tokrat.

 

Poglavje 1 

Učilnica

Vojko nas nažene v učilnico in (brez heca) preveri, koliko smo od nazadnje pozabili. Je nekaj na tem, da kaže teorijo na vsake toliko preverit. Ni minilo še dva meseca od osnovnega tečaja, pa je že marsikaj spolzelo iz glave. Kakšna je zavorna pot, če voziš 100/80/50 km/h? Kdo ima prednost v določeni situaciji? Kam je treba gledati na začetku ovinka in kam, ko si že na sredini? In še polno malih velikih teorij, ki bi jih moral vsak poznati. Naredim si mini zabeležko v spomin, da bom poiskala povezavo na "izpitne pole" in šla še enkrat čez teorijo. To bi moral vsak vsaj pred sezono enkrat iti skozi, če kdo mene kaj vpraša. Ni ga carja na motociklu (ali v avtu), za katerega to ne velja.

Skratka, do it.

Vojko v elementu

 

Poglavje 2

Trail podolgem in počez, čez ovire in na tla .. dokler sapa da in mišice držijo

Ja. Tisto, kar sem komaj čakala. Pri osnovnem tečaju ti namreč povejo, da boš na naprednem dobil traila v roke za tri ure, in da bo to prva stvar dopoldne. Kaj lepšega?!?! In še na poligon te peljejo! Milina za vse tiste, ki nam je trail dogajal na polno na osnovnem tečaju. In naporna - vse mišice ti delajo 500 na uro, ne samo 100 in sama sreča, da sva bila oba z Gregorjem pojem kondicije. Sicer težko zdržiš fizični pritisk, poleg tega je tole idealna vaja ravnotežja, kontrole počasnega doziranja plina oz. obvladovanja sklopke. Vojko je nazadnje zaključil, da jaz verjetno sklopke ne spustim tudi, ko sem v grobu. Normalno - ta trail žival se ugasne, če spustiš sklopko kot vsak drug motocikel, edina razlika je, da je trail malo težje vžgati nazaj. Torej ... ne bo mi crknil, sem si mislila, pa če je to zadnja stvar, ki jo naredim. Tudi, ko sem vmes na poligonu usekala v graben, sem še vedno držala sklopko. Toliko o trmi.. :D 

Jaz ko sem bila že na dobri poti... 

In jaz, ko je šlo samo še navzdol ... ampak sklopke pa nisem spustila :D

Poglavje 3

Na poligon za mehkobo izvajanja ovinkov pri mali hitrosti

Po kratki pavzi nas Vojko preseneti z urico poligona. Tega se ne morem naveličati, mislim da bi lahko vozila poligon v vsakem vremenu in vsakem razpoloženju. To sezono sva tudi posvetila poligonu in četudi je le dva meseca po osnovnem tečaju, se očitno vidi napredek, mogoče pri njemu še bolj kot pri meni. Poligon na Vranskem je zamotan bolj kot klobka volne in res moraš osvojiti mehkobo ter zaupati motociklu, da te vodi po linijah, kot bi moral. Paziti je treba na pogled, na hitrost, na sklopko in seveda na ritem. Eni bolj, eni manj strokovno, v trojkah zvozimo poligon po najboljših močeh. Vojko pa dirigira bolje kot če bi bil na odru filharmonije.

Tule je filmček poligona, za vse radovedneže: https://youtu.be/8Wdp1O2K6wI

Pa še en: https://youtu.be/mTCktiVvnTM

Priprava trojk na start.

Grega v elementu. V poligonu je čisti zmagovalec. No.. saj ga tudi nenehno trenira.

Vojko nas po vsaki preizkušnji pelje na dinamično vožnjo. Vmes nenehno preverja, kako gledamo, katerega pasu se držimo in nenehno popravlja tega ali onega pri vožnji. Menja pozicije v koloni in spremlja, kaj se z nami dogaja. Res kot v pravi šoli in če si dovoliš, odneseš mnogo.

 

Poglavje 4

Zasilno ustavljanje je steber znanja vsakega motorista

Po poligonu je na vrsti vaja hitrega ustavljanja. Vojko najprej pokaže, koliko prostora potrebuje motocikel za ustavljanje pri 50 km/h, potem pa ponovi vajo pri 80 km/h ter 90 km/h. Predhodno nas vpraša, koliko metrov se bo ustavljal, ko bo prišel s to in ono hitrostjo. Seveda se vsi zmotimo, koliko je potrebno prostora pri zasilnem zaviranju in kalkuliramo s premalo metri. Spet je štorija druga, če imaš ABS in če ga nimaš. Moj Suzuki ga nima in jaz potrebujem malo več prostora. Izjemno pomembna vaja za vsakega motorista. 

Filmček, kako to kul napravi Vojko: https://youtu.be/3CDsr8wst2c

Vojko se ustavi točno na zastavljeni liniji. 

Fantje navdušeno čakajo na svoj poizkus zasilnega ustavljanja.

Moram posebej poudariti, da smo si vzeli kar nekaj metrov več, kot je bilo začrtano? :D

 

Poglavje 5

Kaj pa ustavljanje na vodi? Zasilno?

