Vikend na motociklu in skok v BIH - idealen način, da nekoga zakuriš za motociklizem.

 

Balkan je najin – še v času, po katerem se nama močno kolca.

V tem času se mi zbuja strašna nostalgija po furcah in časih, ko si se res lahko usedel na motor in odpeljal, kamor ti je drago, ne glede na vse. Če si se danes spomnil, si bil naslednjega dne lahko na Ohridu in se mastil z eno njihovih postrvi. Če se ti je zljubilo, si lahko skočil do enega izmed neskončno lepih prelazov v Romuniji, ali pa za vikend raziskoval Dolomite. Ali pa delal celotni krog po Sloveniji, ne da bi študiral, kje so meje. Raziskoval Istro in se podil po Jadranki gor in dol. Ne vem, če sem kdaj že pisala, kako je izgledal moj prvi vikend na motorju. Čisto prvi, ko ni bilo še ne duha ne sluha o tem, da naj bi jaz kadarkoli vozila motor.

 

“Imam idejo, posluš’. Greva za vikend na Balkan, oz. v Bosno. Ti pokažem, kaj je motor in kako se zares potuje.”

Tega entuziastičnega nagovora se spomnim, kot da je bilo včeraj. Sva bila še zelo na sveže. Od mojega lastnega izpita za motor, oddaljena celo nekaj let. Jaz pa takrat polna skepticizma tako do motociklizma kot do motoristov nasploh. Če bi me kdo vprašal, s kom sem kompatibilna na dolgi rok, zagotovo ne bi rekla motorista, saj sem rada rekla, da so vsi motoristi samomorilci. Kaj šele, da bi se sama vozila. Temu se drugače še danes hahljamo in se štosiramo na ta račun v najinem krogu, ko pride ta tematika na plano. Res je, hitro se zagovoriš in preden se zaveš, že sam počneš tisto, kar si nekdaj obsojal.

Tudi takrat sem samo privzdignila eno obrv. Kakšen Balkan? Bosna? Sploh ve ta model, da to ni za naslednjim voglom? Zagotovo je šprical geografijo, ko so jemali razdalje.   

“Ja, a nisi rekla, da ti je bilo v redu, ko sva bila zadnjič na Jezerskem?” se je malce zamislil in zaskrbljeno priprl oči.

No, to je imel prav. Soteska Jezerskega, sploh pa ovinki čisto zgoraj, so leteli mimo mene kot da sem na avionu. Celo stegovala sem svoje roke po poljskih rožah v ovinku, čemur se ni mogel načuditi in dovolj nasmejati. Všeč mi je bilo, itak, in z veseljem bi še kako dozo istega adrenalina. Čisto novo obzorje mi je odprl in povozil skepso v prvo.

“Seveda mi je bilo,” sem zamomljala, “ampak Jezersko je precej blizu, ne? Kako daleč pa lahko prideš v enem vikendu?”

Ha! Ne bi mu mogla bolj ustreči, kot če mu postavim malo izziva, čeprav tega takrat nisem vedela.

Vikend na Balkanu je lahko celo razkošje, sploh če udaneš tak super vroč junijski vikend, kot sva ga midva. Torej, on in jaz in Fejza.

Kaj se torej da videti v treh dneh? Uf, mnogo, mnogo! Sploh nekomu, ki še ni zares pomolil nosu po Balkanu.

Prvi dan, jadranska magistrala oz. vsaj košček nje. Seveda, nekomu, ki še ni bil z motorjem na Jadranki, je to skoraj obvezen prevoz na zemljevidu poti. Sem rekla, da mi je bilo Jezersko všeč? No, to je bilo svetlobna leta naprej! To cesto sem seveda že prej prevozila nekje do Karlobaga, z namenom obiska otokov, ampak z avtom oz. avtobusom, kar ni čisto nič zabavno.

Tole cesto prevoziti z motorjem, uf, to je bilo pa noro! Spomni se, kako je bilo, ko si prvič letel/a čez Jadranko. Takrat še ni bilo take gneče, kot jo radi srečamo danes, in si res lahko dobesedno letel! Razgledi so taki, da se jih jaz še danes ne morem in ne morem naveličati. Postanek kjerkoli ti sam od sebe prižene željo, da bi se zabivakiral za kak dan ali dva in užival na plaži.  Ampak, kot rečeno, če imaš samo vikend na voljo, moraš imeti malo mevelj v riti in bolj priden tempo.

Torej po magistrali vse do Dubrovnika, potem pa skok v Trebinje, kjer prespiva prvič. Trebinje so najbolj sončno mesto v celi Bosni, lokalci pravijo, da imajo 310 dni sonca v letu. Luštno mesto, vredno ogleda, v neposredni bližini tako črnogorske kot hrvaške meje, poleg sijajne lega ima pa tudi kar nekaj hribčkov v okolici in slikovitih točk.  

