[Varno na moto furah in avanturah] Kaj lahko naredim za svojo varnost - 5. del

5. del - Trening, trening, trening

Torej, zdaj si lepo opremljen s članki v časopisju, kjer seveda pišejo samo še o nesrečah motoristov, na facebooku samo še grozljive zgodbe bereš, kako je nevarno voziti motor, razne jokice objavljajo video posnetke dogodivščin na cesti in počasi že obupuješ nad motociklizmom.

Prav, raje nehaj. Motociklizem ni za takšne. Motociklizem je za tiste, ki rinejo naprej, ki radi premagujejo težave, ki vedo, kaj imajo od tega. Če omahuješ, ker si prestrašen, nisi pripravljen nič narediti zase, za svoje znanje in boš slej kot prej uresničil svoje najgloblje strahove.

Trening, trening in še enkrat trening. Vsaka furca je trening!

Vsi ostali pa se morajo vožnje motocikla nekje naučiti. Ko sem se začel privajati na motocikel, so bile na cesti popolnoma drugačne razmere, kot so sedaj. Mobiteli so bili redki, gostota prometa je bila veliko manjša, ni bilo toliko dnevnih migracij, ipd. Seveda, ceste so bile slabše, ampak se je dalo čisto lepo prebroditi prva leta, ne da bi se kaj strašnega dogajalo. No, se je, ampak tudi nismo bili tako zelo občutljivi kot novejše generacije.

Dejstvo je, da nam mediji in razne agencije za varnost v prometu servirajo nekoliko izkrivljeno sliko, kaj to varnost je. V večini primerov bo v zvezi z varnostjo govor samo o alkoholu in hitrosti, kaj več pa tile že ne znajo več povedati. 

Aja, agencija za varnost zna še kakšen nov znak postaviti, saj – kot je njen direktor slikovito  (bi raje uporabil kakšno sočnejšo besedo, ki bi veliko bolj primerno opisala »slikovitost« intervjuja) opisal v intervjuju za RTV SLO – če bi zmanjšali hitrost za 2 km/h, bi bilo x nesreč manj. BINGO, če bi pa vsi ostali doma, pa ne bi bilo prometnih nesreč. OK, zdaj me je malo zaneslo, dajmo se vrnit nazaj na temo. 

Če si prebral moje prejšnje zapise, se ti počasi že svita, kaj mislim, da je povečuje varnost v prometu – obvladovanje okolice in pravilna, odločna reakcija na dogodke v okolici. Je pač tako, da moraš reševati napake drugih, že zaradi svoje varnosti.

Napotki Braneta Legana na 3. delu tečaja napredne vožnje motocikla - Varno na cesti.

Da pa lahko pravilno reagiraš, pa moraš obvladati vozilo, torej motocikel. To je predpogoj za kolikor toliko varno upravljanje motorja v kritičnih situacijah. Pa kilometrina tukaj ne pomaga kaj preveč. Poznam veliko motoristov, ki so prevozili desetine, če ne celo stotine tisoče kilometrov, pa se niso nikoli naučili dobro voziti. Preprosto so se naučili voziti napačno, in to ponavljali toliko časa, da jim je sedaj to v podzavesti. Saj so do sedaj preživeli, bo že nekaj dobrega v tem, kajne? Kakor za koga. Za tiste, ki vozijo za takšnim motoristom in mu rešujejo napake, vsekakor ne.

Zato si ne dopustit, da se naučiš napačno vozit. Poišči profesionalno pomoč. Raznih tečajev vožnje ne podpiram zaradi tega, ker so mi všeč, tudi me, sploh zadnje čase, ne naučijo več kaj novega. Podpiram jih, ker te opazuje profesionalec, ki ga je naučil profesionalec in predaja svoje profesionalno znanje v varnem okolju, kjer lahko ponavljaš vajo, kolikor ti srce poželi. Zapomni si – »Repetitio est mater studiorum« (Ponavljanje je mati učenja). Večkrat, kot boš ponovil manever, bolj ga boš obvladal. Ceste niso najboljše mesto za nenehno ponavljanje enega in istega manevra. Sploh za zaviranje. Saj te bo še kdo od zadaj nasadil.

Tečaj "Varno na cesti" - neposredni napotki sredi rid na Mariji Reki

In potem vsake toliko slišim koga, kako so ti tečaji dragi. Hja, koliko pa stane, če se kam zabiješ? Pravzaprav, dajmo takole – koliko stane komplet gum? Koliko stane Akrapovič? Ali podobne stvari. Relativna cena tečaja, glede na to, kar ponudijo sploh začetnikom ni tako zelo visoka. Znanje ti ostane, potem ga rabiš samo še čim večkrat udejanjit v realnem okolju.

