Vikend na motociklu in skok v BIH - idealen način, da nekoga zakuriš za motociklizem.

 

Balkan je najin – še v času, po katerem se nama močno kolca.

V tem času se mi zbuja strašna nostalgija po furcah in časih, ko si se res lahko usedel na motor in odpeljal, kamor ti je drago, ne glede na vse. Če si se danes spomnil, si bil naslednjega dne lahko na Ohridu in se mastil z eno njihovih postrvi. Če se ti je zljubilo, si lahko skočil do enega izmed neskončno lepih prelazov v Romuniji, ali pa za vikend raziskoval Dolomite. Ali pa delal celotni krog po Sloveniji, ne da bi študiral, kje so meje. Raziskoval Istro in se podil po Jadranki gor in dol. Ne vem, če sem kdaj že pisala, kako je izgledal moj prvi vikend na motorju. Čisto prvi, ko ni bilo še ne duha ne sluha o tem, da naj bi jaz kadarkoli vozila motor.

 

“Imam idejo, posluš’. Greva za vikend na Balkan, oz. v Bosno. Ti pokažem, kaj je motor in kako se zares potuje.”

Tega entuziastičnega nagovora se spomnim, kot da je bilo včeraj. Sva bila še zelo na sveže. Od mojega lastnega izpita za motor, oddaljena celo nekaj let. Jaz pa takrat polna skepticizma tako do motociklizma kot do motoristov nasploh. Če bi me kdo vprašal, s kom sem kompatibilna na dolgi rok, zagotovo ne bi rekla motorista, saj sem rada rekla, da so vsi motoristi samomorilci. Kaj šele, da bi se sama vozila. Temu se drugače še danes hahljamo in se štosiramo na ta račun v najinem krogu, ko pride ta tematika na plano. Res je, hitro se zagovoriš in preden se zaveš, že sam počneš tisto, kar si nekdaj obsojal.

Tudi takrat sem samo privzdignila eno obrv. Kakšen Balkan? Bosna? Sploh ve ta model, da to ni za naslednjim voglom? Zagotovo je šprical geografijo, ko so jemali razdalje.   

“Ja, a nisi rekla, da ti je bilo v redu, ko sva bila zadnjič na Jezerskem?” se je malce zamislil in zaskrbljeno priprl oči.

No, to je imel prav. Soteska Jezerskega, sploh pa ovinki čisto zgoraj, so leteli mimo mene kot da sem na avionu. Celo stegovala sem svoje roke po poljskih rožah v ovinku, čemur se ni mogel načuditi in dovolj nasmejati. Všeč mi je bilo, itak, in z veseljem bi še kako dozo istega adrenalina. Čisto novo obzorje mi je odprl in povozil skepso v prvo.

“Seveda mi je bilo,” sem zamomljala, “ampak Jezersko je precej blizu, ne? Kako daleč pa lahko prideš v enem vikendu?”

Ha! Ne bi mu mogla bolj ustreči, kot če mu postavim malo izziva, čeprav tega takrat nisem vedela.

Vikend na Balkanu je lahko celo razkošje, sploh če udaneš tak super vroč junijski vikend, kot sva ga midva. Torej, on in jaz in Fejza.

Kaj se torej da videti v treh dneh? Uf, mnogo, mnogo! Sploh nekomu, ki še ni zares pomolil nosu po Balkanu.

Prvi dan, jadranska magistrala oz. vsaj košček nje. Seveda, nekomu, ki še ni bil z motorjem na Jadranki, je to skoraj obvezen prevoz na zemljevidu poti. Sem rekla, da mi je bilo Jezersko všeč? No, to je bilo svetlobna leta naprej! To cesto sem seveda že prej prevozila nekje do Karlobaga, z namenom obiska otokov, ampak z avtom oz. avtobusom, kar ni čisto nič zabavno.

Tole cesto prevoziti z motorjem, uf, to je bilo pa noro! Spomni se, kako je bilo, ko si prvič letel/a čez Jadranko. Takrat še ni bilo take gneče, kot jo radi srečamo danes, in si res lahko dobesedno letel! Razgledi so taki, da se jih jaz še danes ne morem in ne morem naveličati. Postanek kjerkoli ti sam od sebe prižene željo, da bi se zabivakiral za kak dan ali dva in užival na plaži.  Ampak, kot rečeno, če imaš samo vikend na voljo, moraš imeti malo mevelj v riti in bolj priden tempo.

Torej po magistrali vse do Dubrovnika, potem pa skok v Trebinje, kjer prespiva prvič. Trebinje so najbolj sončno mesto v celi Bosni, lokalci pravijo, da imajo 310 dni sonca v letu. Luštno mesto, vredno ogleda, v neposredni bližini tako črnogorske kot hrvaške meje, poleg sijajne lega ima pa tudi kar nekaj hribčkov v okolici in slikovitih točk.  

Drugi dan, preko Trebinj do Mostarja, da vidim znameniti most in mestno jedro. Imela sva srečo, posamezniki so tisto dopoldne iz mostu skakali v vodo, kar ni ravno vsak dan, če ni sezona. Atraktivni skoki so blizu privabili poleg naju še ogromno turistov in zijal.

Peklenska vročina, takrat sem bila še cela v ledru. Ne znam povedati, kako sitno je to lepljenje obleke na prepoteno telo na 45 stopinjah, pa čisto nič ne moreš proti temu. Navdušila me je tržnica, ki se veje po potki do mostu in utrip mestnega jedra. Tiste ozke uličice, mali kafiči, prijazni lastniki štantkov, kjer se predvsem punce rade zataknemo.  