 

Okej, ustavili smo se na suhem in vročem asfaltu. Kaj pa, če ga preplavi voda? Je čisto realna situacija, se strinjaš? Na Vranskem imajo ob strani vozišča posebne šobe, iz katerih na znak Vojka začne curljati voda. Kmalu nastane celo jezero in sedaj je naš cilj, da vajo iz prejšnjega poglavja ponovimo v mokrih pogojih. :) Šala mala? Sploh ne. Priznam, da so se tudi meni malo zatresle hlače. Sploh, ker mi je Vojko nenehno ponavljal, da tisti, ki nimamo ABS (beri: samo jaz), ne smemo tako smelo uporabljati zavor kot tisti z. 

 Vozišče, ko so na AMZS centru odprli vodne šobe. Sedaj pa pelji in se ustavi zasilno tudi na tem. :)

Ker pameten voznik preizkusi vse, kar mu Vransko ponuja in ker so tu kontrolirani pogoji, smo se pridno vsi zrundali na zasilnem zaviranju na mokri površini. Priznam, da ti adrenalin kar polzi po vseh možnih porah v telesu. Tule je filmček na to temo, da si boš lažje predstavljal/a tole sceno: 

Grega v elementu: https://youtu.be/jEnZq04scOY

Poglavje 5

Vožnja na hidravlični plošči, ki ti motocikel tudi konkretno premakne

Za mene biserček popoldneva. Simulacija vožnje, kjer na vozišču recimo naletiš na zalivko ali karkoli, kar ti malo "zaštopa" gumo in te malo premakne. Ali pa malo makadama. Hidravlična plošča, ki jo imajo na Vranskem, je super stvarca. Štos je pa v tem, da se ne smeš zmesti in da moraš voziti naprej, kot da ni bilo nič. Torej, ne spustiš sklopke, plina, ničesar. Res, kot da ni bilo ničesar. In pri tem konstantno držiš hitrost. Vsak je dobil več kot dovolj časa, da se preganja po plošči v eno in drugo smer in poizkusi simulirane zdrse. Vsi smo opravili z odliko - in bili navdušeni. Tega ne preizkusiš nikjer in to je bila edinstvena priložnost zelo realne situacije na cesti.

Fantje čakajo na svoj krog in ocenjujejo vožnjo tistega, ki je na krožni vožnji v tem trenutku. 

Filmček pa tule (preveri moj moto kanal in si poglej vse): https://youtu.be/DFlmJINChAI

 

Poglavje 6

Izogib oviri

Zdi se mi, da je poleg zasilnega ustavljanja tole tudi eno pomembnejših poglavij v motociklizmu. Ponovimo zgodbo zasilnega ustavljanja, samo da zraven postavimo še ovire in se preizkusimo v različnih hitrostih. Spet je Suzuki s pomanjkanjem ABS-a malce na slabšem, ampak v kontroliranem okolju zadeva funkcionira. Na cesti žal nimaš vedno takih idealnih pogojev. 

Da je bila zadeva še bolj zanimiva, smo to najprej poizkusili na suhem, potem pa še po vodi. Če povem, da se je vsakemu malce zatreslo ob vodi, ne bom čisto nič pretiravala. Smo pa vsi uspešno prestali trening - brez padcev in poškodb. 

Priprava in teoretična razlaga, kako moramo speljati izogib oviri. Najprej brez vode, potem z vodo. 

Pridno čakamo v vrsti, da se bomo zrundali na izogibu ovire.

 

Poglavje 7

Grande Finale

Vojko vzame vsakega izmed nas v par in nam naroči, da naj se vozimo za njim na določeni razdalji, ga poizkusimo slediti ne glede na vse - torej karkoli on naredi, ostanemo na isti razdalji. Zeloooo težka naloga in če prav ocenim, med vsemi to uspe samo Gregorju. Tvoj orientir je samo njegova zadnja lučka in sposobnost predvidevanja (beri kilometri na cesti, ki si jih že naredil oz. izkušnje). Za nameček se vmes še močno ulije ploha, zato je naloga še toliko težja.

Midve z Melito po prestani preizkušnji ob njenem motociklu. Moj je v ozadju. Obe čisto ponosni in gizdavi :)

 

Defile - wrap up.

Tako osnovna kot napredna šola motociklizma na Vranskem je nekaj, za kar si mora vsak vzeti čas (in nabrati denar). V enem dnevu si v kontroliranem okolju in s super vodstvom Vojka Safrana nabereš zelo potrebne izkušnje, preizkusiš stvari, ki jih sicer (verjemi mi), nikoli ne bi. Tudi nimaš vedno prilike, da bi spremljal stvari, ki jih počneš na motorju in če ti nekdo pokaže, kako bi se moral gibati, kam gledati, ipd.. ter te sproti popravlja, je to šola, ki je več kot vredna obiska. Šola, ki bi se je moral udeležiti vsak, ne glede na to, ali vozi motor, ali pa je sovoznik. 

Preveri filmčke na mojem YT kanalu: https://www.youtube.com/watch?v=PklC1ETQHDU&t=6s