Ne zanašaj se preveč na gostilniško debatiranje. Obstaja ogromno motoristov, ki so požrli vso pamet tega sveta in te oborožijo z milijonom napačnih informacij. Pazi se takšnih vsevedov.

Pri obvladovanju vozila je zelo pomembno tudi to, da vsaj v osnovi razumeš, kako vozilo in konec koncev tudi motoristova psihologija deluje.  Jaz sem dve zimi goltal literaturo od Twist of the wrist do Moto GP technique (samo zato, da zdaj moji tega ni treba, lenobi 😊), potem pa vsako leto en korak dlje napredoval. S pravilnim, profesionalnim učenjem bi napredoval hitreje. 

Ne si mislit, da je opravljen izpit za vozilo že kar obvladanje vozila. Da, podpisal si, da poznaš CPP in na izpitni vožnji pokazal nekaj osnovnega obvladovanja najmanjšega še primernega motocikla za svojo kategorijo. Itak boš takoj kupil čim večjo žival, ki jo dobiš za svoje prihranke. Torej to nič ne šteje.

Kaj pa lahko sam narediš za boljšo vožnjo?

Veliko lahko tudi sam potreniraš. Če si tak, kot jaz, ko se mi ne da pozimi matrat na motorju, potem si pomladi prav lepo zakrnel in zaležan. Pojdi na najbližji poligon ali kakšno prazno parkirišče, si postavi stožce ali kaj podobnega in malo povadi kakšen slalom ali osmico. Toliko, da spet pridobiš občutek za nagib in boš vsaj skozi rondoje normalno prišel. 

Trening na poligonu v Jaršah

Pa poskusi malo zaviranja v sili. Predvsem zaviranje je zaradi nekega čudnega vzroka strah in trepet veliko motoristov.

Zaviranje v sili, trening napredne vožnje motocikla na Vranskem z Vojkom Safran

Obdrži se v motoristični kondiciji. Saj imaš kje blizu kakšne pametne ovinke. Vzemi si čas zanje. Tudi če si polno zaseden, si utrgaj čas zanje. Ali pa se kdaj zapelji v službo z motorjem. Prava škoda je, ko slišim motoriste, kako malo kilometrov delajo na leto – zakaj potem sploh imajo motor? Že tako ali tako smo bolj izpostavljeni na motociklu in rabimo tudi zaradi tega nekoliko boljše obvladovanje vozila, kot če bi bili v avtu.

Preizkusi se v različnih tipih vožnje – po makadamu, supermoto, pista,… Vsaka zvrst ima določene tehnike, ki ti lahko kdaj pridejo prav.

Jesenske furce te natrenirajo v opazovanju tal in izogibanju raznovrstnim potencialnim nevarnostim.

Eksperimentiraj z različnimi motocikli. Motocikli so zelo specifična vozila, imaš polno različnih vrst, od kroserjev do dirkalcev za pisto. Z vsem se da dobro zabavati in se zraven še marsikaj pametnega naučiš.

Tako, zdaj pa hitro na motor.

Dober motorist parkira motor doma!

Pet stvari + 1 za povrh, ki jih nujno moraš upoštevati jeseni na svojih moto poteh

Jesenske furce niso za vsakega. Takrat se namreč vozne lastnosti motocikla, pa tudi samega cestišča, močno spremenijo, če jih primerjamo s tistimi poleti. Zato je pametno upoštevati nekaj vodil, da bodo naše moto poti tudi jeseni v užitek, ne v muko. 

1. Na cesti je svinjarija. Pa naj bo to od traktorjev, kamionov, avtov, ki iz gozda vlačijo karkoli, ali pa gozdnih škratov. Nima veze. Tračnice zemlje so klasika, pridruži se jim še kak zmlet list ravnokar pobrane koruze, košček lesa/odpadlega debla, povožen in zmečkan kravjek ali pa my favourite, japka, slive ali drugo jesensko sadje, ki ga lastnik še ni pobral s cestišča. Prištej malo jesenske jutranje ali pozno popoldanske vlage in že imaš podlago, da bi ti jo še evropski prvak v drsanju močno zavidal.

