Sovoznik ali solo rider? Kako se preleviš iz "haterja" v čistega odvisneža od motorja

Moto sceno sem spoznala najprej kot sovoznica.

"Motor voziš? Ne me ... to so sami samomorilci, ni tako?" ... sem polna predsodkov prvič izustila, ko mi je opisoval svoj najljubši hobi. To je bilo moje splošno (od doma naučeno) prepričanje, kar se tiče motociklizma.

opomba: Kolega Jaka me je opomnil, da naj bi bili po obče znanih podatkih od ljudi, ki ne vozijo motorja, bajkerji tudi kosmati, butasti, nepismeni in za nameček menda še smrdijo. Da moram to nujno vključiti v niz predsodkov o motoristih.
 
In Grega? Od srca se mi je nasmejal in me sekundo zatem prijazno vprašal, če bi šla z njim en krog. Tako, za štos.
Ker trdno verjamem, da ne smeš pljuvati po nečem, kar niti preizkusil nisi, se mi je zdelo vredno vsaj enkrat sesti na motor in soditi naknadno. Zgodbe, ki jih je govoril, so zvenele namreč hudo privlačno.

Enemu mini krogcu je sledil drugi, malo daljši, na Jezersko. Pa prvi moto vikend v Bosno. In mnogi enodnevni in večdnevni skoki na mestu sopotnika njegove Fejze. Prvi dopust na motorju čez cel Balkan, Bolgarijo in Romunijo. Skratka, prešla sem iz čistega "hejterja" do totalnega ljubitelja motociklizma.  Veter v laseh, vonj po sveže pokošeni travi, poti, po katerih nikoli ne bi šel z avtomobilom, novi prijatelji, nepoznani kraji,... Ugotovila sem, da mi je motor in preživljanje prostega časa na njem strašansko všeč. Grega se je izkazal za super voznika motorja, vožnja se mi je zdela polna novih doživetij, adrenalina in ja, tudi varna.
 

Prvi pogled na Jadran kot sovoznica - itak sem zaljubljena v Jadransko morje in otoke, tole me je popolnoma sezulo.

Sopotnik je namreč bolj pomemben faktor na motorju, kot se zdi na prvi pogled in lahko močno pripomore k varnosti obeh na motorju, če se zna obnašati. Ena prvih lekcij za sopotnika, poleg tega, kam je potrebno gledati, je zadostna uporaba vseh mišic telesa - razen rok.

"Roke moraš imeti proste! Ne drži se me z rokami, ampak z nogami. Trebušne mišice naj te držijo, da te ne bo premetavalo naprej in nazaj," me je učil. Ne zveni logično? Itak. Poznamo štose, ko se mimo pripelje motorist, bejba za njim se ga pa oklepa, kot da je zadnja preživetvena bilka na tem svetu.
"No, tega pri meni ne bo. Saj imaš mišice na nogah. Uporabljaj jih!" je bil potrpežljiv. In je sčasoma prišlo tudi to.

Proste roke sem lahko uporabljala za mnogo stvari, med drugim sem začela delati cel kup fotk in filmčkov.  In potem delala cele potopise na tematiko tega ali onega izleta.

Klasičen prizor pri mojem fotodokumentiranju. On opazuje promet, jaz pa skozi lečo z njim vred.

Motociklizem ima nekaj pravil, za katere je fino, da ti jih nekdo obelodani. Da ne izpadeš kot srednje težak kmet, ko si na motorju in se voziš naokoli. Tudi, če si sopotnik.

"Vidiš, kako pozdravim motorista? Tudi ti ga moraš pozdraviti. Motoristi se pozdravimo med seboj, ko se vidimo na cesti."

Nekje v Bosni, pred Veliko Kladušo. "Ti ne mahajo? So what! Ti vseeno pomahaj in se ne sekiraj, če ti nekdo ne maha."

In tako naprej, in tako nazaj. Od pakiranja za na furco, do primerne opreme, do opozarjanja na specifike prometa, do reakcij, če je karkoli na cesti. Vpeljal me je čisto v vse fine, pa tudi umazane detajle motociklizma in za njegovim hrbtom sem prepotovala cel (razširjen) Balkan ter milijon skritih kotičkov Slovenije, Avstrije, Italije,...  Tudi motoristov sem srečala precej, z nekaterimi smo se sprijateljili, kot da bi bili družina.