Drugi dan, preko Trebinj do Mostarja, da vidim znameniti most in mestno jedro. Imela sva srečo, posamezniki so tisto dopoldne iz mostu skakali v vodo, kar ni ravno vsak dan, če ni sezona. Atraktivni skoki so blizu privabili poleg naju še ogromno turistov in zijal.

Peklenska vročina, takrat sem bila še cela v ledru. Ne znam povedati, kako sitno je to lepljenje obleke na prepoteno telo na 45 stopinjah, pa čisto nič ne moreš proti temu. Navdušila me je tržnica, ki se veje po potki do mostu in utrip mestnega jedra. Tiste ozke uličice, mali kafiči, prijazni lastniki štantkov, kjer se predvsem punce rade zataknemo.  

Smer Avtovac, Tjentište oz. Sutjeska – Dolina Herojev. Zgodovinsko pomembna točka na tvojem zemljevidu, kjer ti postane zgodba o Sutjeski jasna iz čisto druge perspektive, ko se oziraš po vršacih vsepovsod naokoli  (mimogrede, preberi si o bitki tule - https://zgodovinanadlani.si/bitka-na-sutjeski/, da ti bo poleg svojega obiska tih krajev jasno tudi ozadje iz druge svetovne vojne.  

Prekrasen spomenik, vreden ogleda. In čisto nič všečne propadle stavbe oz. hoteli v neposredni bližini, čeprav je celotni nacionalni park Sutjeska nekdaj bil močno oblegan in obiskan. Vse to je v razsulu od leta 1992, ko se je na tem področju razvihrala zadnja vojna med narodnostmi Bosne in Hercegovine in so posledično bolj kot ne vse uničili in izropali. Ostaja pa spomenik in prekrasna okolica, ki jo moraš enkrat okusiti.   

Po zgodovinskih minutah in pohodu okoli spomenika, naprej mimo Foče do Goražda, smer Višegrad. Most na Drini stoji tam, ki si ga moraš ogledati, predvsem zaradi slikovite soteske reke Drine, ki se vije ob poti, po kateri se voziš. Nešteto čolničkov z ribiči in rekreativci po Drini, ob reki pa tudi polno restavracij, mest, kjer lahko za nekaj ur pozabiš na svet in se predaš lenarjenju. Na vsake toliko kramar ob cesti, ki prodaja CD-je in kasete s popularno glasbo iz osemdesetih.

Petdeset metrov naprej pa njegov bratranec, ki prodaja domače sire, med in sušeno sadje. Na prašnem postajališču štant z neskončno vrsto oblačil za celo družino, za njim se pa pase čreda ovac. Bosna pač. Če jo sprejmeš, jo vzljubiš za zmeraj in se vedno rad vračaš. Priznam, da sem prve vtise srkala z veliko žlico in se nisem mogla načuditi.

Iz Višegrada se obrneva proti Sarajevu, kjer sva drugič prespala. Prvič v Sarajevu? Hja, sprehod po Baščaršiji in obvezni čevapi pri Željotu, zraven pa kislo mleko. Danes ga servirajo že iz Lidla (j***g*, evropski vpliv dela svoje in Lidl je sedaj tudi v BIH že za vsakim voglom), no takrat je bilo kislo mleko še od kmeta iz Sarajeva, kot nama je takrat povedal kelnar, in tudi mnogo bolj okusno.

Sarajevo ima mnogo lepih kotičkov, vendar za prvi okus in obisk je mestno jedro čisto dovolj impozantno. Sploh, če imaš na voljo samo večer v mestu.

Zadnji dan.. smer Slovenija, preko Zenice, Viteza, Travnika še na obisk gradu Jajce. Slapovi Plivskega jezera, prekrasen park zraven njih in najin naslednji zgodovinski moment - zavoljo drugega zasedanja Avnoja, čemur je posvečeno ničkoliko stvari v mestu in ki se je odvijalo prav v Jajcu.

Potem pa mimo Bihaća nazaj na hrvaško stran, skozi Plitvička jezera in Karlovac v Slovenijo. Ta del sva naredila ekspresno, ker ni mačji kašelj v enem dnevu priti od Sarajeva do doma. Pa ne toliko zaradi kilometrov, ampak imaš na poti precej regionalnih poti, kjer se promet zabaše in zlahka porabiš bistveno več časa, kot si ga planiral.

Fotk nisem naredila skoraj nič, takrat še nisem nič fotkala med vožnjo. Sem pa srkala nove izkušnje, kraje in občutke kot vedno bolj žejna goba. To je tisti del, ki se ga še danes živo spomnim in zaradi katerega sem vzljubila motociklizem.