2. Cesta se zlepa ne posuši
Je včeraj deževalo? Super, danes cesta zagotovo še ni suha. Kot knof od gat odpadejo vsi manevri, ki si jih lahko privoščiš, ko žge vročina in se guma lepi na asfalt. Jebi ga, saj bo spet nova sezona. 
Jeseni so temperature nižje in se vse skupaj na cesti suši veliko dlje kot poleti, ko je včasih že po eni uri lahko spet optimalen asfalt. Jeseni pa .. jok brate, odpade. Po dežju moraš extra pazit na svojo rit! Bolje to, kot pristati na berglah, ker se ti je malo kolenčkalo.

3. Listje = drsalnica
Uf, pa kakšna. Suho listje, ajde. Ni taka panika. Z malo sreče zvoziš brez problema, sploh če ga ni čisto polna cesta. Mokro listje, nalepljeno na vozno površino, je pa problem. Ravno zato sem ga dala pod posebno kategorijo. Ne rabiš namreč biti pod ne vem kakšnim kotom, ko naletiš na nekaj mokrega listja, da ti zdrsne bolje kot na drsalkah na zamrznjenem jezeru in že si v ograji ali celo pod njo. Oprezno torej!

Odpadlo listje se ob jesenski vlagi spremeni v drsalnico.

4. Gume nimajo takega oprijema
Ta je logična. Ne zagrejejo se, razen če jih ne prisloniš na radiator, preden greš na furo. Pa tudi podlaga je hladna, velikokrat vlažna. Sprijazni se, da bolj kot smo v jeseni, manj lahko motoviliš z motociklom, kar se tiče nagibanja in drugih akrobatik.

5. Optimalno okno vožnje je med 11-15. uro
Ob sedmih zjutraj te bo pozdravila megla. Ob šestih se bo začela spuščati. Vmes je nekaj fore, da se vse skupaj posuši (če je idealno vreme in šajba seveda, sicer se tudi to ne). Na lep dan je idealen čas za furco nekje med kosilom in popoldanskim počitkom. Izven tega raje bolj po pameti in na 80% gasa glede na to, kako greš ponavadi. Jasno, če si ob morju, je scena malo drugačna. Govorim za večino Slovenije, ki pač ni ob morju in ima temu primerno klimo.

6. Pričakuj kmetijsko mehanizacijo za vsakim vogalom
Polno jih je tako spomladi kot sedaj jeseni. Iz gozda vlačijo les, spravljajo pridelke, urejajo svoja zemljišča za zimovanje. Če imaš pred seboj nepregleden ovinek, računaj s kakim traktorjem, ko ga prevoziš. In takrat ni najboljša ideja biti v ne vem kakšnem nagibu ali z visoko hitrostjo. Da se ne spremeniš v palačinko na njegovi riti. Ali da ne povoziš kmeta/voznika, ki ravno stoji ob mašini in čaka na lepo vreme. Enkrat sem šla na Pavliča pretekli teden (četrtek), srečala sem sedem do osem traktorjev/kmetijskih mašin/tovornjakov. In nekaj pešcev, ki so tičali sredi ceste in zijali. #sampovem

Zadnjič na Pavličevem sedlu. Še dobro, da sva stala na pavzi.

No, pa še kaj bi se našlo, ampak mislim da sem zajela bolj pomembne točke. Vsekakor naj te jesen ne odvrne od furc, ker se še vedno da, le malo z glavo je potrebno na zabavo. Naj ti bodo torej jesenske furce v užitek, predvsem ob opazovanju, kako lepo se prelevi narava in pokaže vse svoje barve. ;)

[Varno na moto furah in avanturah] Kaj lahko naredim za svojo varnost - 2. del

– 2. del – 

EGO

 

Torej, današnji post bom malo posvetil egu na cesti. Saj vsakega od nas kdaj piči kakšna muha, vsi smo krvavi pod kožo in vsi počnemo neumnosti. Ego pa je sploh takšna zadeva, ki si jo motoristi težko priznamo samemu sebi. Kako pa drugače – ves svet nam leži pod gumami 😊!

Kako sploh spoznaš, da imaš težavo z egom? Ena preprosta stvar, na katero je treba biti pozoren je v trenutkih, ko postaneš preveč čistunski. 

»Jaz delam vse prav, po CPP-ju, ostali pa so idioti na cesti in bi jih bilo treba vse pozapret, če ne kar obesit. Zato je cesta moja in ne rabim več spremljat ničesar! Vozim se po pravi strani in spoštujem omejitve, to je vse, kar moram narediti!« 

Drug primer je ta, da malo prepogosto padeš na provokacije drugih udeležencev v prometu. Vsake toliko te bo kdo »povabil« na merjenje moči. Ne nasedaj. 