Smer Avtovac, Tjentište oz. Sutjeska – Dolina Herojev. Zgodovinsko pomembna točka na tvojem zemljevidu, kjer ti postane zgodba o Sutjeski jasna iz čisto druge perspektive, ko se oziraš po vršacih vsepovsod naokoli  (mimogrede, preberi si o bitki tule - https://zgodovinanadlani.si/bitka-na-sutjeski/, da ti bo poleg svojega obiska tih krajev jasno tudi ozadje iz druge svetovne vojne.  

Prekrasen spomenik, vreden ogleda. In čisto nič všečne propadle stavbe oz. hoteli v neposredni bližini, čeprav je celotni nacionalni park Sutjeska nekdaj bil močno oblegan in obiskan. Vse to je v razsulu od leta 1992, ko se je na tem področju razvihrala zadnja vojna med narodnostmi Bosne in Hercegovine in so posledično bolj kot ne vse uničili in izropali. Ostaja pa spomenik in prekrasna okolica, ki jo moraš enkrat okusiti.   

Po zgodovinskih minutah in pohodu okoli spomenika, naprej mimo Foče do Goražda, smer Višegrad. Most na Drini stoji tam, ki si ga moraš ogledati, predvsem zaradi slikovite soteske reke Drine, ki se vije ob poti, po kateri se voziš. Nešteto čolničkov z ribiči in rekreativci po Drini, ob reki pa tudi polno restavracij, mest, kjer lahko za nekaj ur pozabiš na svet in se predaš lenarjenju. Na vsake toliko kramar ob cesti, ki prodaja CD-je in kasete s popularno glasbo iz osemdesetih.

Petdeset metrov naprej pa njegov bratranec, ki prodaja domače sire, med in sušeno sadje. Na prašnem postajališču štant z neskončno vrsto oblačil za celo družino, za njim se pa pase čreda ovac. Bosna pač. Če jo sprejmeš, jo vzljubiš za zmeraj in se vedno rad vračaš. Priznam, da sem prve vtise srkala z veliko žlico in se nisem mogla načuditi.

Iz Višegrada se obrneva proti Sarajevu, kjer sva drugič prespala. Prvič v Sarajevu? Hja, sprehod po Baščaršiji in obvezni čevapi pri Željotu, zraven pa kislo mleko. Danes ga servirajo že iz Lidla (j***g*, evropski vpliv dela svoje in Lidl je sedaj tudi v BIH že za vsakim voglom), no takrat je bilo kislo mleko še od kmeta iz Sarajeva, kot nama je takrat povedal kelnar, in tudi mnogo bolj okusno.

Sarajevo ima mnogo lepih kotičkov, vendar za prvi okus in obisk je mestno jedro čisto dovolj impozantno. Sploh, če imaš na voljo samo večer v mestu.

Zadnji dan.. smer Slovenija, preko Zenice, Viteza, Travnika še na obisk gradu Jajce. Slapovi Plivskega jezera, prekrasen park zraven njih in najin naslednji zgodovinski moment - zavoljo drugega zasedanja Avnoja, čemur je posvečeno ničkoliko stvari v mestu in ki se je odvijalo prav v Jajcu.

Potem pa mimo Bihaća nazaj na hrvaško stran, skozi Plitvička jezera in Karlovac v Slovenijo. Ta del sva naredila ekspresno, ker ni mačji kašelj v enem dnevu priti od Sarajeva do doma. Pa ne toliko zaradi kilometrov, ampak imaš na poti precej regionalnih poti, kjer se promet zabaše in zlahka porabiš bistveno več časa, kot si ga planiral.

Fotk nisem naredila skoraj nič, takrat še nisem nič fotkala med vožnjo. Sem pa srkala nove izkušnje, kraje in občutke kot vedno bolj žejna goba. To je tisti del, ki se ga še danes živo spomnim in zaradi katerega sem vzljubila motociklizem.

“No vidiš, sva celo Bosno naredila v enem vikendu,” se je kasneje smejal. Res je, kljub temu, da sva jo v letih kasneje prekrižarila po dolgem in počez, je to “best of”, če imaš samo vikend na voljo in želiš nekomu res pokazati, kako lepi kraji so tam.

 

Mi je čisto jasno, da ni za vsakega tak tempo. Tole pot komot narediš tudi v enem tednu, pa si še kaj mimogrede pogledaš ali se kje malo bolj zasediš na kavi, kosilu ali občuduješ razgled, si kaj več časa vzameš za spoznavanje domačinov.

Se pa tudi takole da, tudi moja rit je zdržala in on je naredil, da sem se čisto zatreskala v motociklizem. Ja, ni enostavno sedeti ure in ure na motorju, vroče ti je, čez dve uri te zebe kot mačka, potuješ le z nekaj kilami prtljage in še mnogo stvari bi lahko naštela… v zameno pa dobiš svobodo, nore zgodbe, tisoče in tisoče vtisov, barv in okusov.

Ja, to pogrešam te dni najbolj od vsega. In komaj čakam, da spet kreneva na novo avanturo, na nove poti in nova doživetja v neznanih deželah. Ta feeling sem pridobila točno takrat, tisti vikend v Bosni in daje mevlje v mojo rit od sekunde, ko se parkirava doma.