“No vidiš, sva celo Bosno naredila v enem vikendu,” se je kasneje smejal. Res je, kljub temu, da sva jo v letih kasneje prekrižarila po dolgem in počez, je to “best of”, če imaš samo vikend na voljo in želiš nekomu res pokazati, kako lepi kraji so tam.

 

Mi je čisto jasno, da ni za vsakega tak tempo. Tole pot komot narediš tudi v enem tednu, pa si še kaj mimogrede pogledaš ali se kje malo bolj zasediš na kavi, kosilu ali občuduješ razgled, si kaj več časa vzameš za spoznavanje domačinov.

Se pa tudi takole da, tudi moja rit je zdržala in on je naredil, da sem se čisto zatreskala v motociklizem. Ja, ni enostavno sedeti ure in ure na motorju, vroče ti je, čez dve uri te zebe kot mačka, potuješ le z nekaj kilami prtljage in še mnogo stvari bi lahko naštela… v zameno pa dobiš svobodo, nore zgodbe, tisoče in tisoče vtisov, barv in okusov.

Ja, to pogrešam te dni najbolj od vsega. In komaj čakam, da spet kreneva na novo avanturo, na nove poti in nova doživetja v neznanih deželah. Ta feeling sem pridobila točno takrat, tisti vikend v Bosni in daje mevlje v mojo rit od sekunde, ko se parkirava doma.

 

 

 

 

Idealna moto oprema - zanj!

Velikokrat dobiva vprašanje, kakšno opremo priporočava za motociklizem. Žal je z opremo tako – vsak ima svoje potrebe in kar paše nekomu, bo drug kritiziral. Nobena oprema ne more zadovoljiti vsakega uporabnika. Nekdo bo dal več na udobje, drugi poudarja funkcionalnost, komu je bolj pomemben videz, kdo pa bo gledal izključno na ceno. Zato je pri izbiri opreme je potrebno na prvem mestu poznati svoje potrebe in zmožnosti. Vsaka odločitev je pravilna, če ste dosegli svoj cilj.

Tako da bom raje napisal, kaj trenutno uporabljam trenutno in kaj se mi je obneslo.Nikakor ni namen pisanja delati kakšno reklamo, zapis ni sponzoriran. In ja, zavedam se, da obstaja boljša oprema, ampak ta je dovolj dobra zame. Je samo izkušnja iz zadnje fure, kjer je morala oprema zdržati temperature od 1-27 stopinj, dež, sneg, sonce. Na srečo nisem stestiral varnostnih aspektov opreme, tako, da o tem ne morem pisati.

Tudi ne bom omenjal, kje se kaj kupi. Po mojih izkušnjah v Sloveniji, razen enega prodajalca, ni trgovcev, ki bi poslušali, kaj stranka rabi in bi ti znali zadovoljiti potrebe z opremo. Razumem, da večina trgovcev zadovoljuje le eno potrebo – cenovno, tudi trg je takšen, ampak po drugi strani mi to pove, da zelo malo dajo na izobrazbo svojih prodajalcev. Bolj kot ne se v vsaki štacuni počutim kot v samopostrežni trgovini. Kot sem omenil, so izjeme, ampak jih je bolj malo. Stara teta v Dainese Gorica ima več pojma, kaj kdo rabi. Ker posluša. Pa še slovensko ne zna! Še enkrat nisem šel iz tiste štacune praznih rok. Pa po moje kaj več od skuterja ni vozila.

Ajd gremo.

1. Dežjak - IXS HORTON 2

Dežjak je pri meni osnovni del opreme. Mora opravljati dve funkciji – služi kot zaščita pred vetrom v mrazu in pred padavinami. Zato si vedno izberem nekoliko debelejše, robustnejše dežjake, ki jih enostavno nataknem nase in hopa copa gremo v nevihto (ali mraz). Hkrati je tudi najbolj osovražen del garderobe, najraje ga bi po furi zabrisal nekam. Za rahel dežek v vročih dneh so mi dovolj podloge v obleki.

Zakaj mi je všeč? Zadeva je robustna, na zunanji strani ima dva nepremočljiva žepa, ki dejansko delujeta. Prometna in cigareti so ostali lepo suhi in vedno pri roki, tako da sem tudi po celem dnevu namakanja na meji z rokavico ven potegnil dokumente in hitro opravil prečkanje meje. Funkcijo zaščite pred vremenom odlično opravlja.

Zakaj mi ni všeč? Dežjak je tako robusten, da nič ne diha. Če ga imam predolgo gor v soncu, imam spodaj mokra oblačila od znoja.

2. Škornji – Alpinestars Toucan Goretex

S škornji je zmeraj križ 😊. V vročem si želiš kaj bolj udobnega, v slabem vremenu pa se zaveš, kako pomembno je imeti noge na suhem in zaščitene pred vetrom. Drug aspekt je seveda zaščita. Cesta zahteva drugačno zaščito kot teren in noben čevelj ne bo vsega dobro opravil. Zato imam tudi več parov čevljev, ampak to je tematika za kak drug post.