Za udobno vožnjo na cesti se je potrebno malo bolj potruditi. Ne bom nehal ponavljati – v primeru nesreče bo motorist potegnili krajšo. Kaj pomaga, da si naredil vse po predpisih, pa ležiš v bolnici, doma te čaka razbitina, bližnjim si povzročil obilico skrbi… 

Zato se trudim upoštevati nekaj pravil:

Prvo pravilo 

Nikoli se ne spuščaj v tekmo. Naša pozornost na cesti ima neke meje – če se posvečamo tekmi (ali jezi, ipd.), nam zmanjka pozornosti za dogajanje okoli nas. Rizik, ki se ne splača. Za prvo mesto ne boš dobil nobene nagrade, kvečjemu kakšno položnico.

Drugo pravilo

Če te nekdo dohiti, se mu umakni. Obstaja razlog, da te je dohitel. Ima hitrejši tempo. Zakaj bi ga spravljal ob živce, sploh, če je motorist? Malo se umakneš, pa te lahko varno prehiti. Ali pa na ravnini spustiš gas in mu pomigneš, naj te prehiti. 

V to pravilo sodi tudi primer, ko motorist po ovinkih vozi počasi, da ga še megla prehiti, za ovinkom pa da gas do konca. Seveda bo nekomu, ki uživa v ovinkih, vzel ves užitek. 

Ali pa na primer dohitiš nekoga, on pa kar naenkrat, ko te zagleda v ogledalih, začne žgat kot prismojen. Tak motorist veliko tvega. Mentalno je bil pripravljen na počasno vožnjo, kar naenkrat mora držat tempo. Krši prvo pravilo. Spremljati in misliti mora na tistega, ki ga je dohitel. Torej nima več polne pozornosti usmerjene v opazovanje okolice. To je recept za neumnosti.

Tretje pravilo 

Ne dokazuj se na cesti. Konec koncev, zakaj bi se? Itak si pod čelado, nihče ti ne bo prinesel lovorik, tudi plača ne bo višja zaradi tega. Tukaj imam dober primer kolega, ki se je hotel malo postaviti pred opazovalci in letel direktno v škarpo. Nekaj uničenih sezon. 

Drug primer – znanca je za Semičem prehitela skupina precej bolj izkušenih motoristov. V silni skušnjavi se je pognal za njimi, dokler niso prišli do, niti ne preveč, ostrega ovinka. Ni ga izdelal, pristal je v drevesu, dolgo je bil v komi, sedaj je brez vranice.

Četrto pravilo

Ovinki ne bodo šli nikamor, zato se ne trudi za vsako ceno prerivat naprej. Vedno je še en dan. Če na najlepših ovinkih na svetu doživiš gnečo, so ovinki že pokvarjeni. Škoda bi bilo zaradi upanja »Samo še teh 768 avtov prehitim, pa bo« tvegati poškodbe. Raje naredi še en krog, ko se bo konjska vprega na čelu kolone končno odpeljala stran.

Tule sva se raje umaknila, dokler se ni cesta vsaj za silo spraznila.

Peto pravilo 

Če vozim po predpisih, še ni nujno, da bodo to vsi počeli – pusti jim svojo pot. Resno. Veliko, žal tudi motoristov, poznam, ki mislijo, da morajo vsi voziti tako, kot si je on zamislil, ker pač vozi po predpisih. Pa komu mora tak človek kaj dokazati? Za ocenjevanje vožnje imamo pristojne inštitucije. 

CPP naj bi vsi poznali. Od kod ta vzgib vsevednega pravičneža? S tem si samo povzročiš stres, ponovno se koncentriraš na vse drugo, samo na svojo vožnjo ne, nabira se jeza, ki megli razum… Ali je sploh še užitek potem furat? Motociklizem je svoboda in zabava. Ko se to neha, presedi v avto. Ali pa kombi, traktor.

Šesto pravilo

Če se drugi ne držijo prejšnjih pravil, se jih daj vsaj ti. To, da nekdo vleče slabe poteze samo po sebi ni opravičilo, da delamo to vsi.

To je pač tako – veliko lažje boš izboljšal svojo vožnjo, kot vožnjo vseh okoli tebe. Si predstavljaš, da moraš naučiti milijon drugih, kako se pravilno vozi? To je nemogoče. Veliko lažje se je posvetiti svoji vožnji in s časom razviti nek zdrav stil vožnje, ki te vedno pripelje nazaj domov.

Dober motorist parkira motor doma!