 

 

 

 

[Varno na moto furah in avanturah] Kaj lahko naredim za svojo varnost - 5. del

5. del - Trening, trening, trening

Torej, zdaj si lepo opremljen s članki v časopisju, kjer seveda pišejo samo še o nesrečah motoristov, na facebooku samo še grozljive zgodbe bereš, kako je nevarno voziti motor, razne jokice objavljajo video posnetke dogodivščin na cesti in počasi že obupuješ nad motociklizmom.

Prav, raje nehaj. Motociklizem ni za takšne. Motociklizem je za tiste, ki rinejo naprej, ki radi premagujejo težave, ki vedo, kaj imajo od tega. Če omahuješ, ker si prestrašen, nisi pripravljen nič narediti zase, za svoje znanje in boš slej kot prej uresničil svoje najgloblje strahove.

Trening, trening in še enkrat trening. Vsaka furca je trening!

Vsi ostali pa se morajo vožnje motocikla nekje naučiti. Ko sem se začel privajati na motocikel, so bile na cesti popolnoma drugačne razmere, kot so sedaj. Mobiteli so bili redki, gostota prometa je bila veliko manjša, ni bilo toliko dnevnih migracij, ipd. Seveda, ceste so bile slabše, ampak se je dalo čisto lepo prebroditi prva leta, ne da bi se kaj strašnega dogajalo. No, se je, ampak tudi nismo bili tako zelo občutljivi kot novejše generacije.

Dejstvo je, da nam mediji in razne agencije za varnost v prometu servirajo nekoliko izkrivljeno sliko, kaj to varnost je. V večini primerov bo v zvezi z varnostjo govor samo o alkoholu in hitrosti, kaj več pa tile že ne znajo več povedati. 

Aja, agencija za varnost zna še kakšen nov znak postaviti, saj – kot je njen direktor slikovito  (bi raje uporabil kakšno sočnejšo besedo, ki bi veliko bolj primerno opisala »slikovitost« intervjuja) opisal v intervjuju za RTV SLO – če bi zmanjšali hitrost za 2 km/h, bi bilo x nesreč manj. BINGO, če bi pa vsi ostali doma, pa ne bi bilo prometnih nesreč. OK, zdaj me je malo zaneslo, dajmo se vrnit nazaj na temo. 

Če si prebral moje prejšnje zapise, se ti počasi že svita, kaj mislim, da je povečuje varnost v prometu – obvladovanje okolice in pravilna, odločna reakcija na dogodke v okolici. Je pač tako, da moraš reševati napake drugih, že zaradi svoje varnosti.

Napotki Braneta Legana na 3. delu tečaja napredne vožnje motocikla - Varno na cesti.

Da pa lahko pravilno reagiraš, pa moraš obvladati vozilo, torej motocikel. To je predpogoj za kolikor toliko varno upravljanje motorja v kritičnih situacijah. Pa kilometrina tukaj ne pomaga kaj preveč. Poznam veliko motoristov, ki so prevozili desetine, če ne celo stotine tisoče kilometrov, pa se niso nikoli naučili dobro voziti. Preprosto so se naučili voziti napačno, in to ponavljali toliko časa, da jim je sedaj to v podzavesti. Saj so do sedaj preživeli, bo že nekaj dobrega v tem, kajne? Kakor za koga. Za tiste, ki vozijo za takšnim motoristom in mu rešujejo napake, vsekakor ne.

Zato si ne dopustit, da se naučiš napačno vozit. Poišči profesionalno pomoč. Raznih tečajev vožnje ne podpiram zaradi tega, ker so mi všeč, tudi me, sploh zadnje čase, ne naučijo več kaj novega. Podpiram jih, ker te opazuje profesionalec, ki ga je naučil profesionalec in predaja svoje profesionalno znanje v varnem okolju, kjer lahko ponavljaš vajo, kolikor ti srce poželi. Zapomni si – »Repetitio est mater studiorum« (Ponavljanje je mati učenja). Večkrat, kot boš ponovil manever, bolj ga boš obvladal. Ceste niso najboljše mesto za nenehno ponavljanje enega in istega manevra. Sploh za zaviranje. Saj te bo še kdo od zadaj nasadil.

Tečaj "Varno na cesti" - neposredni napotki sredi rid na Mariji Reki

In potem vsake toliko slišim koga, kako so ti tečaji dragi. Hja, koliko pa stane, če se kam zabiješ? Pravzaprav, dajmo takole – koliko stane komplet gum? Koliko stane Akrapovič? Ali podobne stvari. Relativna cena tečaja, glede na to, kar ponudijo sploh začetnikom ni tako zelo visoka. Znanje ti ostane, potem ga rabiš samo še čim večkrat udejanjit v realnem okolju.

Ne zanašaj se preveč na gostilniško debatiranje. Obstaja ogromno motoristov, ki so požrli vso pamet tega sveta in te oborožijo z milijonom napačnih informacij. Pazi se takšnih vsevedov.

Pri obvladovanju vozila je zelo pomembno tudi to, da vsaj v osnovi razumeš, kako vozilo in konec koncev tudi motoristova psihologija deluje.  Jaz sem dve zimi goltal literaturo od Twist of the wrist do Moto GP technique (samo zato, da zdaj moji tega ni treba, lenobi 😊), potem pa vsako leto en korak dlje napredoval. S pravilnim, profesionalnim učenjem bi napredoval hitreje. 