Zakaj so mi všeč? Lahko rečem samo eno – po 7000 km, ki sem jih opravil z njimi, se sprašujem, če sploh lahko obstaja boljši škorenj. Nepremočljiv, robusten, ni prevroče v njem, z njimi lahko mirne duše prehodim nekaj kilometrov in hkrati opravljajo še funkcijo gojzerja. Obuvanje in sezuvanje je enostavno (ja, tudi na te malenkosti gledam 😊), podplat je zamenljiv, zaponke so zamenljive, kljub zaščiti pa omogoča veliko svobodo gibanja.

Zakaj mi niso všeč? Nekoliko težak, preveč robusten in škripajoč. Zadnje bo malo silikonske maže rešilo, za prvi dve pripombi pa so mogoče boljši Sidi Adventure 2. Za mojo nogo so bili preozki.

3. Rokavice za mraz – pojma nimam, so pa Probiker

Ja, s sabo imam vedno vsaj dvoje rokavic, še raje pa troje. Ene za mraz, druge bolj zračne, poletne in če res greva daleč, najdem prostor za še ene poletne, da se imajo žulji čas pocelit. Po urah in urah švicanja na motorju se od zavore in gasa tudi kakšen žulj pojavi. Ne da se mi ukvarjat na bencinskih pumpah s tem, da skoraj crknem od napora, ko vse prešvicane rokavice vlačim nazaj na roke. In ja, zavedam se varnostnega aspekta poletnih rokavic. Mi je pač bolj pomembno, da lahko cel dan udobno vozim.

Skratka, omenjene rokavice imam sedaj že par let, pa še vedno nisem našel ustrezne zamenjave. In vsako leto si prisežem, da jih bom vrgel v smeti, pa na koncu še vedno ostanem pri njih. Ne vem, pač nisem tako zmrzljiv v prste, da bi rabil kaj boljšega, nek super duper goretex pa mi, vsaj na rokah, ne deluje. To pa preprosto zato, ker v dežju voda nekako že najde pot v rokavice. Če ne kaj drugega, ko moraš sleči rokavico, da greš lulat za grm in ti jo dež zmoči. Tako da imam raje nekoliko zračne rokavice, pa je to to.

Zakaj so mi všeč? Poceni rešitev za velik problem. Ko se namočijo, zatesnijo in sem vsaj pred vetrom zaščiten. V skrajni sili dam spodaj plastične rokavice iz bencinskih servisov in sem rešen vseh skrbi. Se je pa to zgodilo samo enkrat.

Zakaj mi niso všeč? Slej kot prej premočijo. Podloge so prav nemarno skupaj zašite, tako da ko so enkrat mokre, predstavlja oblačenje velik izziv.


4. Rokavice za vroče – Revit Sand Pro


Za poletne rokavice gledam predvsem na štiri stvari – udobje, zračnost, oprijem na balanci, zaščito. Aja, pa to, da je trd del ježka za zapenjat zgoraj, da mi ne razcefra podlog. Zelo pomemben element 😊.

Zakaj so mi všeč? Zračne, enostavno snemljive, tudi, ko so na preznojeni roki, odličen oprijem na krmilu, udobne, šivi ne puščajo nobenih posledic na roki. Zdržale so že kar nekaj pranj, imam jih že nekaj sezon, pa razen obledelosti ni na njih večje škode. Top rokavica.

Zakaj mi niso všeč? Ko se roka napihne, je dolžina palca malo problematična. Ni hudega, se pa čuti konica palca. Če imate dolge palce, kupite kaj drugega.



5. Jakna – Spidi 4Seazon H2Out

Uf, to je bil dolg projekt, da najdem jakno. Staro tekstilno jakno sem imel že 12 let in je bila temu primerno ohranjena. Skratka, pogoji so bili naslednji – delna zaščita pred dežjem, termo podloge, svetle barve (večino kilometrov naredim pri 30+ stopinjah), zračna, udobna, prilagodljiva, z dobrimi ščitniki.In sem testiral se oblačil, slačil, racal po trgovinah pol ure v polni opremi, ma ni da ni. Dokler nisem naletel na to.