Najina draga prijatelja iz Makedonije, Viktor in Goce. Vedno se rada vračava v to deželo prijaznih ljudi, prekrasnih cest in odlične hrane.

Nekega dne, tri leta kasneje od moje prve izkušnje z motorjem, pa spomladi pride z idejo:
"Ti, kaj pa če bi ti sama položila izpit?"
Jaz, pa izpit? Čakaj ... nekaj je, biti sopotnik, čisto nekaj drugega je pa voziti svoj lastni motor.

"Potem bi lahko hodila vsak s svojim na izlete in na dopuste. Veš, kako bi bilo to fino?!? Mislim, da bo meni kmalu zadnji zic crknil .." 

Uf, je navijal za to in me prepariral. Nisem bila čisto navdušena, but then again ... tudi za sopotništvo sprva nisem bila preveč navdušena, potem si pa nisem mogla več predstavljati dopusta brez motorja.

Privolila sem in tri mesece kasneje res položila izpit. Super inštruktor Renato iz Retosa v Mengšu me je streniral, da je šlo gladko in brez problema na izpitu, Grega me je pa takoj vzel v svojo napredno šolo motociklizma in streniral v vožnji na cestah vseh tipov in "plezanju na kozje steze", kot še danes rada pravim ozkim ostrim cesticam, kjer je zaradi višine in vrtoglavosti skorajda potrebno še kure privezati. In seveda poligon, poligon, poligon. Trening furca in poligon. To je bilo na vsakdanjem meniju. Suzuki GSR je bil v ta namene več kot prikladno vozilo zame. Grega mu pravi igračka, ker je tako okreten, meni je pa vseeno predstavljal dober izziv.

Tole je ena od "kozjih steza", italijanski prelaz San Boldo, kjer so ovce  gnali skozi te tunelčke gor na vrh na pašo. Prelaz ni tako poseben, kot so tile tunelčki - z nič prostora za manevriranje in izmeničnim prometom.

Verjetno je največji problem, da se je res potrebno potruditi, če hočeš dobro voziti in nenehno trenirati. Veliko jih hitro odneha, ko ugotovi, da je Moto GP in kolenčkanje znanstvena fantastika, ko delaš svoje prve kilometre z dvokolesnikom in da bo treba še veliko špinače pojest, preden bo tvoj ovinek vsaj spodoben, kaj šele približno podoben liniji, ki jo moraš držati. Enako velja za enakomerno dovajanje plina in spuščanje, kar je eno osnovnih pravil dobre vožnje motocikla. Motor te nauči oz. prisili naučiti finese, ki jih potem s pridom uporabljaš tudi pri vožnji avtomobila.

Osupne te tudi, kako pozoren kar naenkrat postaneš na promet. Kdo je rekel, da motoristi ne gledajo na cesto? Ta nima pojma. Ne samo vozilo pred tabo, nekaj vozil pred tabo moraš videti, pa tudi nekaj vozil zraven. In krožiti nenehno s pogledom, predvidevati, ukrepati,.. veliko bolj si namreč izpostavljen kot voznik. Sopotnik recimo v primerjavi s tem seveda sodeluje, ampak niti slučajno ni nenehno v preži, kaj bo sedaj za prihodnjim ovinkom, koliko linije bi lahko šel lepše in bolj varno, kaj bo, če se pojavi kak avtobus za vogalom - imaš dovolj prostora .. in tako naprej. 

Torej, veliko dela in ne prav veliko užitka na začetku. Za začetnika je jasno najlažje, če se vozi po širokih, ravnih in preglednih cestah. Ampak znanja pa ne pridobivaš.

Biti solo rider je čisto druga izkušnja. Še vedno se rada kdaj pa kdaj vozim za njim na enem motorju, ampak prisežem, da ne bi zamenjala za nič na svetu užitka, s katerim se vozim solo. Oziroma s katerim v dvoje z dvema motocikloma preganjava nove in nove cestice.

Passo Gavia, ena najlepših "kozjih steza" v Evropi. Užitek za voznika in neverjetni pogledi. Z motorjem je tvoj svet res na dlani.