Ne si mislit, da je opravljen izpit za vozilo že kar obvladanje vozila. Da, podpisal si, da poznaš CPP in na izpitni vožnji pokazal nekaj osnovnega obvladovanja najmanjšega še primernega motocikla za svojo kategorijo. Itak boš takoj kupil čim večjo žival, ki jo dobiš za svoje prihranke. Torej to nič ne šteje.

Kaj pa lahko sam narediš za boljšo vožnjo?

Veliko lahko tudi sam potreniraš. Če si tak, kot jaz, ko se mi ne da pozimi matrat na motorju, potem si pomladi prav lepo zakrnel in zaležan. Pojdi na najbližji poligon ali kakšno prazno parkirišče, si postavi stožce ali kaj podobnega in malo povadi kakšen slalom ali osmico. Toliko, da spet pridobiš občutek za nagib in boš vsaj skozi rondoje normalno prišel. 

Trening na poligonu v Jaršah

Pa poskusi malo zaviranja v sili. Predvsem zaviranje je zaradi nekega čudnega vzroka strah in trepet veliko motoristov.

Zaviranje v sili, trening napredne vožnje motocikla na Vranskem z Vojkom Safran

Obdrži se v motoristični kondiciji. Saj imaš kje blizu kakšne pametne ovinke. Vzemi si čas zanje. Tudi če si polno zaseden, si utrgaj čas zanje. Ali pa se kdaj zapelji v službo z motorjem. Prava škoda je, ko slišim motoriste, kako malo kilometrov delajo na leto – zakaj potem sploh imajo motor? Že tako ali tako smo bolj izpostavljeni na motociklu in rabimo tudi zaradi tega nekoliko boljše obvladovanje vozila, kot če bi bili v avtu.

Preizkusi se v različnih tipih vožnje – po makadamu, supermoto, pista,… Vsaka zvrst ima določene tehnike, ki ti lahko kdaj pridejo prav.

Jesenske furce te natrenirajo v opazovanju tal in izogibanju raznovrstnim potencialnim nevarnostim.

Eksperimentiraj z različnimi motocikli. Motocikli so zelo specifična vozila, imaš polno različnih vrst, od kroserjev do dirkalcev za pisto. Z vsem se da dobro zabavati in se zraven še marsikaj pametnega naučiš.

Tako, zdaj pa hitro na motor.

Dober motorist parkira motor doma!

[Varno na moto furah in avanturah] Kaj lahko storim za svojo varnost - 3. del

- 3. del -

Prehitevanje

 

V prejšnjih dveh postih sem se dotaknil mentalnih priprav. Zdaj pa gremo na nekoliko bolj konkretne zadeve. Slej kot prej mora motorist, tako kot vsak voznik, osvojiti prehitevanje. Če ne kaj drugega, je treba prehiteti kolesarje. Tokrat ne bom navajal pravil, ampak samo nekaj smernic za različne situacije. Pravila so namreč določena drugje, z zakonskimi predpisi. Tudi ni moj namen moriti zaradi prehitevanja čez polno črto ali kaj podobnega.

Za začetek dajmo ponovit nekaj pravil varnega prehitevanja, ki jih radi pozabimo:

1. Vedno preveri, če ne že kdo drug prehiteva. To vključuje tudi mrtvi kot!
2. Ali si preveril, če vozilo pred tabo ne zavija levo?
3. Imaš dovolj prostora za prehitevanje?
4. Imaš dovolj prostora za vključevanje, če prehitevaš kolono?
5. Veš kje so izvozi na levi strani? Ne računati na to, da bodo tisti pred tabo nakazali smer.
6. Ali se kdo v daljavi vključuje v promet (velja tako za desno kot za levo stran ceste)? Računaj, da se boš moral kmalu ubadati tudi s tem voznikom.
7. Ali namerava vozilo, ki ga prehitevaš, pospeševati? To lahko ugotoviš iz opazovanja obnašanja tistega pred tabo. Recimo, kakšni motoristi se vlečejo skozi ovinek kot jara čreva, na ravnini pa pospešijo, kolikor lahko. Podobno je z avtomobilisti. To je še posebej ključno pri prehitevanju motociklov, kjer so pospeški tam-tam in se ti lahko kmalu zgodi, da se boš vozil vzporedno. Ne računaj na to, da bo spoštoval 4. odstavek 51. člena  ZPrCP-UPB2, ki govori o tem, da prehitevano vozilo ne sme pospeševati!
8. Si preveril razmere na cesti pred tabo? Se začne kakšen otok ali pa je pesek na cesti? Je asfalt dober?

Preden začneš prehitevati, se poizkusi ne lepit na zadek tistih pred tabo. Prvo kot prvo, če si prilepljen nekomu na zadek, ne vidiš več dobro razmer pred tabo. Tudi tisti pred tabo te ali spregleda, ali pa ga delaš živčnega. 

Bolj redko sem doživel, da se je kdo umaknil, če se mu je nekdo prilepil na zadek, tako, da s tem ne dosežeš ničesar. To še posebej velja pri večjih vozilih, ki ti že v osnovi zastirajo pogled, ker ne vidiš čeznje.

Situacija 1.
Pred tabo je več počasnejših vozil
Oceni varnostno razdaljo med vozili. Ali imaš prostor da se vključiš nazaj, če ti kdo pripelje nasproti, ali pa boš moral prehiteti celotno kolono? So vsi prilepljeni drug drugemu na zadek? Ali kdo med njimi kaže znake nervoze? Takšen zagotovo ne bo pogledal nazaj, ko bo začel prehitevati, ampak bo samo planil ven. Bodi še posebej pozoren na takšnega. 