Zakaj mi je všeč? Ima ločeno termo in dežno podlogo. Obe podlogi sta narejeni tako, da ju lahko uporabljaš kot navadno jakno ali vetrovko. In nič ne štrli od njiju. Svojo vlogo odlično opravljata in sem se tako znebil dveh kosov oblačil, ki bi ju sicer moral vlačit s sabo. Ima enormne zračnike – na rokavih je dolga zadrga, tako da si lahko reguliraš zračenje rok, na prstih sta dve ogromni plahti, ki ju lahko odviješ in imaš perforiran prednji del, celoten hrbet se da odpeti in imaš perforiran še hrbet.Stvar je še lepša - prsne zračnike in zračnike na rokavih lahko zelo enostavno prilagajam kar med vožnjo. Dva nepremočljiva žepa (dejansko delujeta), poskrbita za varnost dokumentov, še dva manjša žepka poskrbita za varno hrambo ključev in drobnarij, znotraj pa je še en žep za telefon. Prilagodljivost jakne je že prav smešna – čisto si jo lahko nastaviš na svoje telo. Sama lupina jakne je iz kvalitetnega, ne predebelega materiala, tako da ta jakna dejansko lahko opravljala tudi poletno delo. Stestiral sem jo jeseni, pozimi, pomladi, vsemu je kos. Dejansko je jakna za štiri sezone. Ščitniki so udobni, pričvrščeni tako, da se nikjer ne zatikajo, ali obračajo.

Kaj mi ni všeč? Je italijanskega kroja, kar pomeni, da se ne smem zredit 😊. Na motorju, kjer si v bolj sključeni drži, ta jakna verjetno ni najboljša, ker so podloge tik nad ritjo in bi imel izpostavljene ledvice. Manjka zadrga za zapenjanje na hlače – če je treba, sta samo dva paščka, s katerimi si pripneš jakno na noge. Ježke na dežni podlogi ima napačno obrnjene in se zatikajo v podlogo jakne.

6. Hlače - Spidi 4Seazon H2Out

V bistvu sem kupil komplet. Tako da bom samo + in – navedel.

Zakaj mi je všeč? Top hlače, ne prevroče. Velike odprtine, ki omogočajo zračenje gornjega dela nog. Lahko jih na enostaven način odprem med vožnjo. Spodaj je velika zadrga, zaradi katere si lahko enostavno obujem vse škornje v moji kolekciji pod hlače, ne glede na višino škornja. Imajo dežno podlogo in so zelo udobne.

Kaj mi ni všeč? Manjka jim še termo podloga. To rešujem s podoblačili, lahko pa bi se Spidi malo bolj potrudil. Italijanski kroj. Nimajo zadrge za pripenjanje na jakno. Žepa sta ozka, noter spraviš kakšen račun, to je pa to. Nimajo stranskih žepov za kakšne drobnarije.



7. Želva – Alpinestars KR-1

O želvah sicer nimam veliko pojma, upam, da je nikoli ne bom rabil v funkciji, za katero je namenjena. Tako da tukaj ne bom zgubljal veliko besed, ker ne prakticiram testiranj zaščite (naj tako tudi ostane!). Vem, da bi si lahko nabavil vložke za jakno, ampak tisti ne nudijo takšne zaščite, kot želva. Edino kar bi si želel je, da bi bila malo tanjša.



8. Podoblačila – Sensor Merino

Podoblačila, ali bolje – funkcionalna oblačila nikoli ne kupujem v motorističnih trgovinah. Zakaj bi? Za nekoliko bolj obšita ramena in komolce ti zaračunajo dobršno ceno, za katero dobiš veliko kvalitetnejša športna oblačila, ki so funkcionalno precej boljša in vsestranska. Tako recimo vse, kar nosim spodaj na motorju nosim tudi med športnimi aktivnostmi. Kaj češ lepšega? Uporabljam jih praktično celo leto, le v drugi vlogi.

Zakaj so mi všeč? 100% merino volna. Tisti, ki poznate zadevo ne rabite dodatne razlage. Cel teden na telesu, pa ne smrdi. V bistvu jo prej opereš zaradi belih lis soli, kot zaradi grozljivih vonjav. Ja seveda, nekaj jih je, ampak v primerjavi s sintetiko je to zanemarljivo. Stestirano na pohodih 😊. Tudi ko je preznojena, opravlja funkcijo ohranjanja toplote. Se hitro sušijo. So dovolj vzdržljive za vsestransko uporabo. Pojavila se mi je samo ena majhna luknjica na rokavu, vse ostalo b.p. Tudi v toplejših dneh niso vroče.

Zakaj mi niso všeč? Nimam pripomb. Še en komplet rabim.


9. Podoblačila za 30+ stopinj – spodaj Adidas Climalite, zgoraj Nike Pro Combat

Še ena oblačila, ki so bila v bistvu razvita za tek. Zakaj dve firmi? S kilometrino se mi je to najbolj obneslo. Imam od obeh firm celoten komplet. Ostale firme se mi niso obnesle. Za oboje veljajo isti +/-.

Zakaj mi je všeč? Odlično odvajajo toploto. Če je dobro za maratonce, je tudi zame. Se hitro sušijo, tako da ni problemov s pranjem in sušenjem. Oboje zdrži kar precej naporov, kljub temu, da nimajo obšitih ramen, komolcev in kolen, še enega kompleta nisem strgal na motorju.

Zakaj mi ni všeč? Nimam pripomb.


10. Vmesna majica s kratkimi rokavi – karkoli iz 100% bombaža – najraje turškega; ko je topleje, Adidas Climalite

Zakaj vmesna majica? Ker uporabljam sistem čebule. Lahko opravlja funkcijo dodatne termo zaščite, lahko pa je v funkciji dodatne plasti, da veter v vročih dneh in odprtih zračnikih ne piha direkt na spodnje, švic perilo in povzroča zdravstvene težave. V skrajni sili (35+), je nimam.

Pa to majico lahko uporabim tudi za potem, ko že razpakirava.


11. Čepki za ušesa – Alpine MotoSafe

Čepki za ušesa so že leta in leta del moje obvezne opreme. Nekatere motijo, drugi pravijo, da jih ne rabijo, tretji pa jamrajo, da jim po letih motociklizma piska v ušesih. No, jaz nočem poškodovati svojega sluha. Tudi najkvalitetnejše in najtišje čelade imajo pri 100km/h še vedno 84dB glasnosti, če ni vetra in v idealnih pogojih. In če to raztegneš na 7-10 ur vožnje/dan in nekaj dni zaporedoma… No, saj že imate sliko.

Dolgo sem sicer uporabljal voščene čepke Oropax, s katerimi si prekriješ sluhovod. Tistih, ki si jih zatakneš v uho nisem maral kaj preveč. Nekaj zaradi tega, ker preveč zadušijo okoliški hrup, nekaj pa zaradi ožjih sluhovodov.Potem pa sem enkrat poskusil te. Čudovita zadeva. Ne morem prehvaliti. Postali so neločljiv del moje opreme.

Podobno kot tile delujejo tudi Alpine Worksafe, le da imajo na koncu filter iz trde plastike, ki vas lahko po nekaj časa začne žuliti.

Skratka, moj problem s hrupom je rešen.


12. Čelada – Schuberth C3 Pro

Še dobro, da čelade zdržijo nekaj sezon, preden jo je treba menjati. Tudi čelado sem dolgo izbiral, preden sem se odločil za novo. Gremo kar k všeč/ne tako zelo všeč.

Zakaj mi je všeč? Tiha čelada, z izvrstnim tesnenjem v mrzlih dnevih. Senčni vizir je fantastičen, eden boljših, kar sem jih videl v čeladah. Ne zatemni preveč, premalo pa tudi ne. Zračnost na vrhu čelade je odlična, školjka pa mala, tako da čelada ne izgleda kot balon. Robustna, kompaktna, nikjer ne škripa, vizir se ne zapira sam od sebe (med vožnjo zaradi varnosti nimam bradnega dela odprtega!).

Zakaj mi ni všeč? Žal vsa ta tišina in nepredušnost pomeni, da je, ko je zaprta, vroča. Ima nekoliko slabo urejeno zračenje v bradnem delu. Ko odpreš spodnji zračnik, veter piha direkt v oči. Ni problem, če uporabljaš še senčni vizir. Pinlock je malo nerodno zategovati. Če pa ni dobro zategnjen, pa se hitro začne rositi. Problem, ki ga na XLite nisem imel.


13. Podkapa za mokro in mrzlo – Forcefield Climate Control

Zakaj mi je všeč? Vetrna zaščita, ima termo funkcijo, tako, da dež in mraz ne predstavljata problema. Pa hkrati ima odprt prednji del obraza, tako da ne izgledam kot kakšna ninja, ko dam čelado dol. No, v bistvu imam rad odprt prednji del obraza.

Zakaj mi ni všeč? Zaradi termo funkcije jo je treba v soncu hitro sleči. Pa saj to je tudi namen.

14. Podkapa za vroče – Schampa Lightweight

Zakaj mi je všeč? Udobna podkapa z enim ploskim šivom na vrhu, ki ne pušča veliko sledi uporabe in ne tišči v glavo. Je lahka in izvrstno vpija znoj. Se dovolj hitro suši, da je zjutraj suha.

Zakaj mi ni všeč? Nimam pripomb. .

Fotografija na motociklu da/ne? Najbolj priljubljena vprašanja in odgovori!

Če si že v vlogi sopotnika oz. sopotnice je ena izmed bolj naravnih stvari, ki si jih boš slej ko prej zaželel in tudi mogoče udejanil, fotkanje z zadnjega sedeža. Sploh, ko se pelješ recimo skozi špalir motociklov in bi ta prizor nekako želel ovekovečiti. Vsaj za svoj album. Ali, ko si na poti okoli jezera s fantastičnim razgledom, pa pod milim bogom ne prijetnega kraja, da bi se vmes ustavil in fotkal.

Kako se torej lotiti fotkanja iz moto furce kar med potjo? Močno poudarjam, da je najbolj varno to, da se lepo ustaviš nekje, kjer imaš lep razgled, in tam fotkaš.