Zelo pomembno: Ali prvi v koloni kaže znake, da želi zaviti iz ceste? Običajno ti znaki vključujejo počasnejšo vožnjo, pretirano ogledovanje okolice (ker išče določeno hišno številko, ali karkoli že). Ne prehitevaj ga, če nisi prepričan, da te vidi. Ta voznik ima pozornost usmerjeno k iskanju njegove destinacije. Zelo malo časa bo posvetil temu, da opazuje promet za sabo in te bo mimogrede spregledal.

Situacija 2.
Pred tabo je več vozil, ki vozijo za počasnim vozilom
Veljajo ista vprašanja kot v situaciji 1. s tem, da poizkusi še posebej dobro oceniti, kakšni so vozniki pred tabo. So živčni? Vidiš znamenja, da bi prehiteli, pa se še niso odločili za akcijo in begajo sem ter tja? Velikokrat namreč vozniki za počasnim vozilom pričakujejo, da bodo prehitevali eden za drugim in pozabijo pogledati, če že kdo prehiteva. Še manjši odstotek pa jih preveri mrtvi kot.

Situacija 3.
Pred tabo je avtomobil za kolesarjem.
V tem primeru običajno kar počakam, da avtomobil prvi prehiti kolesarja. Je še najbolje, saj te ta avtomobilist skoraj zagotovo ne vidi.

Situacija 4.
Pred tabo je skupina motociklov.
Osebno mi je to še najbolj neugodno prehitevat. Vsi so čisto preblizu drug drugega, velikokrat se še malo dokazujejo drug drugemu, pospeški so tam-tam… Tukaj pravzaprav nimam dobrega nasveta, včasih se odločim malo preučiti skupino, kje so njihove šibke točke (se jim kolona na določenih delih ceste toliko razbije, da se lahko vmes vrivam, ko prehitevam), drugič poskušam počakati na priliko, da jih vse naenkrat prehitim, če pa imajo dovolj dober tempo in ne smrdijo preveč po zažganem olju, pa se lepo oddaljim od njih pa jih zasledujem.

Situacija 5.
Pred tabo je vapo (vaški posebnež), ki se je odločil odpeljati moto gp proti formula 1
Ne nasedaj, ni vredno. Če nisi prepričan, da lahko odpelješ cesto hitreje, je bolje vzet malo pavze. Tudi če ga prehitiš, se ti lahko prilepi na rit. Po možnosti še bolje pozna cesto, kot ti. Naj lepo sam naredi napako ali pa ga pusti, da se mu adrenalin malo poleže.

Situacija 6.
Vapo pred tabo seka ovinke, ti pa si prepričan, da lahko odpelješ cesto hitreje.
Potrobi mu, mu daj nedvoumno znamenja, da ga želiš prehiteti in poskušaj varno priti mimo njega.

Tako, nekaj primerov sem spisal. Na cesti, v realnosti je še mnogo drugih situacij, ki jih je nemogoče vse zajeti. Potrebno je pač dosti fleksibilnosti, da se prilagodiš vsaki situaciji posebej. 

Nagradno vprašanje: Kako se bodo zmenili, kdo gre kje in v kakem zaporedju?

Osebno si raje vzamem čas, da preučim situacijo pred mano, kot pa da se potem nekaj matram. Sem pač len 😊. V vsakem primeru pa prehitevaj odločno  (mogoče je izjema kolona – predvidi, da lahko kdo zavije levo). Večkrat vidim kakšnega motorista, ki se muči mimo avta, ki vozi 85km/h, s 85,69km/h.

Dober motorist parkira motor doma!

Pet stvari + 1 za povrh, ki jih nujno moraš upoštevati jeseni na svojih moto poteh

Jesenske furce niso za vsakega. Takrat se namreč vozne lastnosti motocikla, pa tudi samega cestišča, močno spremenijo, če jih primerjamo s tistimi poleti. Zato je pametno upoštevati nekaj vodil, da bodo naše moto poti tudi jeseni v užitek, ne v muko. 

1. Na cesti je svinjarija. Pa naj bo to od traktorjev, kamionov, avtov, ki iz gozda vlačijo karkoli, ali pa gozdnih škratov. Nima veze. Tračnice zemlje so klasika, pridruži se jim še kak zmlet list ravnokar pobrane koruze, košček lesa/odpadlega debla, povožen in zmečkan kravjek ali pa my favourite, japka, slive ali drugo jesensko sadje, ki ga lastnik še ni pobral s cestišča. Prištej malo jesenske jutranje ali pozno popoldanske vlage in že imaš podlago, da bi ti jo še evropski prvak v drsanju močno zavidal.

2. Cesta se zlepa ne posuši
Je včeraj deževalo? Super, danes cesta zagotovo še ni suha. Kot knof od gat odpadejo vsi manevri, ki si jih lahko privoščiš, ko žge vročina in se guma lepi na asfalt. Jebi ga, saj bo spet nova sezona. 
Jeseni so temperature nižje in se vse skupaj na cesti suši veliko dlje kot poleti, ko je včasih že po eni uri lahko spet optimalen asfalt. Jeseni pa .. jok brate, odpade. Po dežju moraš extra pazit na svojo rit! Bolje to, kot pristati na berglah, ker se ti je malo kolenčkalo.