Če pa se že lotiš projekta, so mogoče najbolj pametni napotki iz mojih izkušenj k temu:

1. Ali je fotkanje iz motocikla težko?

Kakor za koga, odvisno od tvojih izkušenj. Absolutno vedno najprej poskrbi za svojo varnost. Ne lotevaj se tega pod nobenim pogojem, če si čisto neizkušen/a na motorju. To je isto kot jaz v prvem letu moto furc kot solo rider. In še - ti GoPro ali kaka druga kamerca ne zveni kul ali predrago? No, tam lahko delaš vse tako, da nimaš obremenjenih rok. Niso brez veze dizajnirali tako, da se vse skupaj inštalira na čelado.

Fotkanje, tudi če zveni čisto enostavno, okupira tvoje roke. Torej.. Če se ne znaš voziti kot sopotnik tako, da imaš roke proste, je brez veze. Ne lotevaj se tega, ker bo nevarno. Sicer pa z malo vaje gre vse. Imej v mislih, da so noge tvoj zaveznik, da v vsakem primeru sopotnik mora vse opraviti z mišicami stegen in da te morajo držati čisto na miru.

2. Se da fotkati samo z eno roko? 

 Ja, seveda. Ampak mora imeti kamera (fotoaparat) en gumb za sprožilec, ki je po možnosti tak, da se ne dotika drugih, ker ga z rokavico zlahka zamenjaš za kaj drugega. Druga stvar je, da moraš svojo napravo prej prižgati. Spet je to stvar vaje. In če misliš to delati z mobitelom, ni odveč pomislek, da ti zna uiti z vajeti in pasti dol. Torej, če se ga da privezati nase z nečim - tanko vrvjo npr; nekatere naprave imajo prav zato vgrajene male luknjice, v katere lahko potisneš zelo tanko vrvico, je to mogoče najboljša investicija, da ti drage naprave ne uidejo iz rok.

3. Fotke z mobitelom, navadnim fotoaparatom, čem tretjim?

Hja.. preizkusila sem vse. Zelo odvisno od tega, kaj želiš. V vsakem primeru je itak najbolj varno se ustaviti in tam na lepem kraju fotkati. Sicer pa je v tvojem primeru za probat, pa potem sam oceniš, kaj bi bilo za kam. Računaj, da je z bolj zmogljivimi mašinami veliko več mahinacije, preden vržeš vse zaslonke gor ali dol.
Pa tudi .. imaš res prostora dovolj za vso to kramo pred sabo? Midva sva se vedno, ko sva se ustavila, lotila fotkanja s pravo mašino. Za spomine in relativno nezahtevne uporabnike je pa mobitel fotografija več kot dovolj dobra.


4. Koliko fotk naredim na eno furo?

Grega bi umrl od smeha na tole temo. De facto lahko na eni furci naredim tudi nekaj sto fotk, to je na enodnevni furci. Kaj šele, ko greva za nekaj dni ali celo dopust. Razlog? Hja, kasneje, ko jih prebiram, jih je le prgišče takih, ki se jih da uporabiti. Logično. Vmes jih nikakor ne gledam in tudi ne brišem sproti, ker raje občudujem vse tisto, kar vidiva.

To so samo najbolj priljubljena vprašanja na to temo, o njej se mi ljubi (in bi lahko tudi) razpravljati ure in ure, pa tudi dovolj zabavno je. :)

P.s. Naslovna fotka je iz nedavne mini furce po gorenjskem koncu z okolico. Selfie z roko (poudarjam, ne s kako sodobno palčko za selfie poizkušati, ker je zadnja stvar, ki jo voznik potrebuje, neka palčka z leve ali desne strani v mrtvem kotu, ki ga bo na smrt preplašila. Oba ocenjujeva, da so te palčke za na motocikel absolutno neprimerne).

Punce vedno kompliciramo na motorju? Ahhh, kje pa!

"Babe vedno komplicirate na motorju. Zato se noben noče vozit z vami."

Uf, kolikokrat sem to slišala in se naposlušala moškega vidika zadeve. Ne glede na to, ali je šlo za njegovo sopotnico ali pa solistko. 
No, da strnim nekaj najpomembnejših naukov in stvari, s katerimi bo vsaj puncam življenje na motorju kot sopotnica ali solerka v skupini lažje.

#1 Prtljaga

"Alo, ne greva na Havaje za sto let. Ne moreš vsega tega vlačiti s seboj!!"

Če kdo verjame ali ne, punce se ob malo razmisleka dejansko znamo spakirati s tremi majicami in gatami. Pomaga, če imaš taborniške/gasilske korenine ali pa si vajena prej hoditi za nekaj dni recimo v gore. Pozabi fancy oblačilca in petke. Športna oprema je najlažja in najbolj učinkovita. Pa še največ je lahko stlačiš na mali prostor. Jaz imam skoraj vse samo športno s seboj.