3. Listje = drsalnica
Uf, pa kakšna. Suho listje, ajde. Ni taka panika. Z malo sreče zvoziš brez problema, sploh če ga ni čisto polna cesta. Mokro listje, nalepljeno na vozno površino, je pa problem. Ravno zato sem ga dala pod posebno kategorijo. Ne rabiš namreč biti pod ne vem kakšnim kotom, ko naletiš na nekaj mokrega listja, da ti zdrsne bolje kot na drsalkah na zamrznjenem jezeru in že si v ograji ali celo pod njo. Oprezno torej!

Odpadlo listje se ob jesenski vlagi spremeni v drsalnico.

4. Gume nimajo takega oprijema
Ta je logična. Ne zagrejejo se, razen če jih ne prisloniš na radiator, preden greš na furo. Pa tudi podlaga je hladna, velikokrat vlažna. Sprijazni se, da bolj kot smo v jeseni, manj lahko motoviliš z motociklom, kar se tiče nagibanja in drugih akrobatik.

5. Optimalno okno vožnje je med 11-15. uro
Ob sedmih zjutraj te bo pozdravila megla. Ob šestih se bo začela spuščati. Vmes je nekaj fore, da se vse skupaj posuši (če je idealno vreme in šajba seveda, sicer se tudi to ne). Na lep dan je idealen čas za furco nekje med kosilom in popoldanskim počitkom. Izven tega raje bolj po pameti in na 80% gasa glede na to, kako greš ponavadi. Jasno, če si ob morju, je scena malo drugačna. Govorim za večino Slovenije, ki pač ni ob morju in ima temu primerno klimo.

6. Pričakuj kmetijsko mehanizacijo za vsakim vogalom
Polno jih je tako spomladi kot sedaj jeseni. Iz gozda vlačijo les, spravljajo pridelke, urejajo svoja zemljišča za zimovanje. Če imaš pred seboj nepregleden ovinek, računaj s kakim traktorjem, ko ga prevoziš. In takrat ni najboljša ideja biti v ne vem kakšnem nagibu ali z visoko hitrostjo. Da se ne spremeniš v palačinko na njegovi riti. Ali da ne povoziš kmeta/voznika, ki ravno stoji ob mašini in čaka na lepo vreme. Enkrat sem šla na Pavliča pretekli teden (četrtek), srečala sem sedem do osem traktorjev/kmetijskih mašin/tovornjakov. In nekaj pešcev, ki so tičali sredi ceste in zijali. #sampovem

Zadnjič na Pavličevem sedlu. Še dobro, da sva stala na pavzi.

No, pa še kaj bi se našlo, ampak mislim da sem zajela bolj pomembne točke. Vsekakor naj te jesen ne odvrne od furc, ker se še vedno da, le malo z glavo je potrebno na zabavo. Naj ti bodo torej jesenske furce v užitek, predvsem ob opazovanju, kako lepo se prelevi narava in pokaže vse svoje barve. ;)

Na poligonu torej znamo in smo se naučili. Kaj pa na pravi cesti? Trening "Varno na cesti" na Vranskem z Branetom Leganom

"Poligon je poligon. Cesta je nekaj čisto drugega. Poglejmo, kako močni smo v osnovah." začne uvodni, teoretični del izkušeni inštruktor Brane Legan.

Na sto kilometrov lahko vidiš, da mu izkušenj ne manjka. Iz glave mu kar letijo raznovrstne situacije na cesti in realne reakcije voznikov, ne glede na to, ali so na motociklu, v avtu ali pa na kolesu. Ravno tako v hipu preračunava zavorno pot in prostor, ki si ga moraš rezervirati pri 50, 70, 90 ali več km/h.

"Kje moraš biti v tem trenutku? Pa v tem?" nas sprašuje in kaže na tabli ali na projekciji posnetek iz ceste.
"Kje so potencialne nevarnosti? Kaj pa ta traktor? Kaj je lahko za njim?"

Fotka za fotko raznovrstnih situacij, ki si jih več kot polovico zagotovo že videl. Vse ostale pa še seveda boš.

Poligon na Vranskem. Na njem se podi že skupina novopečenih motoristov. Brane nam pove, da je več kot polovica udeležencev starejšega letnika in da je to značilnost zadnjih nekaj let pri polaganju izpita za motocikel.

Večinoma smo v skupini tisti, ki smo že nekaj kilometrov dali za seboj, pa tudi ceste v različnih razmerah. Kljub temu se kdaj pa kdaj kar popraskaš po glavi in razmisliš, preden mu odgovoriš. Tokrat nas je v skupini pet, poleg naju so še trije reševalci motoristi iz ljubljanskega UKC.

Vsak prometni znak ima svoj namen in pomen

 

S tem se začne poglavje o prometnih znakih. Hitro smo malo pametni in mu ugovarjamo. Slovenija ima pa ja kak znak kje preveč...

Pokaže nam prvo fotko.

 

"Kaj vidimo? " nas provokativno vpraša. 

"Preveč znakov," se na hitro posmejemo.

 "Tega ni." zažuga Brane.  "Kaj pa, če vam pokažem to?" pokaže drugo fotko.

"Kaj vidimo sedaj? "
Hja, sporočilo je jasno. V prvem primeru bi verjetno pravi odgovor bil "Premalo, ker ne vemo, kaj je na levi" in v drugem je odgovor, da so vsi znaki na mestu in smiselni. Na hitro naštejemo vse, kar se nam lahko zgodi v tej situaciji:

• na hitro nekdo spelje iz bencinske črpalke na naš pas. 
• srna leti čez cesto z leve (ali desne)
• nekdo spelje iz bencinske tam, kjer se iz smeri našega prihajanja črpalka končuje
• nekdo v trenutku fotkanja na drugem odcepu levo dejansko zavija na naš pas - če smo prehitri, bomo prileteli v njegovo rit 
• kasneje sledi še ena razvrstitev in še eno križišče
• veliko črt je, ki potencialno drsijo
• razjahano vozišče je
• in še kaj, na kar nismo pomislili

Poanta je, da ne glede na to, koliko smo prepričani, da gledamo, gledamo premalo. Bolje rečeno, opazimo premalo.

Trening na poligonu - zakaj je ABS največji izum zadnjega stoletja

Za dobro urco se prestavimo na poligon z nalogo, da vozimo za Branetom in se, ko se on ustavi, zasilno ustavimo tudi mi. S tem, da ostanemo na isti razdalji.
Po nekaj krogih, ko smo že dobro ogreti, Brane razloži tehniko, ki jo že obvlada in za katero je pogoj, da ima tvoj motor ABS.

"ABS je najboljši izum zadnjih 100 let, kar se tiče motociklov," vneto razlaga, "Ujame motocikel in prepreči zdrs, ko bi motor brez ABS-a že zdavnaj letel po tleh. Ti lahko z ABS-om tudi v ovinek na polno zaviraš, pa te bo še vedno peljalo čez."

Nejeverno ga gledamo, to ni ravno praksa. Eno izmed pravil pri motociklizmu je med drugim tudi, da v ovinku ne zaviraš. Pustimo MotoGP junake, oni tudi tam zvozijo. Za navadne smrtnike ponavadi velja, da ne zaviraj, če ne želiš leteti v ograjo.

Sledi jasno trening vožnje skozi ovinek, kjer je naša naloga, da na polno zaviramo z zadnjo zavoro in se seveda vključi ABS. Val navdušenja preplavi vse udeležene, to je nekaj novega in ne samo to, zelo je uporabno.

"Kaj če te za nepreglednim ovinkom čaka stoječa kolona ali traktor? A?" sprašuje Brane. "Evo, imaš ABS in si rešil situacijo."

Znanje na poligonu je treba znati prenesti na cesto

 Zmenimo se, kako bomo vozili v koloni in se prestavimo na cesto.
"Naredili bomo en krog," pojasni Brane. "Gledate, kar delam jaz, in poizkušate posnemati. Spremljajte cesto in opazujte promet. Vse udeležence! Pazite na to, kaj se na cesti dogaja, kje so uvozi na vozišče, pogledate in predvidevate, kaj počnejo tisti, ki se poizkušajo vključiti v promet, upoštevate omejitve in brez bedarij! Tu nismo zato, da bi kazali, kaj zmoremo in za merjenje moči, ampak smo zato, da se poizkusimo kaj novega naučiti."

Brane, ki razlaga pravila igre. V skupini imamo tri nasmejane fante iz UKC, reševalce motoriste, ki so tu na redni praksi.

Reševalci motoristi so prišli v polni opremi. No, kovčke so imeli prazne, je povedal kasneje en izmed njih. :D

In gremo v lični četici proti Trojanam. Ustavimo se že po nekaj kilometrih na osamljenem izvozu.

"Zdaj pa blokce in pisala ven," zahteva Brane. Malo začudeno se gledamo, ampak ga ubogamo.
"Napišite vse situacije in potencialne nevarnosti, ki ste jih videli do sem."

Grega piše potencialne nevarnosti, ki jih je videl na zadnjih treh kilometrih iz Trojan.

Uf. Ni prav enostavna naloga. Pa se mi je zdelo, da dobro spremljam vse skupaj. Poanta stotič - spremljaj promet in kaj se dogaja, pa bo taka naloga rešena brez težav. Grega namreč še kar ne neha pisati, ko sem jaz že zdavnaj zaključila in se prav pošteno tolčem po glavi, zakaj nisem bila še bolj pozorna.

Po vozišču plavaj, ne bodi statična tarča.

Mesto postanka izkoristimo tudi za pogovor o tem, kje se nahajamo na vozišču, ko vozimo. Veliko motoristov se namreč vozi po sredini.

"Tam je velika verjetnost, da boš naletel na pesek.", nas uči Brane. "Avti, ki vozijo po kolesnicah, odmetavajo pesek in svinjarijo na levo, desno in še v sredino. Torej vozi po kolesnicah! In plavaj, dobesedno plavaj." nakaže z rokami, kasneje pa tudi na vozišču.

"To pomeni, da se premikaj z leve na desno kolesnico na vsake toliko, zato da osvojiš vozišče in da te nasproti vozeča vozila še hitreje lahko zaznajo. To ne pomeni slaloma! Nismo na smučišču!" nas ostro oplazi s pogledom. "Elegantno in počasi prehajaš z leve proti desni. In potem, ko prihaja ovinek, veš kam se postaviš. Desni ovinek, na levo kolesnico. Levi ovinek, na desno kolesnico."

To smo jemali že pri teoriji, ampak je super, ker te Brane nenehno opozarja.  O tem tudi nikoli nisem razmišljala na tak način. Kakšno plavanje, nikoli mi ne bi padlo v glavo. Pa je precej logično, ko pove. Vsakič, ko se ustavimo, je to ena od tematik. In seveda, kje moraš biti, da si bolj viden in da te tudi drugi dobro vidijo.