#2 "Lulat"

"WC je za vse takrat, ko obstanemo na pumpi."

Okej, dojela, ne more te ravno takrat prijet, ko se ravno odpeljemo. Sploh, če se voziš v skupini, saj je vsak postanek hitro pol ure in fantje hitro postanejo živčni, če se morajo nenehno ustavljat.

Za smrt rešit obstajajo pa tudi kaka znamenja, za katera se dogovoriš in lahko obstaneš.

#3 "Lačna"

"Mater ste babe izbirčne. Kak brezglutenski kruh pa solatko? Se ti blede? Tu strežejo čevape pa čebulo pa lepinje. To bomo jedli."

Na moto furcah vsaj midva ponavadi jeva zjutraj in zvečer. Tudi če nisi tip človeka za zajtrk, se potrudi. Res je škoda, da bi se ravno sredi največjih ovinkov in najlepše pokrajine ustavljal, ko pa se lahko fijakaš celi božji dan in se na večer ves zadovoljen ustaviš na dobri večerji.

Druga je, če se namensko odpelješ recimo na jagenjčka Kod Abida v Veliko Kladušo v Bosno. Potem se napokaš kot car in se s polnim želodcem le stežka, ampak zelo zadovoljno cijaziš naprej. Je pa vredno (če nisi še, poizkusi!)

V obeh primerih pa velja, da na motorju ni kul, če si izbirčen. Na jedilniku pač ni nekih specialk in na kakem zboru se je golaž. Ali pa klobase. Ali pa.. kar pač je. In ješ takrat, ko se je. 
P.s. Sicer si v žep pospravi kako Frutabelo. Pomaga za silo.  

:D

Dekleta na poti na zbor Moto Mrh na obvezni kavi

#4 "Ženske težave"

"Zakaj zaostajaš za nami? Kake ženske težave? Saj jih nimaš na prstih desne roke?!"

Ni najboljša ideja preveč se šlepat na t.i. "ženskih dnevih", ker ni največ posluha. Se mi zdi, da so moški res alergični na ti dve besedi.

Plus, če jih že pričakuješ, si spakiraj ustrezne pritikline. Sredi ničesar je včasih v lokalni trgovini težko najti karkoli, kar bi od daleč spominjalo na prvo pomoč v tem primeru. :D

#5 "Pravila za vse"

"Kar se skupina zmeni, velja za vse."

Hja, edina bejba v skupini gor ali dol. Če velja za vse, velja za vse. Vse od začetka furce, ko prideš s polnim tankom, do konca, ko se vsi ustavimo na končni pijači nekje. Itak te bodo fantje malo bolj pazili in seveda vsi vnaprej pričakujejo, da bo tudi tempo malo bolj prilagojen. Lahko jih pa lepo presenetiš.

Jaz se potrudim, da potem nihče ne trobi kasneje kaj v smeri "Itak, če je bila pa baba z nami .." Fantje ponavadi, če gredo v skupini, nimajo najraje, da gre kaka solerka zraven. Jih menda štopa z eno od zgoraj navedenih for ali pa s kako dodatno.

# "Modni izgled"

"Halo?!?! Pa kaj če izgledaš kot Lara Croft, na motorju rabiš funkcionalne, ne pa modne cunje! V tem boš zmrznila."

Em... to je res. Velikokrat vidim v moto trgovinah bejbe, ki nase tlačijo napačne cunje, pa naj bo to usnje, v katerem ji skoraj pljuča razgoni v zgornjem delu, tako ozko je, ali pa čelada, ki je sicer sexy ko hudič, ampak jo tišči že v trgovini. Ona bi jo pa vzela zaradi poslikave.

Splača se že prej sprijazniti, da pač ne greš na modno pisto ampak je tvoj cilj, da so oblačila udobna, dovolj zračna in hkrati dovolj topla, da dejansko zdržiš tudi cel dan na motorju. Da ne kupuješ recimo rokavic, kjer ti kri zastaja, tudi če so najlepše na svetu. To slednje je recimo uspelo tudi meni. :D :D

Če nimaš pojma, kako kupovati, se malo sprehodi po najinih postih ali blogu. Veliko piševa o tem.

# Suma sumarum
Če malo v obzir vzameš vse zgoraj našteto, bo tvoj moto lajf veliko lažji. Pa še fantje te ne bodo vlačili po zobeh, tega nobena ne mara.

Itak je vse odvisno od stila vožnje in tega, kar se dogovoriš kot skupina ali kako želiš voziti kot solo riderka.

Absolutno tudi obstaja mnogo deklet, ki so sovoznice ali solerke, ki obvladajo sceno. Tu govorimo o tistih, ki to (še) niso, bi pa bile. :D