Ena tvojih najpomembnejših nalog je, da vidiš kar se da daleč in da si viden za druge

 Sledi razlaga, kje je problem, če se v prihajajočem desnem ovinku postaviš na desno kolesnico.
"Ja ne vidiš naprej!" vneto razlaga in nas postavlja na vozišču na levo in na desno kolesnico. Iz leve je jasno pogled veliko daljši in tudi nasproti vozeče vozilo nas bo hitreje videlo.

Brane pri razlagi, kje se moraš postaviti v ovinku, da te nasproti vozeče vozilo bolje vidi. In obratno!

Peljemo se naprej in to testiramo v praksi, resnično je dobro malo "zaplavati" po vozišču, ker se ti zdi, da osvajaš vozišče in si tudi bolj samozavesten glede tega, kdo je tebe opazil, da ne boš zabredel po neumnosti v težave.
Dela imamo kar naenkrat še in še. Lahkotna vožnja proti Izlakam kar naenkrat postane polna opazovanja, predvidevanja, prilagajanja. Polna dela. Takšna, kot bi teoretično tudi morala biti.

Nimamo problema z radarji, ker vozimo po omejitvah

V Izlakah se ustavimo na avtobusni postaji. Pokomentira našo zadnjo vožnjo - tokrat nas je nekaj spustil naprej in opazoval, kaj počnemo (in predvsem, česa vsega nismo počeli, pa bi bilo dobro, da bi). Kje smo se vozili preblizu hiš in na drugi kolesnici, ko bi se lahko; pa kje nas je kdo presenetil, pa nas ne bi, če bi upoštevali njegova navodila od prej.

Zdi se, da ima oči spredaj, zadaj, ob boku, pa še v zraku. Kar je super, ker ti popravi točno tisto, kar pesti tvojo vožnjo. In ne špara nikogar. No, enega problema pa nimamo. Peljali smo namreč mimo radarja in malo kasneje, v centru Izlak, sta dva policista pridno ustavljala tiste, ki so bili prehitri. 

"Nimamo problema, kajne?" se smeje, "Mi smo bili po omejitvah."

Nadaljuje v podobnem slogu: "Fantje in dekleta, sploh v naselju ga ne smete biksat. Res peljite po omejitvah. Smo prej v učilnici videli, kakšna mala razlika je v hitrosti 50 km/h in 70 km/h - to zadnje imaš hitro noter, pa kakšna je razlika, ko poizkušaš rešiti situacijo. Ni zastonj omejitev 50 km/h v naselju," zaključi.

Sproti imamo tudi nekaj pogovorov o nesrečah, ki jih je videl v svoji karieri, in so se zgodile velikokrat iz zelo trivialnega razloga. Svoje izkušnje pridajo tudi reševalci motoristi - ti v svojem vsakdanu vidijo nesreče, ki ti ostanejo v želodcu še dolgo.

Razlaga vsakemu posebej, kje bi lahko še zoptimiziral svojo vožnjo.

Opazuj. Predvidevaj. Bodi viden. Vozi tako, da vidiš druge.

Potegnemo čez Trbovlje in Marijo Reko v dosedaj zastavljenem slogu in se ponovno ustavimo za nekaj minut. Pomembna lekcija na 180 stopinjskih ovinkih je, da resnično ni dobra ideja ovinek speljevati ob notranji črti, če gre v levo in obratno. Zakaj, nam demonstrira praktično - postavi se v pozicijo nasproti vozečega vozila in nam kaže, kje ga vidimo v določeni točki.

Pridno spremljamo razlago pozicije na vozišču.

Brane demonstrira, kje ga (šele) vidimo v določeni točki glede na naše stojišče. In v zadnji stotinki sekunde je težko pravilno reagirati, če nisi pravilno že prej postavljen.

Hitrosti na avtocesti pri nepredvidenih dogodkih zlahka sekajo ude

Nadaljujemo proti Preboldu, Polzeli in se tam vključimo na avtocesto, da potreniramo tudi vožnjo v hitrejših pogojih. 

"Avtocesta je zelo nevarna reč. Ko se nekaj zgodi tu, gredo udi kot za šalo. Pa te samo nekdo malo pritisne v ograjo," resno razlaga Brane.

"Sploh ko prehitevate kak tovornjak, avtobus ali kaj večjega, se mu raje bolj umaknite na levo. Zlahka ti kaj pade dol. Ne bi bilo prvič," nadaljuje razlago.

Preko Tuhinjske doline nas ujame črn oblak. Ustavimo se za nekaj časa in počakamo, da se zlije. Naredimo še krog preko Kamnika, Domžal do Moravč, kjer potreniramo vožnjo po malo bolj ozkih in zaprtih cestah, ki jih imamo v Sloveniji vse polno in zaključimo krog pri Trojanah ter nazadnje na Vranskem. 

Zadnji komentarji, priporočila Braneta, opažanja glede vožnje posameznika, podelitev diplomc in že si podamo roke. 

Nedvomno koristen in izkušenj poln trening, ki bi si ga moral privoščiti čisto vsak motorist. Nikoli sam ne vidiš tega, kar vidi izkušeno oko nekoga, ki se s tem profesionalno ukvarja in Brane Legan odkrito, neposredno in na pravi način vsakemu izmed nas poda zlata vredne nauke. 

Na nas je pa seveda, da se tega držimo in obdržimo naučeno. To je tisti težji del, kajne? ;)

Zaslužena diplomca odličnega programa.